Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Infogmajna

Jože Vogrinc

Slak najbolje uspeva za plotom. Trava tam zarašča kolovoz. Domov grede s paše, medtem ko krave mulijo travo ob poti, ga pastirci, kot bi mignil, naberejo polno košaro, da ga bodo pokladali v svinjaku. Prašiči ga imajo čez vse radi …

Nekako v takemle slogu – ironično bukolično – so slovenski mediji sprejeli novico, da sta še nedavna zvezdnika produkcije infozabave na Pop TV in Kanalu A, Uroš Slak in Bojan Traven, dobila službo v najbolj gledani oddaji informativnega programa TV Slovenija. Tak slog, ki novico obrne v poigravanje z imeni, prikrije zadrego, kako jo povedati, in še bolj, kako jo pojasniti. Ali je samoumevno, da se v Sloveniji novinarji in uredniki informativne TV s pospešeno hitrostjo selijo z ene TV na drugo, danes iz komercialnih oddaj v služenje javnosti in jutri spet v nasprotni smeri?

V tejle kolumni poskušam odgovoriti na vprašanje, kakšne predstave o javnosti razkriva programska smer TVS, katere izraz je instalacija Slaka in Travna v Odmevih. Oba omenjena me v tej zvezi zanimata le kot utelešenji predstav odgovornih na TVS o programski usmeritvi edinega pravno še (na pol) javnega medija v tej državi.

Zakaj sta dobila službo, je jasno. Oba sta, celo večkrat, že dokazala, da sta sposobna pritegniti več gledalcev. Oba sta izkoristila tržno nišo v boju med informativnimi programi za večjo gledanost. Slak se je – zlasti nasproti mnogim medlim voditeljem oddaj na TVS – izkazal kot avtoritativen voditelj, ki dobro opazuje medosebno dinamiko gostov v studiu. Zna jo nadzorovati. Zna stopnjevati in vzdrževati, po potrebi pa tudi nekoliko popustiti napetost, ki jo je organizirala njegova ekipa in pod njo kuri s pravšnjo mero. Traven se je izkazal kot urednik z izrazitim posluhom za to, kako izbrati teme, ki žulijo malega človeka, in kako jih obdelati, da bo ta dobil občutek, da je Svet na njegovi strani v razkrinkavanju »tistih zgoraj«.

Za urednike in novinarje na TVS je vsekakor koristno, če študirajo njune prijeme in se česa naučijo. Povsem drugo vprašanje pa je, ali sta Slak in Traven tisto, kar potrebuje slovenski (samo še na pol) javni TV-servis. Bomo bolje informirani, če bodo Odmevi prasketali od trenja med Slakovimi gosti? Se bomo znali kot državljani bolje odločati, če bo zadnje ostanke argumentirane razprave izrinilo (v Odmevih že zdaj popularno) zasliševanje: »Ali kradete? Lažete? Poneverjate?« Za zdaj še dopuščajo, da si na to odgovorita gledalec in gledalka sama, zasebno. Kljub temu se zdi, da bi bil idealni gost oddaje kdo, ki bi se javno spovedal zločinov zoper davkoplačevalce in še podpisal vračilo svojih dolgov delavcem in proračunu, preden si obesi kamen za vrat in se vrže s Tromostovja v Ljubljanico.

Ta kadrovska poteza je trenutno zadnji izraz verovanja v božanstvo Gledanost. Že odkar obstaja 24 ur, TVS teka za komercialnimi konkurenti, jih poskuša posnemati, jim prevzemati kadre. Oblikovno in vsebinsko se njeno informiranje približuje tistemu na komercialkah. Tako ravnanje (ki si ne zasluži imena politika ali strategija) je na dolgi rok nespametno že s komercialnega vidika. Javno TV dela nerazpoznavno nasproti komercialkam v elementu, zaradi katerega javni servis obstaja, zaradi katerega smo ga doslej vsemu navzlic podpirali in zlasti zaradi katerega je upravičen do financiranja iz naročnine. Na začetku oddajanja 24 ur pred leti je bilo Pop TV v prid, da je pobrala nekaj najboljših kadrov s TVS, saj si je s tem kupila na zalogo nekaj kredibilnosti. Danes pa nakup blagovnih znamk komercialk sporoča, da informativni program TVS nima razločne lastne podobe.

Gledanost večine oddaj TVS na obeh njenih programih iz leta v leto pada, nacionalna televizija pa ob priložnosti, kot je svetovno nogometno prvenstvo, brez sramu razkazuje skomercializiranost. Ste že kdaj videli na TVS toliko prikritega (in neprikritega) oglaševanja kakor zdaj v nogometnih studiih? Ima pravico do naročnine program, ki je npr. v terminu napovedane ponovitve tekme med Nizozemsko in Brazilijo nepretrganih 20 minut predvajal oglase, preden se je začel posnetek prenosa?

Obenem TVS ni mogoče očitati, da je tolikšna skomercializiranost značilnost vsega njenega programa ali da popolnoma zanemarja nekomercialne programske vsebine. Prav tako ni res, da sploh nima programske usmeritve. Nasprotno; smer je jasna in se je držijo, odkar je Grimsov zakon obljubil, da ne bo zvišanja naročnine, in odkar je krmar Možina. Streženje tistemu segmentu publike, ki je dobil nespremenjeno naročnino in narodnozabavni program, in onemu, ki je dobil dokumentarce o grozodejstvih komunizma, je kot nekomercialno početje obenem opravičilo za nesramno skomercializiranost drugih delov programa, kjer je za to dovolj gledalcev. Tam, kjer je »nacionalno reprezentativen« program lahko donosen, je profit zakon (= npr. Odmevi in SPN). Drugod streže program TVS natančno izbranim manjšinskim delom populacije, ki so lahko jeziček na tehtnici v korist desnice, če jih je mogoče zvabiti na volitve.

Motil sem se, ko sem menil, da je programska usmeritev TVS preprosto zastarela, ker poskuša nagovarjati »povprečnega gledalca«, ki ga ni. Dejansko na TVS vsaj deloma razumejo, da se zaradi razslojevanja družbe, razcepljenosti »politike« in zaradi razprševanja ciljnih publik med vsebinsko in oblikovno vse bolj specializirane medije njeni potencialni gledalci in gledalke tudi vse bolj lomijo v fragmente. Narobe pa je, da njihov cilj ni nagovarjati in poskušati oblikovati v segmente javnosti te fragmente publik s prepoznavanjem in z upovedovanjem njihovih življenjskih problemov kot skupnih družbenih problemov (takih, ki se jim komercialni mediji izogibajo). Njihov cilj je služiti svojim političnim gospodarjem, pri tem pa malo služiti še denar. Drugotno je, s čim: s piščančjimi fileji, s harmoniko, z debilnimi vici ali s provociranjem veljakov v Odmevih.

Comments are closed.