Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

“Ali Prešerna zreduciramo na heteroseksualca?”

Roman Kuhar

Avtorica intervjuja: Maja Pertič Gombač

¦

Kako je politično korektno nazivati homoseksualca?

Politično korektna izraza sta seveda gej oziroma lezbijka, ker sta nežaljiva. Mislim pa, da je pomembneje, na kakšen način neko besedo uporabiš oziroma kaj je substanca v ozadju. Če mi rečete gej in vam to obenem predstavlja velik problem, si s tem ne morem pomagati. Po drugi strani me ne moti, če me kdo pokliče peder, če vem, na kakšen način in s kakšnim namenom to reče.

Lahko pojasnite še besedo queer, ki se tudi pri nas vse bolj uporablja?

Problem te besede je, da je že njen koncept zelo ameriški. Morda si za prvo silo lahko pomagamo z besedo peder, a hkrati je to zelo zavajajoča pomoč, ker ima queer bistveno širše pomene.

Ima pa slabšalen pomen.

Imela je slabšalen pomen in zgodovinsko gledano tudi podobne konotacije. Označevala je nekoga, ki je bil čuden, drugačen in zato izločen. S to besedo prevzameš etiketo, ki je izjemno stigmatizirana, negativna. S tem, ko si jo nalepiš sam, onemogočiš druge, da bi ti jo nalepili, ker jim s tem vzameš moč. Z izrazom queerovska politika, ki je pravzaprav kritika identitetne politike, je povsod križ, ker je ne morem prevesti v noben jezik. Zato se jo povsod uporablja v originalnem zapisu. In skozi številne razprave je dobivala najrazličnejše pomene in interpretacije. V Sloveniji opažam, da se vse več ljudi na lezbični, gejevski, biseksualni in transspolni (LGBT) sceni identificira kot queer, kar je nekoliko hecna situacija.

Zakaj?

Ker je queer pravzaprav uperjen proti fiksnim identitetam. Queer je dober izraz prav zaradi tega, ker ne moremo odpreti predala in ga pospraviti vanj, ker ga ne moremo točno določiti. Queer se ves čas skuša izogniti zelo jasni definiciji, ker čim bi ga definirali, bi postal normativen, tako kot so druge kategorije: črn, bel, lezbijka, gej. Pred tem ves čas beži in obenem povzroča frustracije. Tudi vam, ko ste rekli: kaj sploh to pomeni? Problem se seveda pojavi, ko skušaš s queerovske pozicije, ki ne temelji na fiksni identiteti, naslavljati politiko, ki pa deluje prav na tej osnovi. Vedno te bodo vprašali: v imenu koga, za koga govoriš? Queer je torej kritika fiksnih, normativnih identitet, ki človeka določajo v popolnosti. No, zdaj se mi zdi, da nekateri queer uporabljajo kot tretjo fiksno identiteto – nisi gej, nisi lezbijka, ampak queer.

Kar je paradoks.

Če pogledamo na začetek tega gibanja in na teorijo, ki je protiidentitetna, je to paradoks. Lahko pa se zgodi tudi nekaj takega, kot se je leta 2003 na kulturnem, političnem in akademskem GLBT festivalu Queer Zagreb, kjer so se zavestno odločili za uporabo besede queer, ker je zanje pomenila tudi zaščito. Noben neonacist ni vedel, kaj beseda pomeni, zato se nihče ni spotaknil ob to, da je sredi Zagreba 50 gejev, lezbijk, biseksualcev in transeksualcev razpravljalo o GLBT vprašanjih, kar bi bil tedaj zagotovo dogodek, na katerega bi se odzvali. Nekaj časa je to šlo, potem je tudi ta beseda postala prepoznavna in se jo včasih uporablja tudi kot krovni izraz za GLBT posameznike. Queer se torej uporablja na sto različnih načinov in mislim, da nihče ne more reči, da je kaka uporaba napačna. Vsak jo ima možnost pritegniti v svoj kontekst.

Ena od aktualnih tem je družina. V knjigi pravite, da bi zakonska zveza in družina z istospolnima partnerjema razbijala zgodovinsko patriarhalno zasnovano tvorbo, kjer je ženska v podrejenem položaju, po drugi strani pa GLBT posamezniki pristajate na tvorbo, ki je zasnovana heteronormativno in postajate “dobri državljani” s porezanimi krili. Kaj naj prevlada?

