Sociologija
Agregat
Milica Antić Gaber

Milica Antić Gaber

Red. prof. dr. Milica Antić Gaber (1958), sociologinja; zaposlena na Oddelku za sociologijo FF UL, od leta 1998 kot predavateljica predmetov Obča sociologija in Sociologije spola. Njeni raziskovalni interesi so: ženske študije in feministična teorija, feministična politična teorija, ženske v politiki, spol in globalizacija, spol in nasilje.

Več o avtorju

Če ne odreagiraš takoj, se nasilje ponavlja

Milica Antić Gaber

Avtorica intervjuja: Maja Čepin Čander

Vso svojo pridušeno jezo, ki ga je razjedala, je izlil nadnjo. Suval jo je, tepel, trgal lase, vrgel ob tla in jo teptal z nogami. Tako je pred več kot stotimi leti v eni od zgodb, ki jih je objavila v znameniti knjigi Misterij žene, zapisala Zofka Kveder. Bila je ena prvih, ki je pri nas javno spregovorila o položaju žensk v družbi in o problemu nasilja v družini. Takrat je bila to prepovedana tema, vse, kar se je dogajalo za stenami domov, je pripadalo izključno zasebni sferi. Ne preseneča torej cinizem Janeza Bleiweissa, ki naj bi nekoč zapisal, kako naj ženske ravnajo, kadar mož razgraja: “Vzamejo naj vodo v usta ter jo drže, dokler je mož hud, da ne bodo mogle jezikati.”

Danes o nasilju v družini javno govorimo, dobili smo zakone, ki naj bi ga pomagali preprečevati in ustrezno kaznovati, za nasilje postajamo vse bolj občutljivi, hkrati pa se ni mogoče znebiti občutka, da je polje nasilja v družini po vseh teh letih še vedno plodno gojišče za različne tabuje in predsodke. K temu do določene mere prispeva tudi država, ki ji še ni uspelo zagotoviti denarja, s katerim bi podprla nacionalno raziskavo omenjenega področja, tako da lahko o razsežnostih nasilja v zasebni sferi pri nas le ugibamo. Da se država, ko trči ob nasilje v družini, rada izmika, ugotavlja tudi sociologinja z ljubljanske Filozofske fakultete dr. Milica Antić-Gaber, ki je zadnji dve leti skupaj s sodelavci Ireno Selišnik, Iztokom Šorijem, Saro Rožman in Tino Romih v okviru programa Daphne II preučevala deset držav, ki so se EU pridružile pred petimi leti, in njihov način spopadanja s problematiko nasilja v družini. Nasilje v družini, poudarja Milica Antić-Gaber, se dogaja v vseh državah, vseh kulturah in družbenih skupinah in je ena ključnih ovir na poti k enakosti spolov.

Asha Rose Migiro, namestnica generalnega sekretarja ZN, je pred kratkim na mednarodni konferenci o nasilju nad ženskami v Rimu opozorila, da se je v zadnjem letu zaradi globalne finančne in gospodarske krize nasilje nad ženskami močno povečalo. Podatki iz ZDA, kjer so preučili dogajanje v 630 zavetiščih za ženske, žrtve nasilja v družini, kažejo, da se je število uporabnic v enem letu povečalo za 75 odstotkov. Je kaj podobnega pričakovati tudi pri nas?

Zagotovo. Znano je, da se v kriznih razmerah zaradi občutka nemoči in obupa poveča nasilje, tudi nasilje v družini, in Slovenija ni nobena izjema. Najpogostejše oblike so fizično, psihično in ekonomsko nasilje. Slednje je ena od oblik nasilja, s katero se doslej nismo podrobno ukvarjali, vendar bo v teh časih zagotovo stopila v ospredje. Gre za obliko nasilja, ko recimo partnerko prisiliš v položaj odvisnosti, v katerem nima dostopa do (skupnih) finančnih sredstev ali pa se ji ta skopo odrejajo oziroma sploh ne dajejo. Sicer pa nasilje nad ženskami in otroki obstaja od nekdaj, novo je le to, da se je v zadnjem času povečala občutljivost javnosti do tega vprašanja.

