Sociologija
Agregat
Igor Škamperle

Igor Škamperle

Doc. dr. Igor Škamperle (1962), sociolog kulture in komparativist; od leta 1999 predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predmete s področja sociologije kulture. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja s sociologijo znanosti, teorijo simbolov, zgodovino idej, kulturno zgodovino ter religijo in kulturo v obdobju renesanse.

Več o avtorju

Boccacciove novele in njihova stoletna slava

Igor Škamperle

Zbirka stotih novel Dekameron, ki jo je pisatelj Giovanni Boccaccio napisal med leti 1349 in 1353, je imela izjemen vpliv na literaturo in tudi na širše kulturno in estetsko pojmovanje, od 15. stol. pa vse do modernega časa. Poleg imitacij ter motivnega in slogovnega vpliva na književnost in razvojno obliko novel, so se k Dekameronu ozirali tudi drugi ustvarjalci, od slikarjev do glasbenikov, gledaliških igralcev in tvorcev filmske umetnosti. Mimo dinamičnih in burkaških, a tudi otožnih in včasih povsem resnih opisov človeških prigod, ki jih usmerja in razveseljuje, pa tudi obtežuje tista velika moč ali strast človeka, ki ji pravimo ljubezen, ne morejo niti raziskovalci človeškega duha in kulturne zgodovine v najširšem pomenu.

Toda ravnali bi napak, če bi Boccacciovo prozo razumeli kot lahkoživo burko o prigodah in nezgodah, o veselih čutnih objemih in še večkrat spodletelih ljubezenskih dotikih raznovrstnih figur v obdobju poznega srednjega veka. Črtice in novele iz Dekamerona nam ponujajo vse to in nas presenečajo s svojo sproščenostjo. Gibkost pisateljevega sloga in velika živahnost njegove domišljije pa golo burko odločno presega. Poleg ovrednotenja zemeljskega sveta in mnogoterih izkušenj, ki spremljajo človeško stremljenje in čustveno življenje, stopajo v ospredje liki in figure oseb, ki opuščajo nekdanje srednjeveške ideale, naj bo to viteški junak, zaneseni borec verske resnice, možati vojak, ki se ničesar ne boji in nastopa kot heroj, ali pa odmaknjeni mistični duh nekoga, ki ga nagovarja le vzvišena in nadzemska alegorija. Takšni liki se v pisateljevi literaturi nenadoma pokažejo za okorne, pretirane in nekako zastarele.

V ospredje stopijo sila raznoliki, vendar vsak zase zelo naravni in človeško zmotni, včasih smešni, drugič čudaški, največkrat pa prizadeti človeški liki, ki jih spremlja čustveno stremljenje in ljubezen. Ta je v Dekameronu telesna, vendar nikakor ne samo to. Čeprav so opolzke novele pritegnile največ pozornosti in so jih v razvoju stoletij največ posnemali, pa te nikakor niso glavno jedro Boccacciovega pisanja. Bolj kakor gola dogodivščina, njegove novele spremlja prefinjenost in poskus opisati izbrani človeški tip, držo določene figure, zaplet in razplet duševnih želja in poskus zajeti do neke mere celo notranji svet protagonista. Erotične figure so v tem pogledu literarno še najmanj dodelane, kar lahko razumemo, saj vsaka »izkustvena stvar« zahteva določen čas, lahko rečemo tudi miselni razvoj, da človek »zna« o njej ustrezno govoriti. Po drugi strani pa nam kaže, da si je avtor, bolj kakor za navihano burko, prizadeval opisati človeka v njegovi celoviti zemeljski in duševni obliki, ki ustreza stoterim prigodam zemeljske eksistence. V tem se nedvomno nakazuje nova in bolj humana, do zemeljskega sveta bolj naklonjena in hkrati do lastne človeške notranjosti bolj prizanesljiva drža, ki napoveduje kulturo renesanse. Glede na srednjeveške miselne vzorce, med katere navsezadnje lahko prištejemo tudi trubadursko liriko in poetično idealiziranje neke izbrane dame, ki pa ostaja oddaljena ali nedostopna, Boccacciove novele odpirajo povsem nov pogled na žensko. A tudi v tem primeru ne gre za žensko kurtizano, ki bi nastopala zgolj kot objekt moške želje in bi mladeniča, kdaj drugič pa nerodnega moža, zapeljala in ju nazadnje tudi omrežila v svoje nevarne mreže. Boccaccio želi ženski pripisati določeno rafiniranost, ki je plod izobrazbe, lahko tudi naravnega razuma, vendar znotraj aristokratskega in po človeški drži gosposkega sveta. Njegova dekleta in žene niso več bitja, ki bi skrbela le za hišna dela, za mizo, posteljo in zibko, prav tako niso odmaknjene in vzvišene alegorije, h katerim bi, kakor še pri Danteju, stremel poglobljeni in nepotešeni moški duh. Boccacciove ženske, ne glede na njihovo šolo ali naravne talente, ki jih ima vsaka od njih, vstopajo v zelo prefinjen, občutljiv in življenjsko pozoren intelektualni svet.