To je začaran krog in večna dilema, s katero sem se ves čas razprave o družinskem zakoniku tudi sam soočal, čeprav sem v dani situaciji seveda deloval v podporo družinskemu zakoniku brez kančka pomislekov, da bi bila morda možna tudi tretja pot. Queerovska kritika, ki je pri nas v času razprave ni bilo, je v Ameriki predvsem glede homoseksualnih porok relativno vidna. Gre pravzaprav za opozicijo mainstreamovskemu GLBT gibanju, ki si prizadeva za homo poroke; queerovska združenja opozarjajo, da s homoseksualnimi porokami skupnost izgublja svoj revolucionaren potencial za spreminjanje patriarhalne kulture. Z vstopom v poroko, kot heteronormativno institucijo, gibanje postaja konzervativno, mainstreamovsko, izgublja svoje radikalne potenciale. Zanimivo je, da je ameriška GLBT skupnost takoj po stonewallskem uporu leta 1969 v New Yorku, ko se je prvič uprla takratnemu policijskemu nasilju, postavila zahtevo, da se zakonodaja na področju porok spremeni tako, da se iz člena, ki govori o poroki dveh oseb nasprotnega spola, ne črta le spol, temveč tudi število. Mi smo zdaj pri črtanju spola. Število sploh ne pride v poštev in absolutno ne gremo v to smer. V tem pogledu se je radikalni potencial verjetno res izgubil. V času, ko je bilo še aktualno vprašanje, kakšen je vzrok za homoseksualnost, torej ali se tak rodiš ali postaneš, je Michel Foucault v enem od intervjujev pred smrtjo leta 1984 dejal, da vprašanje vzroka za homoseksualnost absolutno ni pomembno. Zanj je bilo pomembno vprašanje, kaj s svojo homoseksualnostjo lahko naredimo. Kakšne nova partnerska in drugačna razmerja si lahko zamislimo, kakšne nove načine življenja lahko osnujemo, pri čemer je imel v mislih, da je homoseksualna skupnost osvobojena družbenih norm, pritiska k poroki, družini in ustaljenemu načinu življenja. V tem je videl potencial.

Glede na današnja aktualna vprašanja tega potenciala ni več.

Ne, dejansko danes GLBT skupnost skuša vstopati v obstoječe institucije. In queerovska kritika je do tega kritična. Z vstopom v tako heteronormativno institucijo, kot je poroka, namreč dajemo legitimiteto patriarhalni kulturi, ki je pravzaprav izvor homofobije. Zakonska zveza je pogosto bila in je še vedno mesto, kjer je bila ženska žrtev nasilja, podrejena. Iz kulture zatiranja žensk ne izvira le seksizem, temveč tudi homofobija. Zagotovo imata iste korenine. In zdaj gejevska in lezbična skupnost skuša vstopiti vanjo in slaviti to institucijo … To je queerovski pogled.

Kakšen pa je protiargument?

Ko eni stvari nekaj dodaš, ne ostane ista. Če v to vodo (pokaže svoj kozarec) dodam malinovec, to ne bo več voda, ampak nekaj drugega. Ko heteronormativni instituciji, ki dopušča samo poroke med moškim in žensko, dodamo še možnost poroke med dvema osebama istega spola, mogoče, poudarjam mogoče, lahko vzpostavimo nove norme, kot je, denimo, večja enakopravnost med partnerjema. To je argument v zagovor homoseksualnim porokam. Ta korak, ko prevzameš že obstoječo institucijo in jo le razširiš, je najlažji. Lažji kot si zamisliti nekaj novega. Morda je res problematično, da dobiš določene pravice šele, ko si z nekom v partnerskem razmerju, ne pa kot posameznik. Zakaj? Zakaj bi moral biti z nekom? Zakaj lažje dobiš državljanstvo, če se poročiš? To so vprašanja, o katerih bi bilo potrebno še razmišljati, ampak v tem vlaku družinskega zakonika za to ni bilo prostora.

