Sociologija
Agregat
Milica Antić Gaber

Milica Antić Gaber

Red. prof. dr. Milica Antić Gaber (1958), sociologinja; zaposlena na Oddelku za sociologijo FF UL, od leta 1998 kot predavateljica predmetov Obča sociologija in Sociologije spola. Njeni raziskovalni interesi so: ženske študije in feministična teorija, feministična politična teorija, ženske v politiki, spol in globalizacija, spol in nasilje.

Več o avtorju

»Zaščititi je treba žrtev, ne družine kot celote«

Milica Antić Gaber

Avtorica intervjuja: Vanja Pirc

Raziskovalna ekipa z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je zadnji dve leti vodila in koordinirala mednarodni projekt, v katerem so s pomočjo tujih partnerjev ugotavljali, kako so evropski predpisi vplivali na preprečevanje nasilja nad ženskami, otroki in mladimi v deseterici držav, ki so v EU vstopile leta 2004. Med njimi je bila tudi Slovenija. Ob zaključku projekta so izdali knjigo z naslovom Violence in the EU Examined in zloženke v 14 jezikih, ki jih bodo razdelili med vladne institucije, nevladne organizacije in raziskovalne ustanove v vseh analiziranih in tudi številnih drugih evropskih državah. O tem, kaj so odkrili pri raziskovanju in kako Slovenija tudi sicer preganja nasilje nad ženskami, otroki in mladimi, smo se pogovarjali z vodjo projekta, sociologinjo dr. Milico Antić Gaber.

V raziskavi ste se posebej osredotočili na nasilje nad ženskami, otroki in mladimi. To verjetno pomeni, da ste proučevali predvsem nasilje, ki ga povzročajo moški.

Nasilje in še posebej nasilje v družini je bilo in je še vedno prisotno v vseh družbah, kulturah in družbenih slojih, vendar smo si pred njim dolgo zatiskali oči. V raziskavi smo poudarili, da tovrstno nasilje doživljajo predvsem ženske, otroci in mladostniki, in sicer zato, ker povečini nimajo ekonomske ali družbene moči, so velikokrat v podrejenem položaju in zato nasilja ne morejo preprečiti ali se mu ne znajo upreti. V veliki večini primerov svojo moč nad njimi uveljavlja moški (glava družine) in si jemlje pravico, da tudi tako uveljavlja svoj privilegiran položaj. Če bi rekli – nasilni so vsi, tako moški kot ženske – bi zameglili prav te odnose moči.

Se strinjate z dr. Jeffom Hearnom, enim redkih moških, ki se znanstveno ukvarja s tem fenomenom, da bi bilo celo nevarno enačiti nasilje, ki ga povzročajo moški, z nasiljem, ki ga povzročajo ženske?

Absolutno. Seveda je daleč od tega, da ženske niso nasilne. A nasilja, ki ga izvajajo moški in ženske, ni mogoče enačiti že zaradi različnega položaja, ki ga imajo v družbi. Praviloma moški izvajajo nasilje s pozicije moči, ženske pa v glavnem izvajajo nasilje v situacijah, ko ne vidijo izhoda in gre zato velikokrat za izraz nemoči. Težko je torej enačiti nekoga, ki ima pozicijo moči, z nekom, ki je v podrejenem ali celo odvisnem položaju.

V raziskavi ste proučevali države, ki so v EU vstopile hkrati s Slovenijo in so morale ob tem svojo zakonodajo prilagoditi evropskim predpisom. Kako dosledne so bile?

Ugotovili smo, da je evropska zakonodaja pomemben kazalec, kako se države lotevajo problematike nasilja v svojih nacionalnih zakonodajah. Ko smo v 10 obravnavanih državah analizirali zakone o preprečevanju nasilja nad ženskami, otroki in mladimi, smo ugotovili, da so se ti spreminjali med letoma 2004 in 2006, torej tik pred vstopom v EU in takoj po njem. Nove članice EU so najbolj dosledno sledile predpisom, ki so zapisani v evropskih direktivah s tega področja, saj so te obvezujoče za vse članice. Manj dosledne pa so bile pri upoštevanju priporočil EU, ki niso obvezujoča.

Tudi če so države dosledno upoštevale evropske direktive, je težava verjetno v tem, da na ravni EU obstajata samo dve direktivi, ki obravnavata problematiko nasilja nad ženskami, otroki in mladostniki.

