Sociologija
Agregat
Filip Dobranić

Filip Dobranić

Študent filozofije in sociologije kulture, debater, heker, klasični kitarist. Ljubitelj trash kulture. Raziskuje socialna omrežja, ekonomijo in kulturo konzumiranja drog. Na univerzi St Andrews sodeloval pri European Study of Youth Mobilisation - programska oprema za in analiza percepcije območij nasilja v evropskih prestolnicah in njihova odvisnost od geografske lociranosti ter dnevnega gibanja po mestu.

Več o avtorju

Bodočim sociologom kulture

Filip Dobranić

“When will revolutionary leaders realize that ‘culture’ is dope, a worse dope than religion; for even if it were true that religion is the opiate of the people, it is worse to poison yourself than to be poisoned, and suicide is more dishonourable than murder. To hell with culture, culture as a thing added like a sauce to otherwise unpalatable stale fish!”

Eric Gill

V poplavi resnosti na našem oddelku se pozablja na majhna veselja, ki jih človeku prinese študij sociologije kulture. Opozarjam − to ni znanstveni članek. Je demonstracija tega, kar boste kot sociologi kulture vsak dan nosili s seboj.

Še zdaj ne vem, zakaj sem se kot osnovnošolec in srednješolec leto za letom prijavljal na Cankarjevo tekmovanje. Knjige so bile nezanimive, kot Lendavčanu in Prekmurcu mi nedoločnik dela velike težave, na samem tekmovanju nikoli nisem veliko dosegel, vejic pa še danes ne znam pravilno postavljati. Vseeno mi je Cankarjevo tekmovanje dalo lekcijo, ki je nisem nikoli pozabil.

Ne spomnim se, katerega leta je bilo, vendar sem skoraj prepričan, da je bila knjiga, ki smo jo morali predelati krimič »Cimre« avtorice Maje Novak. Ne vem popolnoma, zakaj, ampak med dodatno literaturo je bil članek/poglavje/odstavek o razliki med humorjem in ironijo. Avtor je vzpostavil minimalno, vendar zame izredno pomenljivo razliko: humor je, ko povemo stvari, kot bi morale biti in se pretvarjamo, da takšne tudi so, medtem pa je ironija, ko govorimo o stvareh,
kot so in se pretvarjamo, da bi takšne tudi morale biti.

Nič posebnega, a vendar me je ta razlika preganjala celo življenje. Odprla mi je vrata do posebne oblike zadovoljstva − smejal sem se stvarem, ki se jim ostali ljudje nikoli ne bi. Nekateri temu rečejo bolan smisel za humor, drugi spet trdijo, da sem enostavno nor. Kar vam želim povedati: študij sociologije kulture (kolikor koli je že obarvan z resnimi temami in problemi) vam bo v roke naložil veliko več tovrstnih orodij. Zakaj bi vam to moralo biti všeč? Ker je lepo, ko se človek nasmeji. Če to ni dovolj, študije kažejo, da ljudje, ki stiske rešujejo s humorjem in posmehom, veliko težje zapadejo v depresijo in si posledično ne pošiljajo metkov v glavo. Samo ideja.

Ena prvih stvari, ki se jih boste naučili, je prepoznavanje (ali domišljanje) povezav med dogodki, ki jih prej nikoli niste opazili. Začnimo z Rihanno.

Prvi singel, ki ga Rihanna samostojno izda, je party komad »Pon de Replay«. Vse lepo in prav. Popish, dolgi rjavi lasje, načeloma moderna verzija »Genie in a Bottle« Christine Aguilere. 2. mesto na Billboardu, kasneje izdaja dveh albumov, ki nista bila pretirano uspešna. In potem se začne.

Z »Good Girl Gone Bad« dobimo »emo Rihanno«. Črni lasje, Adolf Hitler frizura, dolge noge (takrat še nezavarovane) in mega hit »Umbrella« (če koga zanima − v Gleeju so uspeli ustvariti odličen prikaz tega, kako je to samo moderna verzija »Singing in the Rain«). Slava udari z vso močjo. Na istem albumu tudi »Te Amo«, ampak do tega še pridemo.