Pri ZN pravijo, da naj bi bile ogrožene predvsem ženske v tekstilni industriji, saj naj bi z množičnim izgubljanjem služb in kronično brezperspektivnostjo panoge veljale za “idealne” žrtve različnih zlorab.

Zavedati se moramo, da vedno obstajajo še nekoliko bolj ranljive skupine ljudi, katerih položaj se v kriznih obdobjih dodatno poslabša. Znotraj ženske populacije so to zagotovo tekstilne delavke oziroma delavke v industriji, to so predstavnice manjšin, priseljenke, Romke, odvisnice, hendikepirane ženske… Krizne razmere so posebno nevarne, ker se v njih poslabša odnos do teh bolj ranljivih skupin, saj začne država še bolj nazorno postavljati prioritete v smislu “zdaj se pa menda res ne bomo ukvarjali z vprašanjem nasilja nad ženskami, saj imamo vendar krizo in z njo večje probleme”.

Se morda to kaže tudi v odnosu države do nevladnih organizacij? Prišlo je namreč do paradoksa: nevladne organizacije, katerih vloga je v krizi še pomembnejša, so zaradi krize na robu preživetja. Zaradi krize naj bi zaprli tudi informacijsko središče Sveta Evrope, ki je pri nas zadnja leta veliko naredilo za ozaveščanje javnosti.

Nevladne organizacije so in bodo vedno na robu, kar seveda ni prav. Naša raziskava je pokazala, da imajo tiste, ki se ukvarjajo z nasiljem nad ženskami, v državah, ki smo jih preučevali, daleč najpomembnejšo vlogo pri pomoči žrtvam in ozaveščanju javnosti, hkrati pa nobenega statusa in moči. Zelo redke so, ki jim države priznavajo status partnerja. Običajno jih trepljajo po ramenih, ko potrebujejo njihovo podporo za izvedbo svojih načrtov, zelo redko pa jih povabijo k sodelovanju pri oblikovanju ukrepov in politik. Žal so nevladne organizacije vedno od nekoga odvisne, bodisi od države, EU ali donatorjev. Vedno so v nekem čudnem položaju. Spomnim se, da so na začetku, v devetdesetih letih, dobivale denar od tujih fundacij, ki pa so bile večinoma zelo zvite in so ga po nekih drugih kanalih dobile nazaj – financirale so recimo le tiste projekte, od katerih so imele tudi same korist.

Kljub vsemu se je letos zgodilo nekaj izjemnega prvič v dvajsetih letih je kakšen od ministrov povabil na pogovor vse nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja v družini, in jih vprašal, kaj lahko skupaj storijo. To je storila ministrica Katarina Kresal in to bi moral storiti še kdo.

Je dobro, da je država spopadanje z nasiljem v družini v tako veliki meri prepustila nevladnim organizacijam?

Če bi jim dala še denar, da bi lahko nemoteno delale, bi bilo to dobro, vendar tega ni storila. Nevladne organizacije bi morale od države dobivati denar za dejavnost, ki jo opravljajo, in ne zgolj za posamezne projekte. Tako pa se dogaja, da zapravljajo čas in eneregijo za izpolnjevanje obrazcev in prijavljanje na razpise, namesto da bi vse sile usmerile v reševanje problemov žensk in otrok. Nevladne organizacije se ves čas borijo za obstoj, zaradi česar od njih tudi ne moremo pričakovati, da bodo delale čudeže.

Ali to pomeni, da se naša država ni pripravljena resno spopasti s problematiko nasilja v družini?

