Sociologija
Agregat
Sami Al-Daghistani

Sami Al-Daghistani

Diplomiral iz Sociologije kulture in Primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL (2011). Med »arabsko revolucijo« od februarja 2011 do julija 2011 je preživel v Kairu, kjer se je posvečal študiju arabskega jezika in Korana ter pisanju za medije. Trenutno je postdiplomski študent raziskovalnega magisterija Bližnjevzhodnih in islamskih študijev na univerzi v Leidnu, Nizozemska. Piše za Katedro in Tribuno, prav tako pa je urednik Časopisa za kritiko znanosti.

Več o avtorju

Arabski svet v luči (navidezne) demokracije

Sami Al-Daghistani

Dve perspektivi in ena zgodovina

T.i. vstaja v arabskem svetu nam sporoča veliko več kot se zdi na prvi pogled. Na vstajo, »revolucijo«, »začetek sprememb« lahko gledamo v luči »demokratičnih sprememb« političnega sistema, ki predpostavlja način življenja, ki mu sledi (oz. mu želi slediti) domala ves svet, a tak pogled bi bil površen.

Na Zahodu sledimo trendu, ki mu pravimo »Zahodna demokracija«, za katero verjamemo, da je izvirno »Zahodnega« porekla in da zagotavlja (poklanja) določene svoboščine in pravice. A tu nastopijo težave: ta »demokracija« ni niti »Zahodnega« porekla, niti se ne dogaja zato, da bi se ugodilo človeštvu. Stara Grčija je večino svoje modrosti črpala iz starega Vzhoda Babilonije, Akadije, Sumerije in Egipta. Pod današnjim terminom demokracije pa se misli le na svoboščine in pravice, ki so pravno-formalno dodeljene človeškemu bitju, institucionalizirane v državno-pravni aparat, pozablja pa se na kontekstualni okvir v katerem se ta »demokracija« tudi vrši. Ta okvir je politična ekonomija, ki pozna lastne norme in vrednote. Danes pa je prevladujoči ekonomski sistem kapitalizem. In nič kaj drugače ni danes na Bližnjem vzhodu. Temu pa je pripomoglo vrsto dejavnikov, med drugimi predvsem pojav kolonializma, ki je arabsko ljudstvo podredil kulturnim, ekonomskim in političnim vzorcem Zahodnega sveta; enopartijsko vodstvo lokalnih poglavarjev, ki so prevzeli vajeti v svoje roke in tako nadaljevali s post-kolonialno politiko; ter zavračanje islama kot družbenega primata.

Islamska misel (predvsem arabski in perzijski misleči genij) je uspešno spojila grško filozofijo in njen racionalizem, ki je baza Zahodne politične (in s tem tudi ekonomske) filozofije, s svojim lastnim duhom – tewhidom (Idejo o Božji Eno(tn)osti) in tako zamajala podstat čistega ratia. Molitev se je spojila z razumom, vera z napredkom za dostojnejše življenje – še več – islam muslimanom predstavlja najvišjo raven razuma in kot tak se spopada s tuzemstvom, tudi s ekonomijo in politko. Odnos med Zahodom in islamskim svetom je bil zmeraj kompleksen. Zahod je črpal znanje in metode učenja, ki ju je podal islam, muslimanski svet pa politično-ekonomsko plat, ki jo je generiral Zahod. Vpliva sta torej v osnovi različna. Osvoboditev evropskega duha in uma od intelektualnega suženjstva, ki ga je zagrešila krščanska Cerkev v srednjem veku, se je zgodila šele v času evropske renesanse, ki pa se je napajala z islamom in njegovim znanstvenim, intelektualnim, duhovnim ter filozofskim vplivom – preko oživitve antičnih avtorjev, prenosa islamsko-arabske znanstvene misli v okvir evropskih miselnih dognanj in transformacije metode učenja, ki ga je Evropa uspešno sprejela. Težavo predstavlja tudi samo pojmovanje in uporaba terminologije, ki predvideva drugačno, če ne celo intelektualno različno, zasnovo obeh svetov – v današnjem diskurzu se namreč uporablja kategorija »Zahoda« in kategorija »islama«, kar kaže na po večini geo-politično bazo na eni in povsem religiozno na drugi strani. V kategoriji »Zahod« pa je danes težko razločiti njegovo geografsko in metafizično določitev, medtem ko je v islamu ta načelno spojena.

