Sociologija
Agregat
Rastko Močnik

Rastko Močnik

Red. prof. dr. Rastko Močnik (1944), sociolog kulture in komparativist, predava predmete s področja sociologije kulture; uvedel je študij sociologije književnosti in teorije ideoloških mehanizmov. Z znanstvenoraziskovalnim delom posega na področja teorije ideologije, teorije diskurzov, teoretske sociologije, teoretske psihoanalize, semiotike, epistemologije humanističnih in družbenih ved ter prevaja strokovna besedila iz angleščine in francoščine.

Več o avtorju

Antikapitalistični Adam Smith

Rastko Močnik

Tukajšnja množična občila navadno ignorirajo teoretsko delo in njegove izdelke. A nedavno so nepričakovano pretrgala molk o teoriji in se gostoljubno razpisala o slovenskem prevodu dela Adama Smitha Bogastvo narodov (izbor). Zapisi so bili številni, a misel je bila pičla: skoraj vsi so predstavili standardno interpretacijo, ki jo je najti v učbenikih. Po tem branju je Smith utemeljil ekonomski liberalizem.

V zadnjem času je videti bolj produktivna drugačna interpretacija, ki jo je predložil Giovanni Arrighi v knjigi Adam Smith v Pekingu (2007). (V slovenščini je dostopno Arrighijevo temeljno delo Dolgo dvajseto stoletje v prevodu Marjana Sedmaka.) Ob izidu Smithovega dela v slovenskem prevodu Bogdana Gradišnika bo tukajšnje bralke in bralce gotovo zanimalo tudi alternativno razumevanje, po katerem je kapitalizem za Adama Smitha zgodovinski odklon, ki ga bo tek zgodovine prej ali slej odpravil.

Da bi stekel proizvodni proces, je napisal Smith, morajo sodelovati trije proizvodni dejavniki: delo, kapital in zemlja. Ti trije proizvodni dejavniki so temeljni vir vseh dohodkov: delo prinaša mezdo, kapital profit in zemlja rento. Celotni proizvod vsake dežele se zato razdeli na te tri vrste dohodkov. Prebivalstvo dežele pa se glede na vrsto dohodka, ki ga pridobivajo posamezne skupine, deli na tri »rede«, kakor je napisal Smith, ali tri »razrede«, kakor bi rekli danes: na te, ki živijo od mezd; na tiste, ki živijo od profita; in na one, ki živijo od rente. Te tri skupine so za Smitha konstitutivni razredi vsake »omikane družbe«. Razvite družbe so torej po Smithu razredne družbe, razrede pa vzpostavlja vrsta dohodka, ki ga pridobivajo njegovi pripadniki. Kateremu družbenemu razredu pripadata posameznica in posameznik, je odvisno od tega, kateri proizvodni dejavnik jima prinaša dohodek. Če k proizvodnemu procesu prispevata delo, dobivata mezdo in pripadata razredu mezdnih delavk in delavcev. Kdor ima v lasti kapital, dobiva profit in pripada razredu zaposlovalcev. Tisti pa, ki so v posesti zemlje, dobivajo rento in sodijo v razred rentnikov ali zemljiških posestnikov.

Iz načina, kako se ti trije »redovi« oblikujejo, izhajajo tudi njihovi razredni interesi in način, kako svoje koristi uveljavljajo ali jih ne uveljavljajo. Interes rentnikov, je menil Smith, je najtesneje povezan s splošnim družbenim interesom. Bolje ko gre družbi, višje so rente in bolje gre rentnikom. Težava je v tem, da se rentniki svojega interesa v glavnem ne zavedajo, še manj pa ga dejavno uveljavljajo. Renta je namreč poseben dohodek, za katerega se rentniku ni treba nič truditi: renta prihaja kar sama od sebe, je napisal Smith. Zato so zemljiški lastniki malomarni, nevedni in intelektualno nesposobni, da bi doumeli učinke javnih uredb. Četudi bi bilo za družbo v celoti dobro, da bi se rentniki dejavno zavzemali za svoje koristi, saj so njihove koristi enake splošnim družbenim koristim, tega ne delajo in tega od njih ni mogoče niti pričakovati. Isti vzrok, iz katerega so posebne razredne koristi rentnikov enake splošnim družbenim koristim, namreč narava rente, tudi povzroča, da se zemljiški lastniki ne zmorejo potegovati za svoje posebne interese in s tem ne za splošno družbeno blaginjo.