Kako ste z vidika pridobivanja pravic doživeli dvajsetletnico slovenske države? Je družinski zakonik krona vaših prizadevanj?

Ameriški avtor Andrew Sullivan, katerega knjiga Domala normalen je prevedena tudi v slovenščino, je gej in republikanec. Predstavlja konzervativni del ameriškega gejevskega gibanja. On je dejal, da ko bo sprejeta zakonodaja o homoseksualnih porokah, lahko ukinemo vse gejevske in lezbične organizacije, priredimo zadnjo zabavo in končamo to gibanje. Mislim, da je povsem v zmoti. Samo sprejetje zakonodaje je šele začetek zgodbe. Če bomo imeli zakonodajo, ki je ljudje ne bodo mogli uporabljati, ker se bodo bali, da bodo ob izstopu iz poročne dvorane vanje denimo prileteli kamni, nismo veliko naredili.

Zakoni so torej šele prvi korak na poti k boljšim pogojem.

Z vidika rahljanja in odpiranja naše družbe bi bil sprejem družinskega zakonika šele začetek. In razpravo okrog družinskega zakonika že razumem kot to rahljanje. Napako smo storili pri pripravi prejšnje različice zakona, mislim da leta 2001, ko smo s stisnjenimi zobmi sprejeli dogovor, da istospolnih posvojitev ne bomo vključili v predlog zakona, misleč, da je to politično pragmatična poteza in da bi vključitev tega vprašanja lahko ogrozila celoten zakon. Ko je zakon potem prišel v javno obravnavo, se je ne glede na to debata vendarle vrtela okrog posvojitev in iz tega zakona potem ni bilo nič. Odločitev ministrstva, da v družinski zakonik vključi popolno izenačenje, se mi je kljub poznejši kompromisni različici z vidika odpiranja naše družbe zdela dobra. Vprašanje istospolnih družin je vendarle postalo tema slehernega kavarniškega pogovora. Občutek imam, da je prisotnost ali vidnost ali vsaj ozaveščenost o obstoju tovrstnih družin zdaj bistveno večja, kot je bila še pred dvema letoma. Sprejetje zakona pa v kontekstu naše družbe ni konec, ampak začetek zgodbe. Glede dvajsetletnice naše države pa težko rečem, da je sprejetje družinskega zakonika krona prizadevanj. Res prinaša nekaj najbolj konkretnih pravic, a zelo pomembna je bila že ustava. Zelo povedno je, da v njenem 14. členu, ki govori o enakopravnosti vseh državljanov, spolna usmerjenost ni eksplicitno omenjena. Skrita je v formulaciji ‘in druge osebne okoliščine’.

Je bila omemba težava?

Da, ker je bila v eni od različic spolna usmerjenost omenjena, in nekaj parlamentarcev je razpravljalo o tem, da bi morala ostati eksplicitno omenjena kot kategorija, nakar je prišlo do kupčkanj. Takrat je bila namreč precej pomembnejša pravica do svobode odločanja o rojstvu otrok in temu je bila takrat posvečena glavnina razprave. Pomembna je tudi sprememba kazenskega zakonika sredi devetdesetih, ko je bila v zakon prvič eksplicitno zapisana spolna usmerjenost kot osnova, na kateri je prepovedana diskriminacija. V teh dvajsetih letih se je torej zakonodaja vendarle gradila. Imamo kontinuirano rast večje zaščite, večje pozornosti. Ko smo hoteli biti všečni Evropski uniji, je kategorija spolne usmerjenosti postala ena od tistih, ki se jo vedno piše zraven. V tem smislu smo zagotovo rasli.

Kaj pa kot družba?

Po tem, koliko je naš prostor odprt ali zaprt, imam včasih občutek, da je šel trend v nasprotno smer. Na nekih točkah se celo bolj zapira.

Identitetna politika Evropske unije je, kot pravite v knjigi, pri gejih in lezbijkah tolerantna do homoseksualnega subjekta, sámo dejanje homoseksualnosti pa ostaja stigmatizirano. V jeziku ulice se to sliši nekako tako: prav, naj seveda počnejo kar hočejo, ampak zakaj se morajo v javnosti držati za roke, se poljubljati?! Pri čemer se nihče ne vpraša, zakaj se heteroseksualci lahko.