Tako je. Prva ureja spolno nadlegovanje, druga pa prepoved trgovanja z ljudmi. V oči nas je zbodlo predvsem to, da za zdaj ne obstaja direktiva ali vsaj ostro priporočilo članicam EU, ki bi urejala problematiko nasilja nad otroki in ženskami v družini. Glede na to, da število prijav tovrstnega nasilja narašča, da je okolje vse bolj senzibilno do teh pojavov, da o tem poročajo mediji, da se o tem javno govori, da se sprejema in spreminja zakonodaja ter da se spreminjajo nekatere prakse delovanja, je res nenavadno, da se EU še vedno ni odzvala. V priporočilih, ki smo jih pripravili ob zaključku naše raziskave, smo med drugim zapisali, da pričakujemo, da se bo EU ustrezno odzvala tudi v zvezi s tem.

Ampak zakaj EU še vedno nima direktive o problematiki nasilja v družini? Ali ni dovolj žgoča?

Zavedati se moramo, da je EU na tem področju zelo nedosledna. Edini veljavni direktivi s tega področja nista bili sprejeti v okviru politike preprečevanja nasilja, ampak v okviru drugih področij. Žrtve trgovanja z ljudmi so praviloma državljani oziroma državljanke nečlanic EU in direktiva je bila sprejeta v okviru migracijske politike in preprečevanja organiziranega kriminala. Direktiva o preprečevanju spolnega nadlegovanja pa je povezana z delovno zakonodajo. In v delovnem okolju je – vsaj na ravni EU – občutljivost glede nasilja trenutno pač večja kot v zasebnosti. Ko gre za dogajanje v družini, pa še vedno prevladuje filozofija, da je ukvarjanje s tem področjem preveč občutljivo in da preveč posega v zasebno življenje posameznikov, ali ko govorimo o kompetencah EU, v suverenost posameznih članic. Gre za temo, ki je pogosto obravnavana podobno kot pravica do abortusa. Takoj ko se je dotaknejo, se oglasita dve ali tri države, ki reševanju problematike nasprotujejo. Zato takšne teme raje pustijo pri miru.

Kako pa je z evropskimi priporočili? Koliko jih posamezne države sploh upoštevajo?

Priporočila EU so na nekaterih področjih kar dobro specificirana, vendar države, predvsem nove članice EU, zelo redko naredijo korak naprej od tistega, kar morajo obvezno storiti. Morda je njihova zadržanost povezana s tem, da so morale v dokaj kratkem obdobju spremeniti zelo veliko zakonodaje. Res pa je tudi, da je pri sledenju priporočilom EU potrebno veliko volje v posameznih državah, da se kaj dejansko spremeni.

Presenetljiv je podatek, da je priporočilo EU o 24-urnem brezplačnem telefonu za pomoč ženskam, žrtvam nasilja, staro že 23 let, a ga marsikje ne upoštevajo. Med državami, ki ste jih obravnavali, mu menda sledi le Estonija.

Ta podatek res zbuja skrb. Ker države niso prisiljene poskrbeti za 24-urne telefone za pomoč žrtvam, ti sicer obstajajo, a ne delujejo ves dan, niso vedno brezplačni, nevladnim organizacijam, ki jih običajno vodijo, pa države ne zagotavljajo ustreznih virov in zmogljivosti, čeprav je tovrstno organiziranje pomoči žrtvam zelo zahteven podvig. Pričakovali bi, da bo po 23 letih prišlo do napredka, pa se, kot vidimo, to doslej še ni zgodilo. Seveda pa je dobro, da obstajajo vsaj priporočila. Tudi če v tem konkretnem primeru niso bila učinkovita, so v marsikaterem drugem primeru ob določenem pritisku vendarle poskrbela za korak naprej. Najbolj zaslužne za to, da se stvari premikajo, in v veliki meri tudi za to, da se EU sploh ukvarja s temi vprašanji, pa so seveda ženske nevladne organizacije s svojim delom v zadnjih 20 ali 30 letih.

Zakaj v številnih državah nevladnim organizacijam še vedno ne priznajo zaslug za to?

Nevladne organizacije imajo zelo različne statuse. V nekaterih državah so partnerke institucijam vsaj v tem, da jih poslušajo in vabijo k obravnavi tovrstnih tem, ponekod pa jih popolnoma izločajo iz postopkov, jih ne financirajo in so zato odvisne od donacij in mednarodnih fundacij, s tem pa tudi finančno negotove. A povsem jasno je, da so v vseh desetih državah, ki smo jih obravnavali, zelo pomemben akter na področju preprečevanja nasilja v družini in nudenja pomoči žrtvam.

Kako na preprečevanje nasilja v družini vplivajo primeri dobre prakse, ki so se ob odsotnosti zavezujočih predpisov na ravni EU uveljavili v nekaterih evropskih državah?