Islamska misel (ki zajema tudi arabsko govoreči svet) ni nikdar vzela za dokončno, to kar jemlje Zahod v svojem supraindividualnem procesu samoumevno – da je človeška narava podložna procesu progresivne spremembe. Islam temu nasprotuje iz prepričanja, da človeško bitje ni le biološka veličina, temveč tudi duhovna. Rimska civilizacija velja za genetski razvoj nadaljne Zahodne civilizacije in pomeni razvoj materialistične misli (sodobnega Zahoda). Rimsko cesarstvo in islamski svet sta dva popolnoma različna svetova, ki ju poganja različna motivacijska sila in temu primerno zgodovinski cilji. Rimsko cesarstvo je po propadu ohranilo materialistično idejo, religijsko učenje Korana in življenjski primeri Mohameda (a.s.) pa so bili po vsej verjetnosti razlogi za tako dolgotrajni temelj, ki je ohranil družbeni in etični postulat islama tudi po kalifatu. Rimskemu cesarstvu je manjkal duhovni element – rimski bogovi so bili bledi odraz grških bogov in se nikakor niso vmešavali v dejansko življenje Rimljanov.

Arabski svet v soju Zahodnega kapitala

Demonstracije v Egiptu so se pričele 25. janurja 2011 na dan policije. Požgano stavbo Mubarkove stranke (NDP) v downtownu Kaira si lahko razlagamo kot upor zoper tiranijo, ki je vladala Egiptu, pa tudi večjemu delu arabskega sveta desetletja dolgo. Na zublje, ki so se dvigali iz državnega poslopja lahko gledamo kot na zahtevo po spremembi  po (danes tako zelo uporabni besedi) »svobodi«, ki predvideva sproščen, samosvoj, atomiziran, »vesterniziran« način življenja. Morda. A vsekakor moramo na nedavne dogodke in vstaje v arabskem svetu gledati tudi skozi prizmo svetovne ekonomije, politike trga in moči. Več kot pet milijonov egipčanov na midanu Tahrir pomeni znak enotnega glasu, da je več kot trideset let vladavine tiranije dovolj. Istočasno pa nam ljudstvo (in)direktno sporoča, vedoč ali ne, da je dovolj revščine, eksploatacije in obubožanja. Tiran (država) je obogatel. Ljudstvo pa obubožalo. Zahodne vlade in korporacije so se tega zavedale, še več, to so počele tudi same – ropale, izrabljale in prodajale. Natančneje. Ta isti tiranski, »totalitarni« vladar Egipta je bil globoko veren. Skupaj s svojim sinom in pripadniki je globoko verjel – v moč in vladavino denarja. Ta »drugi« svet (čarobni »Orient«), ki leži na drugi strani mediterana, je povsem isti kot »naš« Zahodni svet, v kolikor je stvar razprave kapital. Egipt je resda bil policijska država, a pod pretvezo t.i. totalitarizma se je razvijal in bohotil divji kapitalizem, ki je uničeval notranje tkivo države. Ogromni nakupovalni centri (Jenina Mall, City Stars idr.), tuje firme (McDonalds, KFC, Shell, BP in na tisoče drugih trgovin) so le bledi odraz tistega kar se je pod Mubarkovo tiranijo res skrivalo – enormne investicije, privatizacija in totalna razprodaja egiptovskega trga. Tiranija je bila očitno le način, kako obvladati ljudstvo in Zahodne vlade in korporacije so to podpirale, drugače bi tudi same utrpele velikanske izgube.

Egipt ima 85 milijonov prebivalcev. Trg je ogromen, ljudi je kratko malo preveč. Imeti v (ekonomskem) šahu Egipt, pomeni nadzirati dobršen del arabskega sveta. In to je Mubarku (in Zahodu) uspelo, tako zelo, da so celo za marsikateri pokol nad Palestinci in preprečevanje dovoza življenjskih potrebščin v Gazo, krive prav te vlade. Nič kaj drugače ni s Tunizijo. Tunizijska »demokracija« (gledano skozi oči zahodne politične paradigme) je zelo mlada; politična opozicija je bila prepovedana, svobodnega tiska skoraj da ni bilo. Kot da politična elita ni bila zmožna vzpostaviti post-revolucionarne okoliščine v katerih bi se država lahko razvijala. Trenutni glasovi iz Tunizije pravijo, da je demokracija v arabskem svetu lahko tudi islamska – Ennahdha želi v Tuniziji zmagati zaradi politike in ne religije, ta pa je sestavni del islamske platforme. Libija pa ima poleg zemeljskega plina in nafte sklenjene debele pogodbe s svetovno orožarno. Vojaški napad nanjo je zato lahko neupravičen izgovor za »reševanje arabskega ljudstva«, oz. lastnega kapitala. Podobno se je leta 2003 zgodilo z Irakom, le da je ta utrpel maksimalne posledice uničujoče tekme za nadzor naravnih dobrin in hegemonije. Iraški trg je kratko malo bilo treba »odpreti«, saj je iraški režim bil izredno samosvoj in samozadosten. Vlada je nafto v 70-ih letih 20. stoletja nacionalizirala in navkljub iransko-iraški vojni (1980-1988), se je Irak močno razvijal. Temu primerno se je razvijalo in izobraževalo tudi ljudstvo – šolstvo in zdravstvo sta bila brezplačna, pismenost je znašala 99 %. Iraški režim je desetletja vlagal ogromne količine sredstev v razvoj in izobrazbo in tako nadaljeval s svojo tisočletja staro kulturno tradicijo. Irak se ni usmerjal k svetovnemu tržišču in divji razprodaji, temveč je sodelovanje s tujino predstavljajo predvsem potrjevanje samozadostnosti. Poleg tega se je Sadam Husein igral igrice Saladina in si tako na ramena nakopal še srd Izraelcev. Irak ni popustil. Sledilo je neizbežno.