Kako gre potem z ljubeznijo … o tem si pripovedujejo trije fantje in sedem deklet, deset dni, na varnem pred kvarno higieno in epidemijo, ki razsaja v mestu, v gosposki vili z vrtom na idiličnem podeželju. Vsak dan, z izjemo vikenda, izberejo temo, na katero vsakdo pove eno zgodbo. Teh je torej deset na dan. V desetih dneh, sto. Bogate in navihane so poti človeških čustev in ljubezni. Tudi če ne mislimo na nebesa, imamo dovolj opraviti na tej zemlji.

Boccaccio sodi med tri velike literarne ustvarjalce 14. stol., ki pomenijo nekakšen vrh italijanske, pa tudi evropske književnosti poznega srednjega veka. Ob njem sta bila to pesnika Dante in Petrarca. Prvi je s svojo Božansko komedijo eden tistih starih književnikov, ki jih v okviru zahodne civilizacije brez večjih dvomov naštejemo na eni roki. Na freski Parnas je Rafael, ob Apolonu, muzah ter devetih starih in novih pesnikih, posrečeno upodobil tri velike. Preko Homerjevih ramen se spoštljivo spogledujeta Vergil in Dante. Toda slednji s svojimi idejami in slogom ostaja srednjeveški človek. Njegova oboževana Beatrice je postavljena v rajske prostore čiste ljubezni, kjer na samem vrhu, pred božjim prestolom, zaradi lepote in sijaja nadzemske luči, odpove tudi človeška pesniška beseda. Na vrhu dantejevske poti in njegove ljubezni pridemo na rob, kjer o stvari ne moremo več govoriti. Niti najboljši izraz, ne zmore več povedati. Lahko se le ozremo nazaj in zaupamo v ljubezen, ki giblje sonce in druge zvezde.

Dante (1265 – 1321), veliki mož in Toskanec, oče italijanskega ljudskega jezika in pesnik vesoljne moči, je bil pripadnik določene intelektualne družbe in kulture, ki v celoti sodi v srednji vek. Njegova dva naslednika, oba doma iz Toskane, Francesco Petrarca (1304 – 1374) in Giovanni Boccaccio (1313 – 1375), slednji se je sicer kot nezakonski sin rodil florentinskemu uradniku v Parizu, pa vsak na svoj način nakazujeta preporod tako estetskega odnosa do sveta kakor slogovnega izražanja, kar pomeni uvod v renesanso in humanizem. Vsi trije zaznamujejo pomembno poglavje evropske literarne zgodovine, ker se je z njimi začela oblikovati neka nova kulturna vez, ki odtlej združuje mnogotere narode in ljudi stare celine. Poleg krščanske vere in teologije, ki sta ob koncu antike nastopali ko temeljno idejno vezivo evropskih ljudstev in dežel, se je z omenjenimi avtorji začela vzpostavljati literarno umetniška idejna vez, ki različno govoreče izobražene ljudi povezuje v skupno domovino. Od Erazma in renesančnih humanistov naprej ji pravimo res pubblica litteraria, ali književna republika. To je prostor pesniške, literarna in nasploh kulturne besede, ki povezuje izobražene ljudi, ne glede na njihov stan in poreklo. Sam Dante v svojem razlagalnem spisu Convivio pojasnjuje, kako je metodo štirih pomenov, ki so jo stari avtorji uporabili za globlje razumevanju svetih besedil, prenesel na posvetno epsko pisanje. Z razliko od njega pa sta Petrarca in Boccaccio vpeljala še nekaj, kar je bilo za nadaljnji kulturni razvoj pomembno: ozrla sta se v antiko, predvsem v rimsko in latinsko antično leposlovno dediščino in poganske elemente začela plašno, vendar dovolj značajno in izpovedno oživljati, bodisi kot literarni vzor, spodbudo za slogovno učenje, bodisi kot neizčrpni nabor tem, figur, motivov in zelo verodostojnih izrazov vsega človeškega. Četudi je antika v tem odkrivanju nastopila kot stilna in vzorčna predloga, ki so jo sprva brali in komentirali skozi očala krščanske moralne razlage, so po njeni zaslugi posredno nastajali novi, tokrat modernejši in glede na srednji vek pristnejši in bolj učinkoviti izrazi, ki izpovedujejo resnico človeka in njegovega izkustva. Poglavitna vzvoda kulture novega veka, ljudski jeziki in spoznavno estetska govorica o človeku, naravi in Bogu, sta se rodila kot »stranski produkt« humanističnega zanimanja za antiko na pragu t.i. renesanse, h kateremu sodita tako Petrarca kakor Boccaccio.