Ko govorimo o spolni usmerjenosti kot zaščiteni kategoriji, to ne pomeni avtomatičnega prevajanja v prakso vsakdanjega življenja. Spolna usmerjenost je razumljena kot stvar zasebnosti, a tu smo precej slepi, če ne vidimo, da naša spolna usmerjenost ne določa zgolj seksualne, pač pa tudi družbene vidike vsakdanjega življenja, naša družinska in partnerska razmerja, naša razmerja v vsakdanjem življenju med moškimi in ženskami, na delovnem mestu, na ulici, kjerkoli. Vsa ta razmerja so prežeta s seksualnostjo. Ko se moški in ženska držita na ulici za roke ali pa ko se po parku sprehaja mlada družina, v tem ne vidimo izkaza heteroseksualnosti, kar pa zagotovo je. Ko pa se na javnem prostoru pojavi homoseksualnost, je to moteč element, ki ga je potrebno zatreti, s pogledi, z verbalnim ali s fizičnim nasiljem. Naša družba se žal v dvajsetih letih ni odprla za nove oblike intimnosti v javnem prostoru. Leta 1991 nismo videli gejevskih in lezbičnih parov, ki se držijo za roke, in leta 2011 jih prav tako ne vidimo. Ali pa zelo redko. Mogoče bodo tu pomembno vlogo imele istospolne družine.

Kako to mislite?

Lezbični pari velikokrat pravijo, da je ultimativni comming out (razkritje istospolne usmerjenosti, op.a.), ko dobiš otroka. Ne moreš se več skrivati, se pretvarjati, se igrati igrice ‘vsi vemo, a nihče tega ne bo rekel’. Tam je otrok, ki zelo jasno definira razmerje med dvema ženskama. Ali dvema moškima. In nenazadnje odpira javni prostor s sprehodi po parkih, mestu …

Čeprav se lezbična družina z lahkoto mimetizira, saj so pogoste prijateljice, ki hodijo skupaj na sprehode. Veliko zanimivejši je gejevski par.

Imel sem zanimivo izkušnjo, ko sem se za revijo Narobe pogovarjal z gejevskim parom, ki je prek nadomestne matere dobil otroka v ZDA. Trije odrasli moški smo sedeli v kavarni v Tivoliju z njuno hčerko, ki je bila takrat stara morda pol leta. Žal mi je, da ju nisem vprašal, kako sta doživela takratno situacijo, saj sem sam opazil reakcije ljudi, ki so nas opazovali. Mogoče je bilo prisotne tudi nekaj moje projekcije, a opazil sem poglede, češ, kaj je zdaj to.

Čeprav je tudi heteroseksualnih moških z vozički vse več, so še vedno nekakšen magnet za poglede, češ, kako lepo je videti očeta z otrokom.

Ja, ampak takoj naslednji korak je misel na pedofilijo. Meja med tem, da nam je pogled na moškega z otrokom prijeten, celo simpatičen, in sumom na spolno zlorabo je zelo tanka, kar se kaže tudi na ravni mednarodnih posvojitev. Če bi se prijavil, bi bil takoj zabeleženo, da sem lahko potencialni pedofil. Zakaj bi moški v poznih tridesetih posvojil otroka? Kakšni so njegovi nameni? Zanimiva situacija, ki pa je posledica vseh teh grozljivih pedofilskih zgodb.

Tudi nasprotniki homoseksualnega gibanja hitro potegnejo iz rokava pedofilijo, ki s homoseksualnostjo nima neposredne zveze.

Tu gre za politično taktiko denimo nasprotnikov družinskega zakonika. To je ultimativni argument, ki deluje na čustva. Nihče od nas ne more dopustiti zlorabe otroka. In če ti nekoga opredeliš kot potencialnega pedofila, kot nekoga, ki to grozljivo dejanje lahko stori, s tem zaključiš debato. Ni več možna.

Vsako zavedanje drugačne spolne usmeritve naj bi se začelo s sramovanjem, ki pa ga na svoj način ponekod podpira tudi zakonodaja. Denimo z zakonom, v katerem je bilo zapisano, da poroka nima ceremonije, ker da je tako bolje za vse homoseksualce, ki prihajajo z ruralnih območij.

