Sociologija
Agregat
Rudi Rizman

Rudi Rizman

Red. prof. ddr. Rudi Rizman (1944), sociolog in politolog, predava predmete s področja obče in specialnih sociologij; je gostujoči profesor na številnih tujih univerzah. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s klasično in sodobno sociološka mislijo, globalizacijo, narodom in nacionalizmom, izpostavljenimi vidiki demokracije in človekovih pravic idr. Z raziskovanjem problemskega sklopa globalizacije je postal eden od utemeljiteljev sociologije globalizacije na Slovenskem.

Več o avtorju

Človeško vse preveč človeško

Rudi Rizman

Dr. Rudi Rizman, redni profesor na ljubljanski filozofski fakulteti, predava tudi na številnih univerzah in raziskovalnih ustanovah v tujini. Enega izmed dveh doktoratov socioloških znanosti je pridobil na Harvardu. V preteklosti je bil odgovorni ure

cialis low price

dnik Tribune, Problemov, urednik Javnosti (The Public) ter tudi član mednarodnega Russellovega razsodišča in Sartrove komisije za podeljevanje alternativne Nobelove nagrade.

Prof. Rizman, ste redni profesor na oddelku za sociologijo na filozofski fakulteti, redno predavate tudi v Sarajevu in Bologni. Skozi vsa ta leta in udejstvovanja ste si zagotovo nabrali neprecenljive izkušnje v zvezi z akademsko sfero in položajem profesorja v njej. Kaj torej za vas (danes) pomeni biti profesor?

Predvsem to, da tisti, ki opravlja to vlogo, le-te ne razume kot samoumevnega statusa ali zgolj kot privilegij brez temu pripadajoče velike odgovornosti. Odgovornost se v tem smislu ne nanaša le na profesorjeva predavanja in raziskovanje, temveč tudi na njegovo permanentno skrb za to, da univerza ne le ohranja, temveč tudi naprej razvija svojo izvorno poslanstvo, to je usposabljanje za kritično mišljenje.

Na tako občutljivem področju, kjer se odvijajo intenzivni procesi ustvarjanja in diseminacije novega znanja, je seveda vedno nevarno, da se pridobljene izkušnje spremenijo v rutino, kjer v končni posledici izgubljata tako profesor kot študent. Zato bi rekel, da v tem pogledu opravijo izpit tiste izkušnje, ki zasledujejo naslednji cilj univerzitetnega izobraževana: ne služenje temu, kaj naj bi študenti po diplomi delali, temveč temu, kaj želijo postati.

Kako v zvezi s tem komentirate etični kodeks Univerze v Ljubljani?

Najprej moram povedati, njegovo nastajanje in nazadnje sprejem na senatu Univerze v Ljubljani nista bila opravljena v duhu neke dovolj prepričljive demokratične deliberacije. Slej ali prej bo zato potrebno resno postaviti na dnevni red in obravnavanje te teme močno razširiti: ne gre namreč za neko sektorsko in bolj ali manj na etično področje vezano temo, temveč bo potrebno najprej odgovoriti na nekaj fundamentalnih vprašanj, ki so vsa povezana s tem, da je v času vladavine neoliberalizma, gre torej najmanj za zadnja tri desetletja, univerza to le še po svojem imenu.

Namesto da bi univerze proizvajale in diseminirale novo vednost, smo prej priča njihovemu reproduciranju oziroma gojenju veščin, ker se danes evropske univerze z redkimi izjemami udinjajo temu, da strežejo potrebam trga delovne sile. Tako kot si univerza ne zasluži svojega imena, ko se je spustila v tako kratkovidno pustolovščino, moramo dvomiti tudi v smisel in integriteto takšnega etičnega kodeksa, ki pred tem ne preizpraša in ne postavi pod vprašaj dejstva, da se univerze spričo omenjenih odklonov od svojega izvirnega poslanstva odrekajo same sebi. Kaj naj sploh še ostane etičnemu kodeksu, da varuje ali pospešuje?

