Sociologija
Agregat
Milica Antić Gaber

Milica Antić Gaber

Red. prof. dr. Milica Antić Gaber (1958), sociologinja; zaposlena na Oddelku za sociologijo FF UL, od leta 1998 kot predavateljica predmetov Obča sociologija in Sociologije spola. Njeni raziskovalni interesi so: ženske študije in feministična teorija, feministična politična teorija, ženske v politiki, spol in globalizacija, spol in nasilje.

Več o avtorju

31 odstotkov.si

Milica Antić Gaber

Nedavne državnozborske volitve so bile izredne v več pomenih. Še najmanj so bile izredne po tem, da niso bile redne. Več tako na primer pove dejstvo, da se bosta v državnem zboru zamenjali kar dve tretjini poslancev in poslank. V državnem zboru prvič ne bo strank, ki bi predstavljale liberalno-socialni del volilnega telesa. Iz njega je izpadla stranka, ki je na vsakih dosedanjih volitvah našla novo nacionalno »volilno nišo« itd. Za nas pa je ključna izrednost letošnjih volitev to, da bo v državnem zboru prvič sedelo več kot 30 odstotkov žensk.

To zadnje je velika in vsaj deloma »nepričakovana« prelomnica v zgodovini slovenske politike. V nasprotju z mnogimi drugimi, tudi srednjevzhodnimi evropskimi državami Slovenija namreč doslej ni imela ne predsednice vlade, ne predsednice države, ne predsednice parlamenta. Še več, tudi kar zadeva delež žensk v DZ, se je vztrajno držala spodnjega dela lestvice ne samo držav članic EU, ampak tudi v širšem obsegu. Kazalo je že, da bo tudi po tokratnih volitvah DZ ostal dobro zastražena moška trdnjava, a se to ni zgodilo. Odpirajo se številna vprašanja. Kaj se je zgodilo? Kje tičijo razlogi za tako veliko spremembo? Kako se je lahko Slovenija po lestvici zavihtela skorajda na sam vrh evropske lestvice, takoj za nordijskimi državami, Nemčijo in Španijo? Kaj si lahko obetamo od te velike spremembe?

Najprej je treba reči, da bi se že dolgo morali bolj čuditi temu, kako to, da se je Slovenija tako vztrajno držala dna lestvice prisotnosti žensk v parlamentih, kot pa nedavnemu prodoru žensk v DZ. Po vseh analitičnih kazalcih bi namreč do tega moralo že priti zdavnaj. V Sloveniji namreč ženske po izobrazbenih dosežkih v zadnjih nekaj desetletjih močno prekašajo moške; njihov delež v strukturi zaposlenih je samo nekaj odstotnih točk nižji kot pri moških; povprečna razlika v plačah je najnižja v Evropi (pod tremi odstotki), delež nezaposlenih žensk prav tako, prisotne so v članstvu strank, in tudi ko so se znašle na odgovornih političnih pozicijah praviloma niso bile manj uspešne od svojih kolegov, a jih je bilo v DZ običajno le peščica. Temu je v veliki meri prispeval volilni sistem (z volilnimi okraji); prevladujoča verbalna (ne pa proaktivna podpora strank); nizek ugled politike kot »prostovoljne« aktivnosti ob hkratnem visokem tveganju ob volilnem neuspehu in razmeroma nizkih možnostih vračanja v nekdanji poklic. V tako opisanih razmerah je bilo za občutnejši premik nujno sprejeti določene ukrepe, in to se je z uzakonitvijo spolnih kvot tudi zgodilo. A te niso dale zaželenih rezultatov takoj in kar samo se zastavlja vprašanje, ali je tokraten uspeh povezan s kvotami ali pa gre za kaj tretjega.

Zdi se, da povezava obstaja in je kvantitativne narave. Tokratna zakonska kvota je določala vsaj 35-odstotni delež vsakega od spolov na kandidatnih listah in vse stranke so jo presegle. Mnoge so se močno približale ali celo dosegle enako zastopanost obeh spolov na kandidatnih listah (DLGV 46 %, PS 44 %; SD 39 %, SDS 36 %). V takšnih razmerah se je učinek neizvoljivih okrajev, ki je deloval še na volitvah 2008, precej zmanjšal. Kvote so tako opravile svojo vlogo. Drugi pomembni dejavnik je pojav dveh novih močnih političnih strank, ki sta uspešno nagovorili svoj del volilnega telesa tudi z visokim deležem kandidatk. Najverjetneje bo tako, paradoksalno, stranka, ki je na velikem »jumbo plakatu« reklamirala svojo ekipo za prihodnost, ne da bi bila na njem vsaj ena ženska, v svojih parlamentarnih vrstah edina imela enak delež poslank in poslancev.

Naj sklenemo z vprašanjem, ki običajno sledi preboju žensk v politiko: bo zaradi tega slovenska politika boljša? Pošteno rečeno: odgovora na to vprašanje ne poznamo. A ni nobenega razloga, da bi bila zato slabša. Tisto, kar lahko pričakujemo, je, da bo drugačna. Raziskovanja v drugih državah kažejo, da doseganje in preseganje kritične mase prisotnosti (30 odstotkov) omogočita ženskam drugačen in prepoznaven način delovanja. Zdaj namreč poslanke ne bodo več osamljene v svojih poslanskih klubih – ampak bodo lahko tvorile skupino, lahko se povežejo, se podpirajo, tvorijo koalicije, postavijo zahteve, se uprejo, lahko delajo timsko ipd. S tem še nismo rekli, da od vseh poslank pričakujemo, da bodo delovale enotno, saj tudi poslanci tega ne počnejo. Tako kot delijo poslance ideološke in strankarske razlike, bodo tudi poslanke, a v istem poslanskem klubu ali ideološkem bloku se lahko podpirajo; tako kot tudi nadstrankarsko pri neideoloških, povsem praktičnih vprašanjih ali pri tistih, pri katerih bo v času trdega soočanja z realnostjo občutek za socialno pravičnost še posebej pomemben.

Comments are closed.