To je bil argument prejšnje koalicije, ki je sprejela zakon o registraciji istospolnih partnerstvih skupnosti. Na vprašanje, zakaj lahko registracija poteka samo med tednom v času uradnih ur, za kar si mora človek vzeti dopust, na nekem ‘šalterju’, medtem ko poroke potekajo ob sobotah, slovesno, so dejali, da so pri snovanju zakona razmišljali tudi o istospolno usmerjenih v ruralnem okolju, ki na javnem prostoru, kot so poročne dvorane, tega zakona zaradi sramu ne bi mogli uporabljati. To je bil perverzen preobrat. Pravilno so detektirali problem, saj če imamo zakonodajo, ki je ljudje ne morejo izkoristiti zaradi homofobije v družbi, je to res težava. Ampak kaj so predlagali? Poskusili so ohraniti ‘sramotnost’ homoseksualnosti tako, da so jo skrili. Homoseksualcem so dali možnost ‘na skrivaj’ registrirati svojo zvezo, tako da s tem dejanjem ne bi nikogar zmotili, ker jih ne bo nihče videl. In prav v tem grmu tiči zajec: slovesne homoseksualne poroke na Ljubljanskem gradu bi namreč zmotile predvsem predlagatelje zakona. Zanje bi bilo zelo moteče, če bi njihova hčerka stala v vrsti na gradu za poroko, za njo pa bi bil istospolni par. Njihova rešitev obstoječe težave je bila napačna.

Kakšna je rešitev?

Rešitev je v tem, da tudi zakonodaja zelo jasno sporoči, kakšne so vrednote te družbe. Pred kratkim sem bral članek, ki je ugotavljal, ali obstaja povezava med sprejetjem zakonodaje o homoseksualnih porokah in odnosom ljudi do homoseksualnosti, kar so merili z vprašanjem, koga ne želite imeti za soseda. V vseh opazovanih državah, tudi v Sloveniji, se je po sprejetju te zakonodaje rahlo, a vendarle odnos spremenil na bolje. Moj pomislek je, da verjetno obstaja več elementov, ki vplivajo na ta odnos. Morda je bila zakonodaja ponekod sprejeta prav zato, ker se je že spremenil odnos do tega vprašanja. Gre torej za večno vprašanje, kaj je prej: zakonodaja ali odnos družbe. Zame je zelo poveden primer izvenzakonskih otrok, ki so bili nekoč razumljeni kot pankrti. V slovenski literaturi imamo na to temo pretresljive zgodbe, ko pa je zakonodaja izvenzakonske in zakonske otroke izenačila, se je na dolgi rok spremenil tudi odnos do tega vprašanja in danes se skorajda nihče več zaradi tega ne postavlja na trepalnice.

V naši družbi se homoseksualnost doživlja kot nesrečo. Kar je povezano tudi z nekakšnim splošnim prepričanjem, s katerim me je nedavno presenetila tudi homoseksualcem naklonjena prijateljica, ki je v določenem trenutku izjavila: vse lepo in prav, ampak naravno pa ni. In isto je izjavil človek, ki se čisto razneži, ko vidi dva moška, ki se med sprehodom držita za roke.