Pionir renesančnega filološkega humanizma je bil bolj prvi, kakor drugi. Čeprav Petrarca grščine ni znal, Boccaccio pa je v mladih letih na Neapeljskem dvoru imel učitelja iz Kalabrije, ki ga je naučil nekaj grških jezikovnih osnov, se je jezikovnim stilizmom in slogu Cicerona, ki so ga kmalu povzdignili v normativni vzor, bolj posvečal pesniški oboževalec Laure. Retorike in jezikovnih prvin se je učil tudi Boccaccio in v njegovih proznih delih iz zgodnejšega obdobja, na primer v proznem delu Filocolo, ki pomeni začetek evropskega romana, krajšem ljubezenskem romanu Fiametta, pa v pesnitvah Filostrato, Teseida in Ninfale Fiesolano, pretirana ornamentalna govorica nekako duši doživeto pripoved in otežuje pisavo. Zbirka novel Dekameron pa pokaže, kako se je avtor osvobodil formalnega jopiča in retorične nabreklosti ter z lažjo in slogovno bolj sproščeno pisavo učinkovito odprl prostor duševne napetosti in proznega dogajanja, ki se odmika od moralnih tonov, da bi na nov način spregovorila o čutni strasti, do neke mere pa celo o romantične čustvu. Nekatere novele so užile stoletno slavo. Ena takšnih je tista, ki govori o sokolu. Federigo degli Alberighi se je dolgo trudil za ljubezen mlade Ivane. Zanjo je vse potrošil in se nazadnje umaknil na deželo, z edino vredno stvarjo, ki mu je ostala, to je bil njegov sokol. Nekega dne pa je Ivana prišla k njemu na obisk. Močno vznemirjen je žensko želel pogostiti s slastnim obedom, toda spričo revščine ni imel drugega, kakor sokola. Tega je v drugem prostoru spekel in ženski pripravil okusno jed, ne da bi vedel, da je žena prišla zaprositi za ptiča, da bi ga odnesla bolnemu sinu, ki si je tega ljubega sokola zelo želel. Toda medtem sta ga oba že skoraj pojedla.

Petrarca in Boccaccio sta bila znanca in celo prijatelja. Prvi je bil predvsem pesnik, oba pa avtorja več učenih spisov, ki sta jih napisala v latinščini. Predvsem v svojem poznem ustvarjalnem in življenjskem obdobju. Petrarka je med drugim napisal zbirko slavnih mož iz antike (De viris illustribus), Boccaccio pa rodovnik bogov stare dobe (Genealogia deorum gentilium) in živahne popise slavnih žensk, od Eve do svetopisemskih žena, mitoloških in literarnih junakinj, do zgodovinski oseb, kakor sta bili denimo Ivana iz Neaplja in Kleopatra (od Boccaccia vemo, da kraljica v Egiptu niti ni bila posebej lepa, bila je nizke postave in menda imela precej širok nos, toda znala se je izvrstno in učeno pogovarjat). Ker nam niti kronisti, niti arheologi pri tem ne morejo kaj prida pomagat, se je podoba očarljive Kleopatre v evropski domišljiji ohranila prav po zaslugi skrbnega in hkrati sproščenega Boccaccia. Med njim in Petrarkom so poleg določene bližine razvidne tudi pomembne razlike. Petrarca si je želel slave, odšel je celo v Rim, kjer so ga okronali z vencem lovorja kot nesmrtnega pesnika, vendar se je navzlic želji po slavi in uspehu, umikal v samoto in ljubil mir. Do konkretnih ljudi pa ostajal do neke mere plah in zadržan. Boccaccio nastopa družabno, v literarnem opisu čustev in čutnih odnosov bolj odprto in manj moralno obremenjeno. Medtem ko se Petrarca vedno spet vrača k priljubljenemu Avguštinu in skuša z njim razrešiti notranja protislovja duše, Boccaccio v tem ne pretirava in ljubezni brez zadržka pripiše telesno poželenje. Prvi se veliko ukvarja sam s sabo in se trudi, da bi potomcem zapustil natančen popis svojega miselnega in duševnega razvoja (spis Secretum, o zdravljenju skritih notranjih nasprotij). Ko gre za dilemo med telesnim in duševnim, Boccaccio svojim junakom pripisuje lepoto in strast zemeljskih prigod. Vendar to ne pomeni, da se obnaša kot cinični avtor, ki ga zanimajo le čutni užitki. V novelah Dekamerona se nam kaže kot izobraženi in zreli avtor, ki se zavzema za izbrani slog, rafinirano okolje, udobno brezdelje, ki razveseljuje in bogati duha. Oba avtorja sta s svojim literarnim pisanjem odpirala duševni prostor človeka, ki se je na pragu novega veka na novo uzrl v preteklost, hkrati pa odkril, da zna spregovoriti o sebi na način in z močjo, kakor pred nji niso zmogli. Ta nova govorica je bila, tudi po zaslugi drugačnega sloga, izraz neke nove resnice o človeku. Te vrednosti ji do danes nismo odrekli.

Morda tudi današnji umetniški izrazi pričajo o določeni resnici in izkušnji sodobnega človeka, ki je s starejšimi izrazi ne bi zmogli učinkovito zajeti in jo posredovati.

Comments are closed.