V prvi vrsti je naloga države, da sprejme ustrezno zakonodajo, in tu je naredila nekaj dobrih potez. Pomembno je, da je sprejela zakon o preprečevanju nasilja v družini, da je posodobila kazenski zakonik, da je sprejela protokole za medsebojno sodelovanje različnih služb, od policije, centrov za socialno delo, sodišč do šol, zdravnikov in nevladnih organizacij. Vse to se je zgodilo v zadnjem letu in pol in je dobro. Vprašanje pa je, ali bo zdaj država zagotovila sredstva, da se bo vse to tudi izvajalo, in ali bo čez nekaj časa izvedla evalvacijo sprememb. O tem bomo lahko razpravljali čez kakšno leto.

Dobili smo torej nove predpise, zakone, protokole, govorimo o ničti toleranci do kakršnegakoli nasilja. Pričakovali bi, da se bo nasilje nad ženskami zmanjšalo, a se, tako kažejo statistike, močno povečuje. Kaj se dogaja?

Problem je ravno v tem, da razpolagamo s parcialnimi podatki in statistikami, torej s prijavljenimi, obdelanimi primeri nasilja nad ženskami in sodbami, nimamo pa celovite nacionalne baze podatkov in nobene celovite nacionalne raziskave. Zato v glavnem govorimo le o ocenah.

Statistike kažejo povečanje nasilja, ker se je povečala tudi senzibilnost javnosti, ker se je spremenilo delovanje policije in ker žrtve nasilje pogosteje prijavijo. Tudi v skandinavskih državah statistike nasilja v družini naraščajo, kar je na prvi pogled prav tako presenetljivo, vendar to ne pomeni, da je nasilja več, temveč je v večji meri razkrito. Vse več je namreč žensk, ki jih nasilja ni strah ali sram prijaviti.

Toda pri nas je kljub boljšemu delu policije in domnevno pogostejšim prijavam po ocenah nevladnih organizacij razkritega nasilja v družini zgolj pet odstotkov. Zakaj tako malo?

Razlogov je več. Med drugimi je zelo pomembna emocionalna plat problematike. Družina naj bi bila okolje varnosti, ljubezni in razumevanja, zato ženske nasilje partnerja zelo težko prepoznajo kot nasilje in kot problem ter (pre)dolgo čakajo. Zelo redke reagirajo ob prvi klofuti. Znano je, da se nasilje, če ne odreagiraš takoj, ponavlja. Drug problem je bojazen, da se bo javno razvedelo. Smo namreč še vedno zelo v družino usmerjena družba, družina je nekaj “svetega”. Tudi raziskave med mladimi kažejo, da so zadnje čase spet močno usmerjeni v družino, medtem ko so bili pred dvajsetimi, tridesetimi leti veliko bolj orientirani v svoj vrstniški krog. Ker torej družba močno ščiti družino, nikomur ni v interesu, da bi se o problemu nasilja preveč govorilo.

Policija v zadnjem času veliko hitreje in strokovno ukrepa v primerih nasilja v družini, žal pa pomembnih korakov naprej niso storili v centrih za socialno delo in sodiščih. To je ključni problem. Ženske se zavedajo, kaj vse bodo morale prestati, če se bodo odločile za tožbo, vedo, da bodo zapravile ogromno časa in energije, pri čemer jim nihče ne more zagotoviti, da bodo iz začaranega kroga nasilja tudi izstopile.

Več kot sto let je minilo, kar je Zofka Kveder objavila zgodbe o zgaranih, pretepanih, zlorabljanih hčerah, ženah in nezakonskih materah. Knjiga Misterij žene je bila takrat deležna mnogih kritik, tudi s strani žensk, saj je bila pri nas prva, ki je brezsramno razkrivala trpljenje žensk za stenami domov. Je po vsem tem času nasilje v družini še vedno tabu tema?