Potem jo Chris Brown pretepe. Prosim, ne berite tega kot norčevanja iz nasilja v intimnih partnerskih zvezah; kar želim pokazati, je le, kako se je s tem opravilo v medijih. Ne pozabite, »Te Amo« je že izšel, vendar poleti 2010 Rihanna skupaj z Eminemom izda singel »Love the Way You Lie«. Super! Iskreno sem mnenja, da se pop glasbenikom ne pripisuje dovolj zaslug. Njihova glasba je velikokrat bolj iskrena, kot smo si pripravljeni priznati. Torej Rihanna kot prava umetnica opravi s svojo dramo. Vrne se v javno življenje, tokrat z zavarovanimi nogami (osel gre samo enkrat na led). Zanimiva posledica izdanega singla pa je, da ogledi videa »Te Amo« MOČNO narastejo. Pesem je kar naenkrat veliko bolj prepoznavna kot pred posegom gospoda Browna. Torej v trenutku, ko se Rihanna javno izpostavi kot žrtev intimnega nasilja, je logična posledica zatekanje v lezbičnost.

Stvar se ne zaključi tukaj. Naslednji izdan singel je »Only Girl (In the World)«, ki mu sledi »What’s My Name?«. Kje pa se vse skupaj konča? Pri »S&M«. Ta predstavlja svojevrsten problem zaradi tožbe s strani fotografa Davida LaChapella, vendar to ni važno. Važno je, da Rihanna zakliče: “Sticks and stones can break my bones, but whips and chains excite me!”

Razvoj Rihannine pop prezence je torej mogoče predstaviti kot: seksi punčka -> emo party dekle -> žrtev intimnega nasilja -> eksperimentiranje z lezbičnostjo -> željna ljubezni (Only Girl) -> dober seks je samo nasilen seks (vendar lažno nasilen!). Takšna je realnost − pa bi morala biti?

Naslednja stvar, o kateri vam bodo predavali, je ideologija. Sam izraz je več kot problematičen, teoretsko kar težek problem, in kar bom počel v naslednjih vrsticah, bo najverjetneje profesorjem dvignilo kocine, vendar je za smeh včasih treba pohabiti. Med drugim se boste naučili, da ljudje obravnavamo informacije na podlagi predpostavk, ki se jih ne zavedamo. Vzamemo jih »takšne, kot so«, čeprav velikokrat to niso. Ostanimo pri Rihanni. Videospot štiklca »Love the Way You Lie« zelo očitno gledamo kot video o intimnem nasilju. Tudi tekst se zelo očitno bere v tej luči, ampak če si dovolimo preskok iz okvirov »očitnosti«, se nam odprejo popolnoma nove perspektive. Poglejte video, poslušajte pesem, vendar ne, kot da sta on in ona fant in punca, ampak kot da je on njen oče. Stvari postanejo veliko bolj zanimive.

Bruno Mars je nekdo, ki je udaril na sceno pocukrane glasbe z velikim pokom. Spet, zakaj se nihče ne vpraša, o čem dejansko poje? »Just the Way You Are« je zelo lepa ljubezenska pesmica. On poje, kako je ona lepa, kako lepo se smeji itd. Kaj vemo o njem? Njegova bivša punca je Chanel Malvar, in to ni punca, ki nastopa v videu za dotično pesem. Z Brunom sta se uradno razšla konec 2010. Spet predlagam alternativno perspektivo: on jo zalezuje.