Kaj pomeni bolonjska reforma za vas – ali ta za slovenski šolski sistem in za evropski na splošno pomeni resničen korak dalje ali pa smo s sprejetjem le-te nazadovali v še bolj togo, sicer navidezno poenoteno, a veliko bolj regulirano, sistematizirano prenašanje znanja in vednosti?

Žal se moram strinjati s trditvijo odličnega raziskovalca visokega šolstva Konradom Paulom Liessmannom, da ima »mizerija evropskih univerz svoje ime: Bolonja«. Isti avtor tudi v svoji analizi »bolonje« ugotavlja, da ta, kar je svojevrsten paradoks, v »imenu Evrope« pomeni odmikanje od evropske ideje univerze. V nekem drugem intervjuju (Mladina) sem omenil, da smo na ljubljanski univerzi bili celo »bolj papeški od samega papeža« in da smo potemtakem šli celo več korakov naprej v smeri skrajno birokratizirane, centralizirane in od zunaj (s strani politike) narekovane aplikacije bolonjskih smernic. Tisto, kar je namreč klavrno propadlo z zavrnitvijo evropske ustavne pogodbe, je politika vseeno uspela izpeljati na ravni visokošolskega izobraževanja (univerz).

O ciljih te reforme je sicer mogoče razpravljati, z nekaterimi se je mogoče celo strinjati, vendar so bili izpeljani na način, po katerem cilj opravičuje (vsako) sredstvo. Evropske univerze – ne vse, ker se vse enostavno niso pustile speljati na ta led – veliko izgubljajo: uniformiranje tradicij znanja, akademskih kultur in identitet, s katerimi se ponašajo univerze in pluralistične prakse produkcije znanja, so prve žrtve projekta, ki je v temelju političen (sprožen »od zgoraj«) in ki bo slej ali prej zahteval revizijo. Seveda pa ob tem ne bo mogoče spregledati velikanskih stroškov, s katerimi je ta reforma obremenila ne le evropske univerze, temveč tudi njihove družbe.

Že vračanje univerz k njihovemu izvornemu poslanstvu bo zahtevalo velikanske materialne stroške in človeške energije, poleg tega pa se zastavlja tudi vprašanje, ali bo sploh mogoče popraviti nastalo škodo. Univerze so namreč zelo občutljiv, lahko rečemo subtilen organizem, ki ga ni mogoče in tudi ni priporočljivo uravnavati po logiki, ki jim diktirata birokratski um oz. politični razlogi, pa naj bodo ti še tako vzvišeni, kot je to ideal združene Evrope, za katerega plačuje ceno evropska ideja univerze.

Je sploh možno govoriti o poenotenju evropskih visokošolskih komponent, znotraj tako ekonomsko, kulturno kot tudi šolsko raznolike Evrope? Je, navsezadnje, to smiselno?

Ja, saj v tem je problem. Če se ne morejo poenotiti nacionalne politike na ravni evropske, kako bi bilo to mogoče doseči na ravni ustanov, ki so zavezane kompleksni produkciji in diseminaciji znanja? Sicer pa, zakaj bi to sploh potrebovali, če pa se evropski politiki tolikokrat sklicujejo na to, kako je bogastvo Evrope v njeni raznolikosti in različnosti.

Univerze niso kumarice, za katere bi bilo treba poskrbeti, da niso ukrivljene, pa še pri kumaricah se zastavlja vprašanje, zakaj je evropski birokraciji napoti njihova neprava geometrična oblika – ker jih je težje zapakirati? Konča posledica direktiv, ki jih evropska politika sporoča njenim univerzam, potemtakem ni nič drugega kot ukinjanje univerz kot prostorov, v katerih nastaja enotnost raziskovanja in poučevanja, kot si jo je zamislil še vedno nepreseženi Humboldt.