Do neke mere zagotovo, čeprav se je odnos do nasilja močno spremenil. Pred stotimi leti se o tem sploh ni govorilo, nasilje v družini je veljalo za absolutno zasebno stvar, vladalo je prepričanje, da ima moški znotraj družinske skupnosti pravico, da počne z ženo in otroki, kar ga je volja. Hkrati se je krivda za nasilje nalagala ženskam (in otrokom), ženska torej se je spraševala, kaj je naredila narobe, s čim si je “prislužila” nasilno ravnanje, ali je celo iskala “opravičljive razloge” za to, da je mož ravnal tako, kot je ravnal. Ta krivda, ki jo žrtev nalaga sebi, je globoko ukoreninjena še danes. To dan za dnem ugotavljajo kolegice, ki se vsakodnevno ukvarjajo z ženskami, ki doživljajo nasilje v družini.

Po drugi strani se je danes vendarle močno povečala občutljivost za nasilje, država je postala senzibilna in je sprejela določene zakone, zdaj moramo pravilno ukrepati tudi ljudje, ki nasilje opažamo. In prav tu se utegne tudi po mnenju moje skupine, ki je dve leti preučevala to problematiko, zatakniti. Ljudje namreč še vedno odvračajo pogled, se obračajo stran in zapirajo okna, ko opazijo nasilje v družini. Zato je dobro, da smo po zakonu o preprečevanju nasilja v družini po novem dolžni nasilje prijaviti.

Kot vedno ima medalja tudi drugo plat. Pred časom so v Guardianu objavili prispevek o agoniji mlade angleške družine, katere enoletni otrok je ob večerih veliko jokal. Sosedje so zato prijavili zlorabo otroka, nakar se je družine lotila socialna služba, ki pa razen tega, da ima otrok težave s spanjem, ni ugotovila nič posebnega…

Pri presojanju, kdaj prijaviti nasilje v družini, je res potrebna neka zdrava mera. Če pride sodelavka v službo že petič z modricami po obrazu ali telesu, pa najbrž ni dvoma, da jo “nekdo” pretepa…

Zdi se, da marsikdo še vedno verjame, da je za nasilje v družini kriv alkohol. Precej prostora so mu recimo namenili tudi v nacionalnem programu o preprečevanje nasilja v družini. Ali pri nas (strokovna) javnost loči med sprožilci nasilja nad ženskami in razlogi zanj?

Širša javnost najbrž ne. Tako kot alkohol je tudi gospodarska kriza samo sprožilec nasilja nad ženskami. Ljudi k nasilju spodbudijo konkretne situacije, razlogi zanj pa so seveda globlji in izvirajo iz družbene neenakosti med spoloma. Moški in ženske so neenaki po porazdelitvi družbene moči, iz česar se rojeva nasilje močnejših, torej moških, nad šibkejšimi, ženskami. Žal se s tem pri nas strokovno skorajda ne ukvarjamo.

Razmerje moči je ključno tudi pri spolnem nadlegovanju na delovnem mestu, saj običajno nadleguje tisti, ki je višje na hierarhični lestvici. Medtem ko se je na zahodu pred več desetletji na njem utemeljil zgodnji feminizem, smo se pri nas tega širokega problema začeli zavedati relativno pozno, šele pred nekaj leti. Kako to?

Ker ni bilo zavedanja, da gre za problem. Problem je moral najprej dobiti ime. Dokler ga nismo poimenovali spolno nadlegovanje, o njem nismo govorili. Poglejte, kako so nanj reagirali še pred dobrim desetletjem. Šlo je za primer spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, v parlamentu. Da bi težavo uredili, so žrtvi poiskali drugo delovno mesto, medtem ko za poslanca, ki je nadlegoval, ni bilo nobenih posledic. Še danes marsikje ta problem pometejo pod preprogo. Spolno nadlegovanje je prisotno v vseh sferah, vendar zaradi razširjenega tabuja, ki spremlja to problematiko, nimamo zadostnega števila primerov in sodne prakse. Žrtve se niso pripravljene izpostaviti in raje molče potrpijo ali zamenjajo službo. Spomnim se primera iz ene od tovarn, kjer so sodelavke žrtvi nadlegovanja obljubile, da jo bodo podprle, ko je prišlo do procesa, pa tega niso storile, ker so bile ustrahovane. Če bi imeli sodno prakso, bi se zagotovo bolje zavedali, da je to početje prepovedano. Tu so seveda tudi nasprotni primeri, ko spolno nadleguje ženska, ki je na višjem delovnem mestu.