Najprej jo opazuje: “Oh, her eyes, her eyes make the stars look like they’re not shining. Her hair, her hair falls perfectly without her trying.” Potem ji pušča ljubezenska sporočilca. Veliko sporočil: “She’s so beautiful and I tell her every day.” Ona ne vidi, kako sta si usojena: “Yeah, I know, I know, when I compliment her, she won’t believe me. And it’s so, it’s so sad to think she don’t see what I see.” Ostalo so prazne iluzije, kot pri vsakem pravem zalezovalcu: “But every time she asks me, ‘Do I look okay?’, I say …”

Sicer mi je ljubša »I Just Haven’t Met You Yet« Michaela Bubleja (“And you’ll make me work, so we can work to work it out.”), ampak je tam zalezovalska perspektiva servirana na srebrnem pladnju. Še posebej ker v »Lyric« verziji videa vidimo album fotografij njegovih oboževalk. Projekcija?

Malo kasneje boste študirali družbene formacije. Odličen primer za to sta rock in turbofolk. Kar boste morda opazili, je, da turbofolk ni nič drugega kot balkanska verzija rocka. Kaj se dogaja na turbofolk žurkah? Ljudje se drogirajo, pijejo, kot da je konec sveta, seksajo brez zadržkov in standardov, s seboj nosijo nože, medtem ko nam matere in očetje prepovedujejo, da gremo tja. Sex, drugs, turbofolk!

Vendar pop kultura priča tudi o realnosti vsakdanjega življenja. Še posebej v Sloveniji. Nuša, mlada deklica, ima na Youtubu objavljeno genialno pesem z naslovom »Jaz hamburger plačam ti«. Videospot ni nič posebnega, je filmska rendicija besedila, pesem pa govori o ekonomski stiski, s katero se srečuje današnja mladina. Videospot se prične z mladim fantom, ki v rdeči majici in belih supergah koraka po ulici, vmes pa preklaplja v Nušino kopalnico, kjer se mlada deklica lišpa. Očitno je še vedno popolnoma sprejemljivo, da se kljub ekonomski stiski denar porablja za ličila in skrbi za zunanjo podobo našega narastka. Nuša je med drugim tudi zalezovalka: »Sedaj sva že stara znanca, samo da on tega še ne ve.«

Toda srž pesmi se skriva drugje: »Pod našim blokom je majhno okno, gospa za njim stoji. Pred oknom vrsta, vsi so lačni. Hamburger vsak želi. Jaz na balkonu okoli enih čakam nanj vsak ljubi dan. V rdeči maj’ci, supergah belih, žele v laseh, da, to je on. Zardim in skrijem se za rože moje mamice. Najraje pa bi k njemu skočila in mu zaklicala: “Hej! Jaz hamburger plačam ti, če le pomežikneš mi, se nasmehneš, kot si storil že enkrat. Jaz hamburger plačam ti, naj denar te ne skrbi, imam žepnino, v srčku pa zaklad.”«

Nuša prebiva v bloku − urbanizacija, stiska delavskega razreda. Spodaj je vrsta, ljudje lačni − ekonomska kriza. Vsi želijo hamburger − že poceni, nekvalitetno hrano si je težko privoščiti. Vendar! Nuša ima rešitev! Diskurzivni obrat je genialen. Nuša mu obljublja preživetje za seksualne usluge, vendar to ni prostitucija, to je prava ljubezen. Tako kot so v antični Grčiji mladi fantje svojo ljubezen izkazovali s tem, da so lovili zajčke, tukaj Nuša svojo ljubezen izkazuje s hrano. Ubogi fant se mora za preživetje zateči k svoji mecenki. Srbi imajo odličen izraz za osebe ženskega spola, ki se znajdejo v tovrstni stiski − sponzoruša. Naš fante ni nič drugega kot moška sponzoruša. Ekonomska kriza je postavila nov okvir dojemanju ljubezni (ki ponovno gre skozi želodec), ta diskurzivni okvir pa je prizadel naše najmlajše − najbolj dojemljive v naši družbi.