Bi lahko trdili, da je danes povprečni t. i. »bolonjski študent« (predvsem humanistike in družboslovja) bolj načitan, bližje resničnemu znanju, ali nasprotno, bolj produciran za trg dela in globalnega vrenja? Se znanje in kultura na tak način vse bolj institucionalizirata?

Politika oziroma ministri vidijo v bolonjski prenovi predvsem priložnost, da se študij, predvsem prva bolonjska stopnja, skrajša, torej varčevanje s proračunskimi sredstvi, kar še posebej udarja po študentih s področij družboslovnih in humanističnih študijev, katerih poklicne perspektive so na ta način podvržene stalnim premenam in kjer je kritično mišljenje še dosti bolj imperativno kot pri drugih znanstvenih disciplinah. Tu bo zato še toliko težje zadostiti zahtevam po kolikor toliko optimalni znanstvenosti in refleksivnosti.

Bolj kot institucionalizacija znanja, ki predstavlja neke vrste prisilni jopič za znanje, me skrbi njegova (neobvladljiva) fragmentacija in poudarek na »uporabnem«, celo »merjenem« znanju, ki zahteva od študentov, da dajejo poudarek predvsem ali celo izključno pomnjenju podatkov, ki jih lahko sicer vedno najdejo v knjigah in prikličejo po internetu, medtem ko je bilo, na primer, za Alberta Einsteina ključno, da univerza študentom pomaga, da razvijejo svojo samostojno (in odlično) mišljenje.

Kje pa je v vsem tem vloga profesorja kot akademika, pedagoga ter vira znanja? Zagotovo se je skupaj z bolonjsko reformo načel tudi status profesorja. Kakšen je ta zdaj v primerjavi s statusom profesorja »stare šole«?

Mislim, da je »model« profesorja kot tistega, ki usposablja študente prvenstveno za produkcijo namesto gole reprodukcije znanja, močno ogrožen. Tej ugotovitvi pritrjujejo nedavno izdane knjige, ki že v naslovu vsebujejo sintagmo o »zadnjem profesorju«. Poleg tega pa na profesorje in vsekakor posredno tudi na študente pritiska vedno večje obremenjevanje z administrativnimi oziroma birokratskimi opravili. Njihovo izpolnjevanje je celo bolj nagrajevano kot opravljanje tistega dela profesorjev – poučevanje in raziskovanje, za katerega so najbolj usposobljeni in zaradi česar so se sploh odločili za tak poklic. Zaenkrat sem bolj pesimist kot optimist, ko razmišljam o tem, kakšne so možnosti, da se univerze izkopljejo iz omenjene revizije svojega izvornega poslanstva glede na to, da zaenkrat tiha akademska večina zlahka preglasi krike akademske manjšine, ki opozarja na procese marginalizacije ali celo načrtovane likvidacije vsega tistega, po čemer so bile prepoznane univerze v njihovi večstoletni zgodovini.

Če se vrneva k študentom. Pogosto slišimo, da je potrebno biti kritičen. Hkrati pa se sprašujem, ali lahko do kritične moči pridemo skozi slovensko univerzitetno izobrazbo?

Pravzaprav smo v tem času priča več valovom manifestacij kritične moči v Evropi, na primer v Nemčiji in sosednji Avstriji, še pred tem pa tudi drugod (Francija in drugi). Žal, kot se ni težko prepričati, v Sloveniji zaenkrat še nismo priča čemu podobnemu, vsaj na akcijski ravni ne, vendar sem prepričan, da bo podobno neznosno stanje na naših univerzah, tako kot v soseščini, pripeljalo do bolj radikalnih razmišljanj (to se deloma že dogaja) in bolj množično izraženih zahtev tudi pri nas. Se pravi, da se univerze vrnejo k svojemu izvirnemu poslanstvu, namesto da se še naprej spreminjajo v najboljšem primeru v »korporacije za pridobivanje veščin« in v najslabšem primeru v »tovarne«, ki proizvajajo delovno silo oziroma diplomante »po glavi« – po tem kriteriju namreč države dodeljujejo univerzam proračunska sredstva.