Zakonodaja ne ureja naravnih razmerij, temveč družbena. Družina ni naravna, temveč je družbena institucija. Zgodovinsko gledano je za družino značilno prav to, da se je ves čas spreminjala. Pogosto slišimo, da je osnovna celica družbe in jo že tisočletja sestavljajo oče, mati in otrok. A družina je v zgodovini imela zelo različne vloge. Zelo dolgo je bila v ospredju ekonomska. Ljudje so živeli v družinskih razmerjih, ki niso bila taka, kot so današnja, zaradi ekonomskih razlogov in ne iz ljubezni. Kvečjemu je ta lahko nastala skozi družinsko življenje. Ampak ključni pomen je bil ekonomski, saj je bilo laže preživeti, če si je več ljudi pomagalo med seboj. Podobo, ki jo imamo v glavi, je podoba družine iz petdesetih let, iz takratnih ameriških filmov, kjer je bila prikazana idealizirana družina. Moški je šel v službo, žena je doma skrbela za otroke. A v tistem času je vendarle vsak četrti zakon v Ameriki razpadel. Tudi takrat so se ločevali. Če bi bila družina res to, kar smo slišali pogosto v razpravi okrog družinskega zakonika, torej fiksna institucija, ki je tu že tisočletja, mi pa kot da postavljamo vso naravo in zgodovino na glavo, potem te družine ne bi bilo več. Družina je bila dovolj fleksibilna, da se je prilagajala različnim življenjskim slogom. Če bi bila zelo rigidna, je danes nihče več ne bi želel imeti. Ko pogledamo rezultate raziskav med mladimi, vidimo, da je družinsko življenje visoko med njihovimi vrednotami. Ampak družinsko življenje je najrazličnejše in se ves čas spreminja. Vse bolj se odmika od bioloških vezi, ki so včasih določale družino. Včasih jo je določala biološka vez med starši in otrokom, danes pa imamo vse več socialnih staršev, kar ne velja le za homoseksualne družine. Ko se starša ločita in nato zaživita v novi, reorganizirani družini, ima otrok tri, štiri starše. Nevidnost socialnega starševstva je problem. Nasprotniki družinskega zakonika pa ne vidijo, da je tudi v njihovi ‘bazi’ kup nevidnih ljudi. Velja se vprašati, kaj je pomembno v odnosu do otroka? To, da sem z otrokom krvno povezan, ali to, da skrbim zanj, mu pomagam, ga vzgajam? Država bi morala podpreti skrbstveni odnos z otrokom, ne pa krvnih vezi, čeprav se to včasih prekrije.

Med raziskavo ste leta 2005 ugotovili, da so mnogi sogovorniki občutili, kako je njihova spolna identiteta po razkritju homoseksualnosti preplavila vse ostalo in jih popolnoma definirala. Po drugi strani pa je pesnik Brane Mozetič pred nekaj meseci v intervjuju za 7. val dejal, da je molčanje o spolni identiteti gejevskih ustvarjalcev podlo. Kje je meja?

Naj odgovorim z vprašanjem: kje je meja, ko govoriš o Prešernu, o njegovem pesništvu, njegovi spolni usmerjenosti in njegovem razmerju do Julije? Kje je meja in zakaj ta ni problematična?

Ker je bil heteroseksualec.

Ampak ali Prešerna zreduciramo na heteroseksualca, ko govorimo o njem in omenjamo Julijo? Soglašam s tem, kar je dejal Mozetič. Problem je v tem, da ko rečeš heteroseksualec, gre za družbeno oznako, ko pa za nekoga poveš, da je homoseksualec, je oznaka seksualna. Tu je pomembna razlika.

Heteroseksualnosti nikoli ne poudarjamo, ker je samoumevna.

Bral sem intervju z neko britansko pesnico, lezbijko, katere pesmi so prevedli v nek tuj jezik, ne da bi poznali njeno biografijo. Ker v angleščini spol ni jasen, jih je prevajalec prevedel v heteroseksualno različico. Niti pomislil ni na drugačno možnost. To je ta avtomatizem. Ko sva z Alenko Švab raziskovala vsakdanje življenje gejev in lezbijk pri nas, je ena od sogovornic dejala: ‘Od točke, ko se razkrijem kot lezbijka, se mi zdi, da mi na čelu piše seks. Ker me vidijo samo še kot seksualno bitje.’ Identiteta, ki je stigmatizirana, postane vseobsegajoča in te popolnoma definira. Kar je posledica tega, da je spolna usmerjenost očitno še vedno tak ‘big deal’. Morda je prav queer oznaka, s katero se lahko temu vsaj delno izogneš.

Kako ste doživeli novico, da je med Breivikovimi priljubljenimi državami tudi Slovenija?