Sociologija kulture pa vam ne bo dala le neskončne zaloge smeha, ampak vam bo prinesla tudi eno najlepših zadoščenj, ki jih lahko občutite. Evolucijsko se namreč splača, da v spominu nosimo čim več informacij o svetu, saj le tako lahko sprejemamo pametne odločitve ter pomenljivo simuliramo resničnost in napovedujemo dogodke. Možgani kot končni stroj pa ne morejo shraniti neskončno mnogo podatkov, tako da se splača, če lahko podatke kompresiramo. To je potrebno nagraditi − veselje. Zato so nam všeč vzorci, saj lahko 1010101010 shranimo kot 10×5. Brez predolge razlage vam samo obljubljam, da boste kot sociologi kulture svet veliko bolje kompresirali.

Razpravljali boste tudi o tem, kako v nekem trenutku pridemo do stopnje, ko reprezentacije objektov postanejo ti objekti sami. Obdelali boste veliko primerov iz dobe Pop Arta, vendar moj najljubši primer ostaja pesem »Wishlist« seattlovskih Pearl Jam. Tekst je spisek želja Eddieja Vedderja, zaključi se pa z »I wish I was a radio song, the one that you turned up.«

Tako tudi naš oddelek poje: »I wish I was a major, the one that you will choose.«

9 komentarjev


  1. Gaja 

    Filip Dobranić, neverjeten si v najboljšem pomenu te besede. Chapeau!


  2. Sociolog 

    A sedaj se bo že vsaka stvar, ki ni ravno spis iz osnovne šole objavila na tej strani?


  3. Damjan Mandelc 

    "Sociolog", ko/če se javiš (to bi bilo več kot pričakovano in korektno) z imenom in priimkom, te bomo v uredništvu spletne strani z veseljem povabili, da prispevaš svoj tekst, svojo fotografijo in krajši opis/predstavitev. Spletna stran Oddelka za sociologijo je namreč odprta za vse, ki želijo in imajo povedati kaj relevantnega in sociološkega.

    Veselim(o) se tvojega maila na elektronski naslov uredništva sociologija.si@gmail.com

    Prijazen pozdrav,
    Damjan Mandelc

    p.s. Filipu čestitke za nekonvencionalen in razgiban prispevek!


  4. Sociolog 

    "Oddelka za sociologijo je namreč odprta za vse, ki želijo in imajo povedati kaj relevantnega in sociološkega." No upam, da bo pri tem ostalo, čeprav glede na objave ne kaže da bo.

    Verjamem pa, da bi bili veseli čim večih objav in prispevkov, saj je stran komaj pričela z delovanjem in le teh že primankuje – no vsaj kvalitetnih.




  5. Jan 

    "Nuša prebiva v bloku − urbanizacija, stiska delavskega razreda. Spodaj je vrsta, ljudje lačni − ekonomska kriza. Vsi želijo hamburger − že poceni, nekvalitetno hrano si je težko privoščiti. Vendar! Nuša ima rešitev! Diskurzivni obrat je genialen. Nuša mu obljublja preživetje za seksualne usluge, vendar to ni prostitucija, to je prava ljubezen. Tako kot so v antični Grčiji mladi fantje svojo ljubezen izkazovali s tem, da so lovili zajčke, tukaj Nuša svojo ljubezen izkazuje s hrano. Ubogi fant se mora za preživetje zateči k svoji mecenki. Srbi imajo odličen izraz za osebe ženskega spola, ki se znajdejo v tovrstni stiski − sponzoruša. Naš fante ni nič drugega kot moška sponzoruša. Ekonomska kriza je postavila nov okvir dojemanju ljubezni (ki ponovno gre skozi želodec), ta diskurzivni okvir pa je prizadel naše najmlajše − najbolj dojemljive v naši družbi."

    Filip to si napisal naravnost cudovito. Palec gor za odlicen prispevek!


  6. mučkator 

    TURBOMAN BEMVE MEČKA AUDI FERARI


  7. Alvin Row 

    No, zdaj vem, kam se ne bom vpisal.


  8. Shakalaka 

    No, zdaj veš kje te zagotovo ne bodo pogrešali.