Če v tem pogledu Slovenija ni »epicenter« kakšnih odmevnih dogajanj, to še ne pomeni, da bo tako ostalo tudi za vedno, kot to dokazujejo burna študentska dogajanja v Sloveniji pred dobrimi štiridesetimi in tudi nekaj več leti. Seveda pa taka potrebna kritična mobilizacija študentov ne bo prišla od tako ali drugače skorumpiranih študentskih predstavnikov, temveč od tistih, ki spoznavajo, da so bili ogoljufani za tisto, kar bi jim univerza, če bi ostala zvesta humboldtovskemu izobraževalnemu idealu, morala dati, vendar je zaradi faustovskega pakta z denarjem, trgom in politiko tem in takim interesom univerza na široko odprla svoja vrata.

Kot že rečeno, marsikje po Evropi študentje protestirajo proti bolonjski reformi. Pri slovenskih študentih večinoma ni zaznati takšnega upora. Kakšno je pravzaprav vaše mnenje o slovenskih študentih?

Težko je posploševati. Kmalu se bodo pokazali prvi rezultati bolonjske prenove, ki ne bodo taki, kot se jih je obljubljalo. Krajšanje bolonjskega prvostopenjskega študija bo imelo za posledico produciranje kvaziznanstvenih poklicnih profilov, s katerimi ne bo mogoče slediti prihajajočim izzivom znanstveno-tehnološke revolucije in še težje slediti ali spodbujati družbene spremembe, ki jih zahtevajo aktualna globalna kriza in tako za družbe kot tudi za naravo destruktivne posledice industrializacije narave.

Zaradi krajšanja študija in aktualne finančne krize se bo, kot vse kaže, upočasnila ali celo znatno zmanjšala mednarodna mobilnost študentov, ki jo je bolonjska reforma predstavljala kot prioritetni cilj. Že do sedaj je ta mobilnost vključevala manj kot deset odstotkov študentov, zato se upravičeno zastavlja vprašanje, če je bilo zaradi tega odstotka upravičeno radikalno spreminjati ves sistem visokošolskega izobraževanja v Evropi. Opravljene prve analize bolonjske reforme ugotavljajo, da je njena prva žrtev tako pomembna akademska vrednota, kot je to svoboda učenja. Naštel sem le nekaj razlogov, ki v Evropi napovedujejo še burna dogajanja, in če le nekoliko verjamemo trditvi, da je zgodovina učiteljica življenja – historia vitae magistra –, potem bi bilo neprevidno napovedovati, da se bo vse to odvijalo mimo študentske populacije v Sloveniji.

Verjamete v avtonomnost šolske institucije kot prostora produkcije različnega mišljenja in vpraševanja obstoječega stanja? Z drugimi besedami – kakšna je družbena vloga in odgovornost univerze, še posebej v sedanjem času, ki ga zaznamuje globalna kriza?

V tej zvezi moram opozoriti na drugi paradoks: na eni strani na to, da bolj ko politika oziroma politiki govorijo o avtonomiji šolskega prostora, na primer tudi o avtonomiji univerze, manj je te avtonomije v prostorih, na katere taka retorika referira. Pogosto se s to retoriko srečujemo tudi v samem univerzitetnem prostoru, ko privilegirane akademske klike z njo zagovarjajo nedemokratične procedure odločanja ali izbiranja svojih vodstev. Ni dolgo tega, ko so v nekem dokumentu Unesca resno opozorili, da načela avtonomije univerz ni mogoče uporabljati na način, ki bi zmanjševal demokratične standarde na njih. Brez pristne avtonomije, s katero bo lahko razpolagala celotna akademska skupnost, ki vključuje tako študente kot profesorje, je težko pričakovati, da si bo univerza, ki si je nekoč zaslužila to ime, to ime povrnila.