Arabski svet je dobro poznan po trgovanju in izmenjavi dobrin, vseeno pa mu je do nedavnega uspelo zadržati samosvoj način te prodaje – dobiček je bil zmeraj zaželjen, celo potreben, zato ga je dopustil tudi islam, obrestno mero pa je strogo prepovedal. Kapitalizem je zaradi svoje pogoltne narave, prednosti trga pred človekom in golega materializma neislamski. »Vesternizirani« kapitalizem (ki se zaradi globalnih določil dojema kot svetovni in s tem univerzalni sistem) je načel vezi arabsko-islamske misli družbeno-ekonomskega sistema. Porušil je ravnotežje, ki je vladalo med islamom kot vero in njegovim družbenim dometom, ki zadeva vsakodnevno življenje na ravni odgovornosti (ki je glavni postulat islama). Politika je začela izrabljati islam v politične namene in ne obratno, kakor je značilno za Zahod. Univerzalnost Evrope se kaže v tem, kar je povsem naključno posejala. To je njen material(istič)ni doprinos civilizaciji. Ta ideja pa kroji tako kulturno-družbeni kakor tudi ekonomsko-politični svet. Način življenja, ki ga živimo na Zahodu, je postal »svetoven«. Potrebno pa je razlikovati pojem modernizacije od pojma vesternizacije. Zahodni dosežki se pojmujejo skozi prizmo moderne tehnologije, ekonomskih reform, izobraževalnih ustanov in političnih organizacij, ki so postali sinonim za proces vesternizacije. Arabsko-islamski svet pa je veliki meri prevzel in ponotranjil zahodni politično-ekonomski sistem.

Psevdo-revolucija in (izgubljena) priložnost

T.i. »revolucija arabskega sveta« ni prava revolucija v kolikor ne pride do zamenjave ekonomskega sistema. Upor arabskega ljudstva ne pomeni, da je »zrelo« za Zahodni ekonomski sistem v imenu demokracije, temveč nakazuje na to, da jo je preseglo! Vsaj upamo lahko na to. Morda pomeni nekaj drugega, kar vidi naivno evropocentrično oko; pomeni boj proti neoliberalnemu kapitalizmu, ki se je zgodil v imenu tiranije! (na Zahodu pa se dogaja v imenu demokracije in svoboščin), pomeni boj proti svobodnemu trgu. V kolikor lahko pričakujemo menjavo ekonomskega sistema Egipta (arabskega sveta), lahko računamo, da nas bodo Arabci, za katere se na zahodni polobli predvideva, da živijo ali v tiraniji ali pa v ekstremni teokraciji, naučili pravega pomena demokracije. V primeru Egipta, ki večino dobrin predvsem uvaža, bi vlada morala nameniti več sredstev za načrtno obdelovanje kemtijskih površin in gojitev kultur bombaža, pšenice in koruze za strateško samooskrbovanje države. Trenutna cena za 150 kg koruze je 250LE (30 €), 150 kg pšenice pa 350LE (42 €). Poleg tega bi bilo neizbežno sodelovanje na ekonomsko-politični ravni med arabskimi dražvami. Arabski svet bi moral ustvariti ekonomski blok, ki bi zagotavljal določeno stopnjo neodvisnosti od »Zahodnega kapitala« (za kar so se nekoč prizdevali pan-arabisti in mnogi arabski voditelji). Podobno sodelovanje in izmenjava dobrin je obstajala v 80-ih letih 20. stoletja med tremi zelo močnimi islamskimi državami – Turčijo, Iranom in Pakistanom. Vprašanje pa je, kaj narediti z vsemi finančnimi pogodbami in sporazumi, ki so pripomogle k izčrpavanju in razprodaji Egipta. Med drugimi je ključen izraelski sporazum, ki med državama traja že nekaj desetletij. Novi zunanji minister v državi Nabil Al Arabi trdi, da Egipt ne bo doživel velike spremembe kar se tiče diplomacije, vključno z odnosom do Izraela in ZDA. Za resnično spremembo se mora končati ne le Mubarakova era, temveč tudi ekonomsko-politična plat, ki je z njo povezana. Kakor izgleda, bosta Washington in Tel Aviv še naprej imela določeno moč nad egiptovsko zunanjo politiko in trgom. Ime Egipčanske vladavine se bo zamenjalo, ideologija pa bo očitno ostala ista. Lahko to resnično imenujemo »revolucija« ali le »projekcija osebnih želja in državnih interesov«?

Comments are closed.