Najbolj znan je primer Avstrije, kjer so na predlog avstrijskih nevladnih organizacij že pred leti popolnoma obrnili pristop v primerih nasilja v družini in so namesto dotedanjega svetovanja žrtvi nasilja, naj se umakne iz nasilne situacije, pozornost preusmerili na nasilneža ter mu prepovedali vstop v stanovanje. Gre za primer dobre prakse, ki je pomembno vplival tudi na druge države in se je uveljavil tudi v slovenski zakonodaji. Nekatere države, sicer ne te, ki smo jih mi raziskovali, temveč predvsem Nemčija in Anglija, pa v zadnjem času uveljavljajo tudi multidisciplinarni timski pristop k obravnavi nasilja v družini. Tudi ta pristop se mi zdi zelo obetaven in upam, da ga bodo uveljavili tudi drugod.

Kdaj ga lahko pričakujemo pri nas?

Kar zadeva implementacijo tega konkretnega načina posredovanja ob nasilju v družini, je Slovenija na samih začetkih. Treba pa je izpostaviti zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki je bil sprejet pred letom in pol ter je uvedel nekaj zelo dobrih novosti. Recimo obveznost prijave nasilja, prepoved približevanja nasilnežu, s pomočjo katere se ga odstrani iz stanovanja, ali pa uvedbo protokolov v službah, ki se ukvarjajo z nasiljem, da je točno določeno, kaj mora storiti policist, kaj socialna delavka in kaj sodnik. Seveda pa kljub takšni zakonodaji še vedno potrebujemo vrsto izobraževanj za uslužbence javnih ustanov, saj pogosto z žrtvami še vedno ne znajo ustrezno ravnati. Spomnim se, da so naše nevladne organizacije že pred leti pripravile tečaje za policiste, in mislim, da je policija od takrat naredila kar velik korak naprej pri obravnavi nasilja v družini, čeprav se seveda še vedno pojavljajo tudi primeri, ko ne ravna ustrezno. Večja težava so torej nekatere druge institucije.

V zadnjem času so mediji pogosto problematizirali delo centrov za socialno delo.

Delovanje centrov za socialno delo je najbrž vredno temeljite analize in preveritve. Če neka socialna delavka pravi, da potrebuje kup nalogov od nadrejenih, da lahko v nekem konkretnem primeru nasilja sploh odreagira, potem je jasno, da je postopek ukrepanja otežen. Zdi se tudi, da ni učinkovitih kanalov prenosa znanj s Fakultete za socialno delo, na kateri je kar nekaj dobrih strokovnjakov, v prakso, tudi na centre za socialno delo.

Ali nekatere odmevne zgodbe centrom za socialno delo odvzemajo legitimiteto? Se žrtve nasilja zato morda manj obračajo nanje?

Morda tudi. Medijske zgodbe o tem, kako se centri za socialno delo odzovejo v primeru nasilja v družini, predvsem v primeru spolnih zlorab, so pogoste. Da ne bi delala krivico vsem, bi rekla, da so, kot kaže, med njimi tudi takšni primeri, ko zato, da bi pomagali družini kot celoti, zanemarijo pravice in potrebe posameznika v njej. A če recimo oče zlorablja hčerko, ne gre zaščititi družine. Zaščititi je treba hčerko, ki je žrtev zlorabe.

Ali si žrtve nasilja v družini pri nas upajo spregovoriti o tem, kaj se jim je zgodilo?

Velikokrat si še vedno ne upajo. Še posebej zato, ker gre vendarle za intimna razmerja. Težko si je priznati, da si žrtev nasilja nekoga, ki bi moral zate poskrbeti ali biti dober do tebe. Tudi matere (si) težko priznajo, da je njihov partner zlorabljal hčer ali sina. Vse to izhaja iz zelo široko razširjenega pojmovanja, da je družina neka neproblematična, zgolj pozitivna skupnost, kjer se imamo vsi radi, kjer je vse urejeno in je zato treba zaščititi družino kot celoto. A prav zaradi tega tisti, ki so žrtve nasilja, težko spregovorijo o tem, kaj se jim je zgodilo. Tudi nekateri primeri iz Slovenije kažejo na to, da žrtve, ki spregovorijo, še vedno pogosto naletijo na nerazumevanje bližnjih in okolice.

Koliko Slovenija pravzaprav spoštuje evropske predpise o preprečevanju nasilja v družini?

Kar zadeva direktive, jih Slovenija seveda spoštuje, ne pa tudi priporočil. Zdaj imamo v vseh regijah v Sloveniji zatočišča za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja. Vsi si veliko obetamo predvsem od prej omenjenega zakona o preprečevanju nasilja v družini, da bo omogočil premike v smeri zaščite žrtve in v smeri večje tudi socialne pomoči žrtvi. Ni namreč dovolj, da ji fizično pomagamo in jo odstranimo iz nasilnega okolja, temveč ji je treba omogočiti tudi, da zaživi samostojno življenje. Mislim, da bi morali v Sloveniji v prihodnje več narediti predvsem na področju sodelovanja institucij, da bi to res zaživelo v dobro žrtve in obravnave nasilja ne bi bile parcialne.