Tudi koristi tistih, ki živijo od dela, so kar najtesneje povezane s splošnimi družbenimi koristmi. Bolj ko družba cvete, večje je povpraševanje po delu in višje so mezde. Če gospodarstvo stagnira, mezde padejo na eksistenčni minimum; če gospodarstvo propada, mezde padejo še niže. Družbeni zaton najhuje prizadene prav delavke in delavce. Koristi delavstva so enake splošnim koristim, a delavke in delavci se tega le težko zavedo, in tudi če bi vedeli, se za svoje in obče interese ne bi mogli zavzemati. Surovo življenje, neizobraženost in življenjske navade jim zatirajo intelektualne sposobnosti, zato niso sposobni doumeti, da je njihova korist povezana s splošnimi družbenimi interesi. Ne znajo si pridobiti informacij, in tudi če bi si jih, ne bi zmogli svojih koristi povezati s splošnimi. Naposled pa jih tudi nihče ne posluša.

Drugače je z lastniki kapitala. Ti si prizadevajo, da bi povečali dohodek od kapitala, se pravi, da bi pridobili čim večji profit. V splošnem, je menil Smith, pa je tako, da je profitna mera v bogatih deželah nizka, visoka pa je v revnih. Zato je interes podjetnikov v nasprotju z javnim interesom. Pri uveljavljanju svojih koristi, je duhovito napisal Adam Smith, »širijo trg in ožijo konkurenco«. Širitev trgov je navadno res v občo korist; a monopoli so vsekakor v nasprotju s splošnim interesom. Monopoli omogočajo ponudnikom, da prodajo izdelke po ceni, ki je višja od »naravne cene«, kakor se je izrazil Smith, in tako »pobirajo nesmiseln davek od svojih sodržavljanov«. Lastniki kapitala, ki se poganjajo za svojimi posebnimi koristmi, so najglasnejši, najbolj prebrisani pri prepričevanju javnosti in celo uživajo največji ugled. A njihove predloge, je posvaril Smith, je treba obravnavati s kar največjim nezaupanjem, saj je v njihovem interesu, da javnost zavajajo in celo da jo zatirajo, kar so pogosto tudi že zares storili.

Kaj torej storiti? Rentniki so omejeni in zaupljivi, delavke in delavci topi in brez besede – kdo naj potem brani javno korist, če imajo na javno oblast največji vpliv prav tisti, katerih interesi so nasprotni obči blaginji, trgovci in veliki manufakturisti, ti, ki zavajajo in zatirajo sodržavljane? Država jim ne more do živega …

Zato, je menil Adam Smith, je treba sprostiti trg, da bo discipliniral »pohlepne« lastnike kapitala. Naj na trgu drug drugega ukrotijo: nevidna roka tržnega mehanizma bo odpravila monopole in vse prisilila, da prodajajo po »naravni ceni«.

Izraz »nevidna roka«, ki se je pozneje tako rekoč prilepil na ime Adama Smitha, je pisec uporabil samo enkrat v obsežnem delu: ko je razpravljal o omejitvah uvoza, te so po njegovem izsilili trgovci in manufakturisti, da bi si zagotovili monopol na domačem trgu. Svoboden pretok blaga bo znižal cene, se pravi, koristil bo domačim porabnikom – hkrati pa bo prisilil domači kapital, da se usmeri tja, kjer bo najbolje uporabljen, se pravi, kjer bo prinesel najvišje dobičke. Pohlepni trgovci in manufakturisti bodo potemtakem, s tem da bodo uveljavljali svoj sebični interes, delali v obče dobro. Zato je svobodni trg z neovirano konkurenco edini mehanizem, ki lahko disciplinira kapitaliste, razred z interesi, ki so v nasprotju z javno blaginjo, in jih prisili, da s svojim sebičnim delovanjem vendarle delajo v javno korist.

Pomemben je razlog, zakaj je po Smithovi konstrukciji trg uspešen tam, kjer država odpove: nevidna roka tržnega mehanizma ponudbe in povpraševanja prej ali slej prisili ponudnike, da prodajajo po »naravni ceni«, in s tem socializira nesocialno delovanje lastnikov kapitala. Javna oblast tega ne zmore – zlasti zato, ker imajo pri njenih politikah preveliko besedo prav ti asocialni lastniki kapitala.