To sem slišal iz medijev in ni mi bilo popolnoma jasno, zakaj so poročali, da jo je uvrščal v vrh držav, ki so glede multukulturalizma najmanj podlegle pranju možganov. Zanimalo me je, kaj pomeni ‘v vrh držav’, katero mesto je to, zato sem preletel to 1500 strani dolgo in precej ‘kopipejstano’ razpravo, in ugotovil, da smo s Slovaško na prvem mestu. Poleg Slovenije sem v iskalno aplikacijo vtipkal še besedo gej. Glede Slovenije lahko sicer zamahnemo z roko in rečemo, da analiza nima nobenega pomena, a s tem bi si le zatiskali oči. Moj kolega je dejal, da je Breivik Slovenijo razglasil za fašistično državo in soglašam z njim, da bi se morali zamisliti, kaj pomeni, da se znajdeš na vrhu priljubljenih držav takega človeka. Človeka z neko ideologijo, ki mu je očitno blizu ideologija naše države.

Kaj pa je pokazalo iskanje besede gej?

Pojavlja se nekajkrat, pogosto skupaj z naštevanjem različnih okoliščin, na osnovi katerih Evropska unija prepoveduje diskriminacijo. V enem delu pa govori o tem, da je imel nekaj istospolno usmerjenih prijateljev, in da načeloma s tem nima težav, ampak da imajo s homoseksualnostjo težave muslimani, ko prihajajo v našo družbo in sesuvajo naše vrednote. In prav ta vidik argumentacije se mi zdi najbolj zaskrbljujoč. V Evropi se je namreč začel pojavljati pojav, ki so ga nekateri označili za homo nacionalizem. To pomeni, da se v politikah nekaterih držav pravice gejev in lezbijk, tako kot enakopravnost spolov, uporablja kot argument proti ali celo kot točka konstrukcije Drugega. Ta argument postane del rasistične politike. Češ mi spoštujemo enakopravnost glede na spolno usmerjenost in glede na spol, tisti, ki prihajajo k nam, pa ne. Torej je treba priseljevanje zajeziti. Tu gre ponovno za perverzno pozicijo, saj ljudje, ki so pred leti imeli veliko povedati proti enakopravnosti homoseksualcev, zdaj taisti argument uporabljajo v svoji rasistični politiki proti migrantom.

Je torej Breivik šolski primer takega procesa?

Ja, Breivik je zagotovo šolski primer tovrstnega novega rasizma. Zanimivo je, kako lahko antihomofobična in antiseksistična politika postaneta sestavni element rasistične politike. Tega se zelo bojim. Če ta diskurz uporabljajo v politiki, se lahko pokaže tudi tako, kot se je v nekaterih državah, kjer že uporabljajo teste, ki sprašujejo imigrante, predvsem muslimane, kaj bi naredili, če bi se vaš sin razkril kot gej. Na Nizozemskem pa morajo gledati film, kjer se najprej poljubljata dva moška, nato pa žensko, ki pride brez kopalk iz morja. Češ, to je za nas sprejemljivo in če vi tega ne sprejmete, se niti ne prijavljajte za migracijo. V Sloveniji homo nacionalizma še nisem zasledil. Mi smo še vedno na stopnji hetero nacionalizma. Lahko pa si predstavljam Ljudmilo Novak, ki bi čez kakih deset let proti migrantom uporabljala argument, da imamo pri nas enakopravne istospolne poroke in družine, kar bi ti s svojim prihodom rušili. Pri homo nacionalizmu se mora gejevska in lezbična skupnost ostro odzvati. Seveda si želim imeti pravico, da se s svojim partnerjem držim za roko, tako kot vse ostale že podeljene pravice, vendar ne smem dovoliti, da na moj račun država izključuje drugo manjšino. Na dolgi rok je tako izključevanje slabo za vse nas, za celotno družbo. Kar se tiče Breivika, pa se mi zdi reakcija Norveške, če bo res taka, kot so jo napovedali, odlična. Župan Osla je dejal, da ga bodo kaznovali s še več demokracije in z ljubeznijo. To je krasno. Še bolj radikalno bodo zastavili projekt enakosti med ljudmi. To je edina možnost. In mimogrede – si predstavljate, da bi tiste teste, ki sem jih prej omenjal, države namesto na imigrantih najprej izvajale na svojih državljanih? Me prav zanima, kako bi državljani iz ‘obljubljenih dežel’ odgovarjali na vprašanje o sinu, ki je gej. Sploh če bi bil v igri njihov status državljana.

Comments are closed.