Zadnje čase je strašno popularno govoriti o nasilju žensk nad moškimi, nekje na Štajerskem imajo celo varno hišo. Kaj menite o tem?

Mislim, da je prav, da se tisti, ki to zaznavajo kot problem, s tem tudi ukvarjajo. Seveda se tudi moški znajdejo v situacijah, ko je treba njihove interese zaščititi ali opozoriti na diskriminatorne prakse, ki jih doživljajo recimo pri dodelitvi otrok ob razvezah. Na tem področju so moški velikokrat diskriminirani, saj sodišča otroke praviloma dodelijo materam. Če pa obstajajo primeri nasilja žensk nad moškimi, je seveda treba pomagati tudi tem moškim. Pri tem pa se je treba zavedati, da gre v primerjavi z nasiljem moških nad ženskami za pomembno manj razširjen pojav. Če ponazorim, na devet pretepenih žensk v družini morda naletimo na enega pretepenega moškega.

Pred kakšnimi dvajsetimi leti so socialne službe skladno z novo doktrino uvedle nov način obravnavanja nasilja v družini. Fokus se je z družine kot celote, ki jo je treba na vsak način zaščititi, prenesel na žrtev, ki ji je treba pomagati. Za nasilje ni bila več kriva vsa družina, temveč izključno storilec. Toda nekateri opozarjajo, da danes v programih družinske terapije, ki jo izvajajo karitativne organizacije, ponovno uporabljajo diskurz skupne krivde in krepijo pomen družinskega reševanja problema. Ni to spet korak nazaj?

Res je, to se dogaja tudi na nekaterih centrih za socialno delo. Znan je recimo primer, ko so na enem od centrov obravnavali spolno zlorabo deklice v družini in na posvetu zbrali vso družino. Niso denimo izločili deklice in je kot žrtev nasilja zaščitili ter se z njo pogovarjali posebej, kar bi bilo edino pravilno. V takih primerih stopi v ospredje ideologija zaščite družine in ne posameznika oziroma posameznice.

Ob tem naj opozorim, da je v naši državi prišlo do nevarnega zniževanja standardov pri tem, kdo lahko kaj v tej družbi počne. Še zlasti to velja za terapevtsko in svetovalno dejavnost, kjer obstaja cela vrsta zasebnih organizacij, kjer delajo različni profili svetovalcev in kjer nihče ne preverja, ali imajo zahtevano izobrazbo. Danes lahko tako rekoč vsakdo svetuje, vsakdo lahko razglasi, da ima neki samorazglašeni inštitut ali društvo za različne terapije, tudi družinsko terapijo. To področje bi kazalo s strani države ustrezneje regulirati.

V raziskavi ugotavljate, da je večina vzhodnoevropskih držav področje nasilja nad ženskami začela zakonsko urejati šele v času pristopanja k EU. Kdaj pa je EU začela dojemati, da pri nasilju nad ženskami ne gre za zasebni, temveč za univerzalen družbeni problem? Je bilo to sredi osemdesetih, ko je sprejela prvo resolucijo na to temo?

Še zdaj dvomim, da se je EU pripravljena in sposobna resno spoprijeti s problemom nasilja v družini, ker je to problem, ki se dogaja v zasebni sferi. Mnogo prej, in to ugotavlja tudi naša raziskava, se je pripravljena spopasti s problemi nasilja nad ženskami ali otroki, ki se dogajajo v javni sferi, recimo s trgovanjem z ljudmi, spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu in podobnim. Ko trči ob družino, se EU izmika. To se kaže tudi pri vprašanju splava. Zato doslej ni sprejela niti ene direktive, ki bi bila v celoti namenjena preprečevanju nasilja v družini, ampak le priporočila. Najbrž predvideva, da bi se tako kot pri vprašanju splava tudi tu našlo nekaj držav, ki bi nasprotovale. Nenazadnje smo tudi pri nas dolgo poslušali komentarje, naj ne govorimo o nasilju v družini, saj da s tem družini jemljemo pozitivni pomen…

Nekateri se šalijo, da je v EU lastnina bolje zavarovana kot ženska.