Nasprotje svobodnega trga so za Smitha monopoli. Vsak lastnik kapitala si prizadeva, da bi mu njegov kapital prinesel še kaj več kakor zgolj povprečni profit. Zato je njegov racionalni interes, da si želi zagotoviti monopol. Interes kapitalistov po Smithu torej nasprotuje svobodnemu trgu. Smith predstavlja logiko kapitala zelo podobno kakor Fernand Braudel (njegovo glavno delo Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem je v slovenščino prevedel Gregor Moder). Po Braudelu je kapitalizem zajedavska tvorba na tržni ekonomiji. Braudel opisuje, kako lahko logika kapitala zgodovinsko prevlada, šele potem ko je tržna ekonomija že vzpostavljena in ko je dosežena zadosti velika akumulacija kapitala, da je mogoče zagotoviti monopolne niše, ki prinašajo presežne profite. Zadosti velike akumulacije kapitala, ki omogoči uveljavitev kapitalske logike, pa po Braudelovih zgodovinskih raziskavah (ki so jih poznejše analize potrdile) nikakor ni mogoče zagotoviti brez državne pomoči. Tako je na začetku vseh sistemskih akumulacijskih ciklov, italijanskega, holandskega, britanskega in ameriškega, država s svojimi predpisi, posegi in politikami spodbudila kapitalsko delovanje. Akumulacijski cikli se razlikujejo prav po tem, da sta se država in kapital v raznih zgodovinskih obdobjih različno povezovala – a vselej sta morala sodelovati, da bi se lahko sprožil nov zgodovinski ciklus kapitalizma.

Zgodovinske raziskave potrjujejo, da so imeli lastniki kapitala nesorazmerno velik vpliv na državne politike, nad čemer se je pritoževal Adam Smith. Smith je menil, da bi morali vpliv kapitalistov na državo omejiti, s tem da bi odpravili državne posege v gospodarstvo in osvobodili nevidno roko tržnega mehanizma. Braudel in drugi zgodovinarji pa so pokazali, da je kapitalizem zgodovinsko nastal in se ohranil prav zato, ker vpliva lastnikov kapitala na državno politiko v zahodni Evropi ni bilo mogoče ustaviti – in ker nikjer in nikoli niso zagotovili vladavine svobodnega trga.

Novejše raziskave celo kažejo, da je prav šibkost držav v zahodni Evropi omogočila mestnim protoburžoaznim razredom, da so lahko nesorazmerno vplivali na državne politike in uveljavljali svoje »sebične« interese, ki so pripeljali do prevlade kapitalističnega proizvodnega načina z državno pomočjo. Po teh teorijah je kapitalizem nastal v zahodni Evropi, prav zato ker tam ni bilo mogoče ponovno vzpostaviti cesarstva. V zahodni Evropi so bile državne konstrukcije dolgo veliko šibkejše kakor v Aziji in severni Afriki: zato so lahko postale plen protokapitalističnih buržoazij, ki so jim vsilile svoje razredne interese.

Adam Smith je dobro opazil to posebnost zahodne Evrope: a je tudi menil, da je razvoj moderne Evrope potekal v nasprotju z »naravnim« tokom zgodovine. Po »naravnem« poteku, je menil Smith, se kapital najprej usmeri v kmetijstvo; ko se razvije kmetijstvo, se razvijejo tudi potrebe po manufakturnih proizvodih – in takrat se kapital usmeri v manufakturo; šele nazadnje, ko se razvijejo manufakture, postane mogoče in potrebno, da se kapital usmeri v zunanjo trgovino. Vse dežele moderne Evrope, je napisal Smith, pa so se razvile v natančno nasprotnem zapovrstju: najprej so vlagali kapital v mednarodno trgovino, potem v manufakturo – in šele v zadnjem času ga vlagajo v kmetijstvo. Smithova opažanja se ujemajo z dognanji sodobne zgodovine, le da mi ne verjamemo več v »naravni« potek zgodovine: vemo pa, da je bilo v trgovini na dolge razdalje najlaže dosegati presežne profite, potrebne za akumulacijo kapitala.

Kje pa je po Smithu razvoj potekal po »naravnem« redu? Na primer – na Kitajskem! »Naravno« je potekal razvoj tudi v Severni Ameriki, ki se je po njegovem mnenju razvijala tako hitro prav zato, ker so tam kapital vlagali v kmetijstvo. Naraven je bil za Smitha razvoj tam, kjer ni bilo kapitalizma ali kjer je bil kapitalizem šele na začetkih.