Aktualna kriza seveda ni nekaj, kar bi bilo zunaj univerze, pravzaprav so njeni ugledni akademski posamezniki (nobelovci s področja ekonomije, na primer) kar veliko prispevali. To dejstvo sili na to, da je treba na današnjo univerzo gledati tako kot na del problema kot v določeni meri tudi kot na del rešitve. Vendar mora univerza prej opraviti resen premislek o tem, kaj jo pri tem ovira in kakšna univerza se je sploh sposobna soočiti s takim v resnici zgodovinskim izzivom.

Mnogi se po odgovore na današnjo krizo vračajo k Marxu. Letos tudi mineva 160 let od Komunističnega manifesta. Se vam zdi Marx še aktualen za današnje izzive?

Na filozofski fakulteti imamo, če se omejim nanju, že več kot dvajset let predmet z naslovom sociološki klasiki, zadnjih deset in še nekaj let pa tudi predmet sociologija globalizacije. Pri obeh ostaja Marxova misel klasična referenca – seveda ne tudi edina ali izključujoča – in kot taka aktualna pod pogojem, da vsakokratno interpretacijo narekujeta odprti duh in iskateljska imaginacija. Žal je obdobje državnega socializma Marxa žrtvovalo za potrebe novega političnega razreda, da se je ohranjeval, dokler se je to dalo, na oblasti. Prepričan sem, da Marxove misli ni mogoče izčrpati z njeno odgovornostjo za stalinizem, kakor tudi ne misli Adama Smitha, ki si jo je prilastil neoliberalizem v času tridesetletne vladavine.

Tako kot omenjeni Marxov tekst pomaga razumeti aktualne procese globalizacije, imamo v nasprotju z neoliberalno dogmatizacijo Smithove misli v njej (glej njegovo delo z naslovom Teorija moralnih sentimentov) številne poudarke, da trg ni in ne sme biti vsemogočen in da kot tak ne zagotavlja družbene kohezije oziroma njenega veziva. Konec stalinizma (državnega socializma) in neoliberalizma predstavljata dobro in potrebno priložnost za nove družboslovne sinergije in sinteze, v katerih bo zaživelo od obeh omenjenih mislecev marsikaj od tistega, kar je bilo doslej bodisi prezrto ali pa namerno zlorabljeno, potvorjeno.

Ali dogajanje leta 89, padec berlinskega zidu, kasnejši razpad Sovjetske zveze pomeni dokončen poraz socializma?

Po (Daniel) Bellovem »koncu ideologije« in (Francis) Fukuyamovem »koncu zgodovine« je treba biti bolj previden pri ravnanju s takimi in podobnimi sintagmami. Zgodovina ne daje nobenih zagotovil in kaj šele garancij. Velikim zgodovinskim dogodkom, na primer revolucijam, sledijo po navadi razočaranja, vendar takoj zatem tudi nova upanja.

Če razumemo pod socializmom družbo, ki zagotavlja enakost in svobodo, potem bi težko verjeli, da je bilo tisto, kar se je leta 1989 zrušilo, socializem in še manj komunizem. Morda bi lahko kdo potegnil enako vzporednico s kapitalizmom po njegovi globalni krizi, ki se je pokazala jeseni leta 2008, in pri tem pokazal na razliko med na eni strani anglosaksonskim kapitalizmom, ki ga nekateri označujejo tudi za »roparskega«, in na drugi strani bolj socialnim skandinavskim, za katerega bi težko rekli, da ostaja brez prihodnosti.

Zdi pa se mi, da globoka ekološka kriza, ko nekateri že govorijo o »koncu narave« in o tem, da so načeti eksistencialni pogoji za preživetje človeštva na našem planetu, že presega staro dilemo o bodisi kapitalizmu ali socializmu ter nas sili k iskanju nove paradigme. Taka, ki bo po svojih socioloških implikacijah globalno zdržna in bo zmožna z uveljavljanjem načel enakosti, svobode in demokratične participacije zagotavljati dostojanstveno življenje tako za posameznike kot njihove kolektivne skupnosti, vendar tudi za nadaljnjo in neokrnjeno reprodukcijo narave.