Res. Naša raziskava je pokazala, da so države zakonsko uredile le tista področja, ki so jih morale, priporočil pa večinoma niso upoštevale. Ko bi morale torej narediti nekaj več, recimo, povečati število zavetišč za žrtve nasilja, izboljšati bivalne pogoje in bolje izobraziti tamkajšnje osebje ter ustrezno poskrbeti za bivanje otrok, ki jih zdaj tlačijo tudi v prevzgojne domove in psihiatrične bolnišnice, dvignejo roke. Ne bom rekla, da države tega ne naredijo, ker so grde in zlobne, temveč jim preprosto zmanjka volje in denarja. Zato je na tem področju še vedno potreben pritisk nevladnih organizacij.

V zadnjem času smo vendarle upoštevali priporočilo Sveta Evrope in v predlogu novega družinskega zakonika, ki je trenutno v javni obravnavi, prepovedali telesno kaznovanje otrok.

To je zelo dobro, čeprav se zdi, da smo (bili) še vedno preveč zaverovani v to, da pri nas otrok ne tepemo. Res je, da po primeru poslanca, ki je na javnem kraju udaril hčer, nihče ni več javno zagovarjal vzgojnega tepeža otrok, vendar je tovrstno nasilje staršev nad otroki še vedno mogoče opaziti ob različnih situacijah na igriščih, v nakupovalnih središčih, na cesti… Smo pa seveda tudi za to nasilje postali bolj občutljivi, ga prej zaznamo in vedno manj odobravamo.

Zanimivo, da smo bili na določenih področjih, ki zadevajo nasilje nad ženskami, precej napredni že v času Jugoslavije. Že leta 1977 smo recimo kot ena prvih evropskih držav kazensko posebej regulirali posilstvo v zakonski skupnosti. Avstrija je to storila dvanajst, Nemčija dvajset let za nami.

Neka senzibiliteta je kljub vsemu obstajala. Ne kaže pozabiti niti, da je pravica do abortusa postala ustavna pravica leta 1974 in da smo v sedemdesetih letih dobili tudi zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki ni izključeval nobene skupine žensk. Našteto kaže na to, da je v času socializma obstajala kar precejšnja mera posluha tudi za individualne pravice žensk.

Po drugi strani pa država posilstva v zakonski skupnosti še vedno ne preganja po uradni dolžnosti, temveč se mora žrtev sama odločiti za tožbo. Je manj hudo, če žensko posili soprog, kot če to stori nekdo, s katerim ni poročena?

Mislim, da ne gre za to. Gre preprosto za to, da se v takem primeru upošteva volja odrasle osebe. Gre za spoštovanje njene integritete. Gre za idejo, ki morda ni tako široko sprejeta, meni pa se zdi dobra. Menim, da je ženski treba pomagati, pridobiti mora moč v vseh pomenih te besede, da se sama postavi zase in da zase nekaj naredi. Treba jo je postaviti v središče reagiranja in ji pomagati, da bo imela moč nekaj narediti zase.

Toda znano je, da naš sistem pomoči žrtvi ravno na tem polju kapitulira.

Tu bo res treba še marsikaj storiti. Tudi to, da bo zaživel sistem spremljevalcev, ki bodo žrtev nasilja spremljali v vseh postopkih pred različnimi službami in državnimi organi ter skrbeli za njeno dobro.

V raziskavi navajate, da niti ena od desetih držav, ki ste jih analizirali, nima celovitega pristopa k reševanju problematike nasilja v družini. Ali katera od novih članic EU vendarle izstopa?