Vrniva se k vaši raziskavi. Ali drži, da ste imeli velike težave pri zbiranju podatkov?

Res smo jih imeli. Ko smo na podlagi našega vprašalnika, ki je bil zelo obsežen, iskali recimo podatke o zavetiščih za žrtve nasilja v družini, smo videli, da so imele naše partnerske organizacije velike težave pri zbiranju teh podatkov. Podatki so bili zelo neurejeni, evidence v nekaterih primerih niso obstajale ali so bile pomanjkljive. Zanesljivih in tudi primerljivih podatkov je bilo zelo malo. Težave nastajajo, ker različne ustanove zbirajo podatke na različne načine. Imajo pa tudi različne definicije za posamezne oblike nasilja. Pri zatočiščih za žrtve – na primer – bi morale imeti posamezne države, da bi zadostile standardom, en družinski prostor na 50.000 prebivalcev. A kaj je družinski prostor? Je to stanovanje ali soba, s kopalnico ali brez? Da smo prišli do zanesljivih podatkov, smo se morali zares potruditi. Ugotovili smo, da ta standard vsaj približno zagotavljajo le tri od desetih držav, in sicer Češka, Malta in Poljska.

Ali drži, da so posebna težava tudi zatočišča za otroke?

Tudi to drži. Razumemo lahko, da države nimajo na voljo posebnih prostorov in zadostnega osebja za vzdrževanje posebnih zavetišč za otroke, a zdaj se dogaja, da otroke, ki so žrtve nasilja, nameščajo celo v prevzgojne zavode. V enem primeru celo v psihiatrično ustanovo. To je seveda povsem neustrezno, saj pušča na otrocih še dodatno negativne posledice.

V monografiji, ki ste jo izdali ob zaključku projekta, ste opozorili prav na to – da so otroci, ki so žrtve nasilja, zaradi neustreznega ukrepanja pogosto dvakratne žrtve.

Ker smo ugotovili, da nam na področju ukvarjanja z otroki, ki so žrtve nasilja, morda malce bolj škripa kot na področju ukvarjanja z ženskami, žrtvami nasilja, se nam je zdelo treba to vprašanje izpostaviti z rezultati neke posebne študije. Med drugimi ra-ziskavami, ki niso bile del našega projekta, smo želeli opozoriti tudi na problematiko naročanja nevest po pošti. Z njo bi se Slovenija lahko so-očila v prihodnosti ali se morda v nekaterih delih že sooča, a do tega za zdaj sploh ni občutljiva. Tretji primer, ki smo ga izpostavili, pa je primer dobre prakse berlinskega zavetišča za imigrantke, kjer so s pomočjo lokalnih oblasti posebno pozornost posvetili pomoči ženskam, ki prihajajo iz različnih kulturnih okolij, se ne znajdejo, nimajo socialnih mrež in kulturnega kapitala, a se lahko s pomočjo kompetentne pomoči postavijo na lastne noge.

Na začetku ste omenili, da je nasilje v družini značilno za vse družbe in družbene sloje. Ali ga res ne bo mogoče nikoli povsem izkoreniniti?

Bojim se, da ga ne bo nikoli mogoče popolnoma izkoreniniti. Lahko pa z večjo občutljivostjo delujemo na neke že ustaljene prakse in opozarjamo, da je to nekaj nesprejemljivega. Če je včasih veljalo, da mož uveljavi svojo vlogo v družini tudi tako, da ženo nadere ali udari, se danes zdi, da to ni več sprejeto kot normalno. Prav razne ozaveščevalne, promocijske in izobraževalne akcije lahko vplivajo na to, da ob nasilju v družini ne zamahnemo z roko, ampak reagiramo, se upremo. Tudi žrtve morajo spregovoriti o nasilju, ki so ga deležne, ga prijaviti, storilci pa morajo za svoja dejanja odgovarjati. Več ko bo tega, večja je verjetnost, da bi se kmalu kaj spremenilo, da bi bilo teh dejanj manj.

Ali je možno, da bo v obdobju gospodarske negotovosti, v katerem trenutno smo, ta proces potekal bistveno počasneje ali se morda celo ustavil?

Krizni čas je lahko obdobje, ko je nasilja več, ker ljudje mislijo, da so se ali so se celo res znašli v brezizhodnih situacijah in imajo zato občutek nemoči. Izvajanje nasilja nad šibkejšim je namreč velikokrat posledica občutka brezizhodnosti in/ali nemoči. A to še ne pomeni, da je treba v tem obdobju kaj manj opozarjati na to, da je nasilno obnašanje neustrezno. Morda je prav takšno obdobje čas, ko je treba še bolj opozarjati na to.

Comments are closed.