Evropski poslanci so obsodili totalitarne in nedemokratične režime v Evropi. Bi morali obsoditi tudi sedanjo globalno kapitalistično ureditev, zaradi katere v svetu stradajo milijoni ljudi?

In žal tudi umirajo in bodo še umirali milijoni ljudi, kot to dokazujejo analize »kapitalistične« Svetovne banke. No, omenjena resolucija, ki je sicer lahko faktično verodostojna, predstavlja tipičen primer »učinka bombe«, s katerim se hoče preusmeriti pozornost s svojih »grehov« na druge. Globalno krizo je namreč zakrivila ideologija tistega (desnega) političnega pola, ki ima danes večino v evropskem parlamentu.

Če vemo, da je tudi k nastanku fašističnega in nacističnega totalitarizma botrovala desnica in ne levica, je očitno, kakšno »zgodovinsko« vrednost«, da o sprenevedanju sploh ne govorimo, ponuja politika, ki se je zmožna opredeliti le do totalitarizma na drugi strani, medtem ko svojega – da o zadnjem »totalitarizmu« trga in njegovi odgovornosti za globalno in večkratno (vrednostno, finančno, ekonomsko, ekološko itd.) krizo niti ne govorimo – gladko preskoči.

Se je politična in ekonomska elita (razvitega) sveta že kaj naučila iz te krize ali še vedno slepo sledi vzorcem, ki so povzročili to krizo?

Kriza, o kateri je govora, je globoka, vendar ne tudi tako globoka, da bi se vladajoče ekonomske in politične krize kaj morale iz nje naučiti. To ni težko dokazati z nekaj primeri: prvič, ne le neuspeh, temveč pravi fiasko nedavne konference v Köbenhavnu; drugič; bančniki v bankah, ki so si po propadu opomogle z državno finančno pomočjo, dobesedno »ukradeno« davkoplačevalcem, si ponovno med sabo delijo bajne bonuse, tako kot pred krizo; tretjič; priča smo staremu paradoksu v Evropi, da na volitvah, tako kot po veliki krizi leta 1929, zmaguje desnica, ki je krizo povzročila.

Seveda ni težko napovedati, da se bomo kmalu po tej krizi, iz katere zaenkrat še nismo izšli, znašli v novi, in sicer v primeru, če se vladajoči nacionalni in globalni razred ne bo – in kot vse kaže, se ne bo – odločno spoprijel s strukturnimi vzroki te krize. V tem primeru se utegne zgoditi, da bo naslednja zagotovo bolj globoka kriza mobilizirala gibanja in vrenja od spodaj, ki bi utegnila pripeljati na površje novo politično elito ali generacijo z večjo senzibilnostjo in motiviranostjo za reševanje nakopičenih socialnih in ekonomskih problemov.

Vendar pa je v tem pogledu težko karkoli napovedovati za prihodnost. Ne bi rad delal družbo tistim, ki so napovedovali revolucije ali nasploh dogajanja, ki se potem niso uresničila, ali na drugi strani tistim, ki so verjeli v neznosno lahkotnost in večno trajanje tistega, kar predstavlja obstoječe in dano.
Zdi se, da je eden izmed problemov čezmerna proizvodnja, ki izčrpava naš planet, in čezmerna potrošnja, ki le potrjuje začarani krog človeške eksploatacije.

Čezmerna potrošnja, sploh zadovoljevanje enodimenzionalne družbe, ki jo predstavlja smisel življenja v potrošništvu, je tisti relevantni, čeprav ne edini, del problema, ki siromaši človekovo dostojanstvo in preko vseh razumnih meja obremenjuje naravo. Človeštvu še vedno ni uspelo – resnici na ljubo pa je treba tudi povedati, da se za kaj takega niti ni dovolj prizadevalo – prekoračiti Rubikona, ki bi pravico do imeti zamenjal s pravico do biti.
Vidite v svetu na obzorju kakšne alternative? Južna Amerika se je npr. precej obrnila v levo in stopa po zanimivi poti.