Nobena. V nekaterih bolje poskrbijo za otroke, v drugih za žrtve trgovanja z ljudmi, v tretjih za ženske, žrtve nasilja v družini. Povsod pa so največji problem namestitve. Države nimajo popolnih podatkov o tem, kje ta zavetišča sploh so, koliko jih je, kakšno je njihovo stanje, čigava so, kdo tam dela in kdo za njih skrbi. V Sloveniji, denimo, je velik problem izključevanje nekaterih skupin žensk, na primer žensk, ki so odvisne od alkohola ali drog, slabo je poskrbljeno tudi za hendikepirane ženske, priseljenke in pripadnice manjšin. Še večji problem je reintegracija žensk. Medtem ko zanje še nekako najdemo prostor v varni hiši, se nihče ne ukvarja s tem, kaj bo potem, kako bodo zaživele na novo, kje bodo dobile stanovanje, morebiti novo zaposlitev… Podobno je z žrtvami trgovanja z ljudmi. Država problematiko obravnava v glavnem z vidika kriminalitete, mnogo manj pa se ukvarja z žrtvijo.

Bi lahko kot primer dobre prakse izpostavili kakšno od zahodnoevropskih držav? Morda Avstrijo, kjer so prvi uvedli sistem, po katerem iz stanovanja odstranijo storilca in ne žrtev?

To, kar so pred leti naredili v Avstriji (odstranitev storilca), je bil res pomemben premik v razumevanju reševanja problematike nasilja v družini in pomembno je, da podobno predvideva tudi naš zakon. Poleg Avstrije bi izpostavila še Anglijo, kjer so uvedli multidisciplinarne time. Gre za verižno povezano delovanje institucij, ki brez prekinitve in zavlačevanja obravnavajo žrtev nasilja od začetka do konca. Na področju trgovanja z ljudmi bi mogoče izpostavila Italijo, kjer dobi žrtev ustrezno pomoč in možnost stalnega bivanja.

Ženske so bile pri nas dolgo drugorazredni državljani, volilno pravico so dobile šele leta 1946, približno dvajset let za večino zahodnoevropskih držav. V kolikšni meri sta povezana politični položaj žensk v neki družbi in nasilje nad njimi?

Zelo. Zato je za boj proti nasilju nad ženskami zelo pomembna točka, ko dobijo ženske politične pravice in še posebej volilno pravico. Ne trdim, da takrat izginejo vsi problemi, vendar gre za pomemben prelom. Še vedno ženske v politiki niso dosegle enake prisotnosti in nimajo enake moči kot moški. Pri nas, denimo, ženske v veliki meri pridejo na volišče, oddajo svoj glas, vendar pa jih je tam, kjer se kreira politika, veliko premalo, da bi nanjo lahko pomembno vplivale. To potem tudi ne vpliva ugodno na sprejemanje zakonov, ki bi izboljšali položaj žensk v družbi. Zato je zelo pomembno imeti več žensk v politiki, na različnih ravneh in na vseh področjih. Več raziskav je na primer dokazalo, da se je v državah, kjer je ženskam v večji meri uspel prodor v politiko in so dosegle vsaj tretjinsko zastopanost, polje politike razširilo. Vprašanja, ki prej niso imela statusa političnega, so postala politična vprašanja. Med njimi tudi vprašanje nasilja nad ženskami.

Feminizem je ogromno naredil za prepoznanje nasilja nad ženskami kot družbenega problema, senzibiliziral je javnost in države. To problematiko smo začeli pri nas bolj aktivno obravnavati šele konec osemdesetih let, torej dvajset let za zahodom. Kako se spominjate začetkov feminističnega aktivizma pri nas in takratnih odzivov javnosti?