Braudel je za kapitalizem napisal, da je »nasprotje trga«. Smith je mislil enako: zagovarjal je svobodno mednarodno menjavo, zato da si pohlepni trgovci in veliki manufakturisti ne bi zagotavljali monopolov in odirali sodržavljank in sodržavljanov. Pri tem je narodno gospodarstvo primerjal s hišnim gospodinjstvom in uporabil metaforo, ki je še danes pri srcu desnim politikom, pri nas pa vsem politikom: »Vsak preudaren družinski gospodar dobro ve, da nima smisla doma delati nič, kar ga stane več, če naredi, kakor če kupi.« V današnjem času transnacionalk in svetovnih borz je primerjava med lokalno jurisdikcijo in gospodinjstvom populistična puhlica – njena uporaba pri Smithu pa kaže na to, da njegov ideal svobodne cirkulacije temelji na idealu male produkcije.

Smith je povezoval naravni potek zgodovine z načinom proizvodnje, ki mu je Karl Marx pozneje rekel »mala blagovna produkcija«. Zadeva ni brez paradoksa: tisto, za kar je Adam Smith menil, da je naravna rast, je bilo možno tam in takrat, kjer in kadar je močna država varovala trg pred napadi monopolistov. Zdaj bi rekli: Smithov sistem svobodnega trga je bilo gospodarstvo, v katerem prevladuje mala blagovna proizvodnja. Se pravi: majhni spodobni profiti malih proizvajalcev.

Adam Smith je bil prepričan, da je kapitalizem samo lokalna evropska digresija v naravnem toku zgodovine. Kaj pa je bil Smithov ideal? Družba, v kateri bi se dohodek delil po delu: »V omikani deželi je le malo blag, katerih menjalna vrednost izhaja zgolj iz dela, saj renta in profit obilno prispevata k menjalni vrednosti veliko večjega števila blag; zato je letni proizvod celotnega dela v deželi vselej zadosti velik, da lahko kupi ali naroči veliko večjo količino dela, kakor pa je bila uporabljena za izdelavo, pripravo in trženje tega proizvoda. Če bi družba vsako leto zaposlila vse delo, ki ga lahko letno kupi, bi bila vrednost proizvoda vsakega naslednjega leta veliko večja kakor vrednost poprejšnjega, saj bi količina dela vsako leto močno narasla. A v nobeni deželi se celotni letni proizvod ne uporabi za vzdrževanje delovnih ljudi. Brezdelni povsod porabijo velik del tega proizvoda; in v skladu z različnimi sorazmerji, v katerih se letni proizvod vsako leto razdeli med ta različna razreda ljudi, mora redna ali povprečna vrednost proizvoda bodisi letno naraščati ali upadati ali pa ostajati iz leta v leto enaka.«

Smith torej ni bil Hayekov predhodnik. Ker misli v mejah male blagovne proizvodnje, nekoliko spominja na malomeščanske socialiste 19. stoletja. A ti niso premogli Smithovega realizma. Adamu Smithu bi se mogoče še najbolje podala oznaka, s katero je Claude Lévi-Strauss opisal svojo pozicijo: konservativni anarhist. ¾

One Response

  1. Smith je postavil teoretske temelje za prevlado UK v industrijski dobi. Nehote je njegovo razmišljanje, predvsem teorija o primerjalnih prednostih postalo temelj Britanske industrijske (globalne) politike, namreč: uvoz surovin, razvoj in izvoz industrijskih izdelkov. Na ta način je UK postal gospodarski motor sveta, vse do zloma zlatega standarda, kar se je zgodilo z industiralizacijo na globalni ravni.

    Globalni monopoli so nastali z nastankom ZDA, v tem obdobju je bilo tudi že jasno da monarhije zgubljajo moč proti novonastajujočem trgovskem razredu. Zato so bile "izumljene" korporacije, kot utelešenje podeljenih pravic gospodarske aktivnosti. Iz tega so nastali monopoli, ki stojijo še danes.

    V tem smislu s eindustrijska revolucija ne razlikuje od informacijske, s tem da izgleda, da je monopol na spletu, kot končni instanci informacijske revolucije neka naravna končna konsekvenca. Vsaj v smislu produkcije.

    lp

    A