Se strinjam, vendar bo treba počakati, da ne bi utirali poti razočaranjem, s katerimi zgodovina ne skopari. Procesi osvobajanja izpod ameriške hegemonije, ki smo jim priča v Južni Ameriki, predstavljajo zagotovo nekaj novega in spodbudnega, vendar so šele prvi pogoj za vse drugo, predvsem pa za tisto potrebno družbeno transformacijo in z njo povezano realno alternativo, ki bo vključila ali animirala tudi globalne konvergentne procese. Merimo na tisto, kar se utegne izoblikovati ali uveljaviti na daljši rok, se pravi v naslednjih treh desetletjih, morebiti do izteka prve polovice 21. stoletja.

Bi se svet moral bati Kitajske kot nove svetovne velesile. Slavoj Žižek za slednjo pravi, da razvija avtoritarni model kapitalizma, ki ne potrebuje demokracije.

Z marginalizacijo vloge Evrope v svetu in postopnim zatonom »ameriškega stoletja« ni več nobenega dvoma, da se Heglov »Weltgeist« seli v Azijo, proti Kitajski in nemara tudi Indiji. Sedanje generacije bodo še priča tej mega tranziciji, naslednja pa bo v njej že živela in se ji morala prilagajati. Tako kitajski kot indijski kapitalizem predstavljata dva povsem in med seboj razlikujoča se kapitalizma. Kitajski je resda avtoritarni navznoter, ne vemo pa še, v kaj se bosta njegova moč in vpliv prevedla v geopolitičnem smislu. Bo to mehka ali trda moč? Če sodim po tem, kako ravna Kitajska z oporečniki, ne bi hotel biti v njihovi koži.

Vendar so nekateri pri tem bolj optimistični in so prepričani, da bo Kitajska v svetovni politiki uporabljala načela konfucianizma, torej »mehko moč«, in da to dela že v tem času v nasprotju z Združenimi državami Amerike, ki si pri tem pomagajo s preko 800 vojaškimi oporišči, nameščenimi po vsem svetu. ZDA je vseskozi po svoji izbiri v vojni s kom – vzemimo zadnja primera Iraka in Afganistana – in si težko predstavlja, da bi njena ekonomija in politika mogli shajati brez vojn. Upam pa, da bo lahko imel svet na voljo tudi izbiro, se pravi multipolarno perspektivo, ki bo k odločanju o globalnih zadevah v interesu kolikor toliko demokratične vladavine pritegnila optimalno število igralcev na svetu, ne pa da mora čakati na vzpon kake nove povzpetniške in globalno dejavne velesile.

Kolikšna je danes pravzaprav moč navadnih ljudi v svetu? Si morajo ljudje sami izboriti več pravičnosti v svetu na način javnega bojkotiranja svetovnih vlad in njenih predstavnikov?

Noam Chomsky se velikokrat opira na instinkt svobode, ki je enakomerno porazdeljen med vsemi ljudmi in s katerim potemtakem ne razpolagajo le privilegirani ljudje ali privilegirana petina človeštva. Zgodovina je neštetokrat dokazala, da se družbene spremembe artikulirajo tako v glavah ljudi kot tudi in predvsem zahvaljujoč različnim artikulacijam pritiska, ki prihaja od spodaj – se pravi od ljudi. Tej logiki se dosedanja zgodovina ni odpovedala in tudi nič ne kaže na to, da se bo. Če nekoliko parafraziram še pronicljivega in prav tako nadvse aktualnega italijanskega misleca Antonija Gramscija, tudi navadni, običajni ljudje razpolagajo s tisto zadostno mero pesimizma duha, ki jo je mogoče prevesti v optimizem volje – in ta je tista, ki prispeva k premikanju razmerij moči in napoveduje potrebne družbene spremembe v svetu.

Comments are closed.