Feministične politike in prakse so imele zelo pomembno vlogo pri uveljavljanju novih tem, za katere so ženske menile, da so pomembne. Morda je bila delna “krivda” socializma za zamudo pri obravnavanju problematike nasilja nad ženskami v veri, da je za dobrobit ženske ključna njena ekonomska samostojnost, medtem ko je druge probleme jemal kot manj pomembne. Tudi ženske same se morda s tem vprašanjem takrat niso poglobljeno ukvarjale, so pa nanj nekatere opozarjale že konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. SOS-telefon, ki je bil ustanovljen leta 1989, je nastal prav na pobudo ene od teh feminističnih skupin, v kateri je pomembno vlogo odigrala Mojca Dobnikar, ki jo imam za sivo eminenco na tem področju.

Moji najbolj zgodnji spomini na občutljivost za vprašanja seksizma in enakosti spolov segajo v obdobje študijskih let, ko sem bila ena redkih, ki se na predavanjih nekega profesorja nisem smejala seksističnim šalam. Sledi začetek osemdesetih let, ko smo s kolegicami v sociološkem društvu začele pogovore o takrat za slovensko javnost precej ekscesnih temah, kot je na primer ženska seksualnost. Če pogledate stare Mladine, boste lahko na račun tega prebrali kar nekaj seksističnih opazk kolegov, ki se umeščajo na politično levico. Spomnim se, da smo bile z vseh strani deležne različnih opazk in kritik. Začele smo odpirati teme o spolnosti, o pravici do splava, o problematiki nasilja, o političnih pravicah žensk… Tudi konec osemdesetih let je bil ta aktivizem s strani širše javnosti še vedno pospremljen z dvomom, češ, kaj pravzaprav hočejo, saj se ja napovedujejo pomembne spremembe. Tudi naši predlogi za “žensko ministrstvo” so bili preslišani. Velikokrat smo bile ožigosane za militantne feministke. Še danes beseda feminizem ni širše sprejeta kot pozitivna oznaka, zato velikokrat nalašč rečem, da sem feministka, s čimer skušam rušiti nekatere stereotipne predstave.

Katere so najbolj trdovratne?

Recimo tista, da so feministke ženske, ki ne marajo moških (in otrok). Daleč od tega. Med feministkami je mnogo žensk, ki živijo v srečnem partnerskem razmerju (veliko je tudi poročenih) in imajo rade otroke; ki med drugim tudi rade kuhajo; ki se ne oblačijo vedno samo v črno barvo in ne nosijo samo hlač. Se pa povsod in vedno zavzemajo za pravice žensk. Tako vidim tudi sebe. To je feminizem, ki ga skušam prenašati na svoje študentke in študente. In od njih žal prepogosto slišim, da je feminizem še vedno nekaj, na kar tudi mladi reagirajo bodisi z odporom ali s strahom.

V devetdesetih je bilo za ozaveščanje javnosti o nasilju nad ženskami ogromno narejenega, pred desetimi leti je odmevala akcija Kaj ti je deklica, potem pa je nastopilo zatišje, ki še kar traja. Kaj se je zgodilo s feministično akcijo? Zakaj je zamrla?

Takrat smo imeli urad za žensko politiko, danes imamo urad za enake možnosti. Ker ga postavljamo v neki širši družbeni kontekst, vprašanje politične, ekonomske in siceršnje enakosti žensk tako razvodeni. Zato še danes menim, da bi morali imeli ločen urad, ki bi se ukvarjal samo z žensko politiko in enakostjo spolov, ne pa še hkrati z vsemi drugimi problemi neenakosti, ki pestijo družbo. Devetdeseta so bila res močna, prodorna, ogromno je bilo projektov ozaveščanja. Potem smo v času pristopanja k EU in kasneje uveljavili kar nekaj dobrih zakonskih rešitev in smo postali preveč pasivni, samozadovoljni in premalo kritični. Žal je nekako umanjkal tudi kritični glas tistih, ki se s tem strokovno ukvarjamo. Enostavno ni več opazne javne kritične analize tega, kar se nam dogaja. Morda je ravno zdaj čas za nove premisleke in nove prodore.

Comments are closed.