Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Boj novinarjev in medijski trg

Jože Vogrinc

Razveseljivo je, da so se novinarji vseh prepričanj uprli skrivnim kupčijam z lastništvom medijskih hiš. Dobro je, da je vlada obljubila zakon, ki naj bi jasno kazal, kdo je lastnik medija, in zagotovil, da bodo uredniki imeli zaupanje lastnih novinarjev. Razveseljivi sta skupna volja novinarjev in nakazana odzivnost vlade. Ni pa razloga za prevelik optimizem. Upoštevanje novinarskih zahtev v zakonu o medijih lahko prinese jasnejše razmerje sil med lastniki in novinarji in več javnega vpogleda v položaj v posameznih medijih in v razmerja sil, ki si prisvajajo informativne medije.

Kdor pa pričakuje, da bo »transparentnost lastništva« zagotovila »delovanje medijskega trga« (karkoli naj bi to že bilo), pričakuje nemogoče. Kdor meni, da bo prinesla avtonomijo novinarstvu uzakonitev kvote glasov podpore (pa naj bo 51 %, 65 % ali 90 %), ki jo mora imeti urednik med kolegi, da ga uprava lahko imenuje, bo razočaran.

Doslej so v Sloveniji (in drugod) lastniki s pomočjo advokatov vedno obšli zakone, ki so poskušali preprečiti monopole, zagotoviti transparentnost lastništva ipd. Država ni le slabo izvajala zakone in ignorirala kršitve, marveč so nekateri tranzicijski uradniki medijsko infrastrukturo (npr. frekvence) delili po trenutnih političnih ali zasebnih koristih. S tem niso le trajno škodili slovenski družbi, ampak so tudi v praksi razveljavljali na papirju veljavno pravno stanje.

Zaposleni v medijskih hišah so dopustili lastnikom, da so jih razdelili na med seboj sovražne statuse (npr. novinarji : nenovinarji; zaposleni : honorarci, javni uslužbenci : mezdni delavci itn.). Novinarji so institut soglasja k imenovanju urednikov večkrat uporabili za ohranjanje udobja in blokiranje sprememb, ki bi jih vpeljali ambicioznejši uredniki.

V Sloveniji se mediji že skoraj četrt stoletja ne le komercializirajo, ampak se njihov pravni status in prakse upravljanja vedno bolj izenačujejo z drugimi podjetji. To ni posledica zle volje upravljavcev medijskih hiš, ampak samodejen učinek družbenega okolja, v katerem mediji delujejo: globalnega kapitalizma. Upravljavci v tem okolju vse bolj samoumevno dojemajo ekonomski diktat kot »realnost«, odgovornost glasil do javnosti in družbe pa kot neuresničljiv ideal ali kar golo frazo.

Zdajšnji cikel spreminjanja medijske zakonodaje poteka SZDL-jevsko. Povabljenih je bilo veliko sodelujočih z zelo različnimi pogledi in interesi, zato bo rezultat v vsakem primeru zrcalil potek debate in bo v pravni latovščini izražen kompromis. Predvsem bo upošteval usklajenost medijske zakonodaje z evropskimi direktivami in s siceršnjim poslovnim pravom.
Zato bodo pravkar dane obljube premiera in kulturne ministrice o transparentnosti lastništva in avtonomiji uredništev nasproti lastnikom doživele usodo zajca na begu pred volkovi. Najprej jih bodo omilili že v vladi; podjetniški lobi jih bo še razrahljal do glasovanja v skupščini; lastniki jih bodo ignorirali. Če to ne bo zadosti, jih bodo spodbijali do ustavnega sodišča in Strasbourga, češ da niso v skladu z najvišjo človekovo pravico – namreč do lastnine in do prostega pretoka blaga in storitev.

»Medijski trg« seveda ni trg prodajalcev informacij, ki med seboj tekmujejo, kdo bo najnatančneje in najhitreje sporočil najpomembnejše novice, publika pa to primerja in nagradi boljše z večjo branostjo. Mediji so veliko bolj nenavaden in kompleksen družbeni prostor. Po izročilu so nekoč razumeli svoje poslanstvo kot »informiranje, izobraževanje in zabavo«. V sodobnejšem jeziku: mediji poskušajo konstruirati in tako bodisi utrjujejo obstoječe bodisi vpeljujejo nove življenjske drže in prepričanja. So torej prostor kultiviranih družbenih bojev, prostor prepričevanja.

Prav zato to ni svoboden trg, marveč prostor, ki so ga vladajoči že vnaprej zasedli in je oblikovan tako, da »by default« reproducira samoumevnost in utrjena prepričanja. Ni trg, kjer mediji publiki prodajajo vsebino, ampak trg, kjer mediji oglaševalcem prodajajo dostop do potrošnikov. Zato je medijski trg podrejen globalnim razmerjem moči v kapitalistični produkciji, še posebej produkciji blaga in storitev za široko potrošnjo ali, po starem, kruha in iger. Avtonomija novinarstva je subverzija takega stanja stvari, razkrivanje stanja pa prva naloga avtonomnega novinarstva. Novinarji, ki čakajo, kdaj bo razsvetljena vlada uzakonila »normalno« delovanje medijskega trga, ne bodo nikoli avtonomni.

Poročanje svetovnih medijev o iztekanju nafte v Mehiškem zalivu demonstrira dejansko stanje globalnega »medijskega trga«. CNN in BBC, Fox in ABC skoraj ganjeno poročajo o prizadevanjih krivca, BP, da bi zajezil onesnaževanje. Noben ameriški ali svetovni mainstream medij – niti predsednik ZDA – pa niti z besedo ne omeni družbenih razlogov, zaradi katerih je sploh prišlo do krize. Strokovni javnosti in alternativnim medijem pa so dobro znani. Vlade v ZDA od Reagana dalje niso le zanemarjale varnosti okolja, ampak so sistematično ustavile in razgradile javni nadzor nad proizvodnjo zdravil in hrane ter nad industrijskim onesnaževanjem okolja. Nekoč prvovrstne državne službe in agencije so ugašale ena za drugo, nadzor pa je bil – kajpak v imenu svobode izbire, podjetništva itn. – praktično popolnoma prepuščen podjetjem samim. To je tako, kakor če bi DARS-u,Vegradu in Prenovi prepustili nadzor nad izvajanjem zakonov v gradbeništvu. »Državo« so mediji v ZDA pri ljudeh dovolj osovražili, da si noben politik ne upa reči, da je cesar gol: da so okoljske katastrofe neizogibna posledica prepuščanja družbenega nadzora tistim, katerih interes je, da nadzora ni.

Mediji so v ZDA podrejena veja ekonomskega in političnega marketinga. Njena specifična funkcija v rokah lastnikov je konstrukcija spektakla »dogajanja«. Odvračanje pogleda od vzrokov zanj je ena njenih glavnih taktik.

Kažejo nam smer razvoja slovenskih medijev. Da so se slovenski novinarji začeli bojevati za avtonomijo, je bil že čas. Čas pa je tudi, da se vprašajo, za kaj se borijo. Boj za »delovanje medijskega trga« ni njihov boj. Ta trg deluje že dolgo.

Comments are closed.