Sociologija
Članki | Sociopatija

Zavzemanje prostora

Jaka Planovšek

Naj začnem s kančkom samoironije. Pretekli teden sem v starem mestnem jedru Ljubljane, v bližini priljubljenega mesta alternativcev urbane kulture, srečal ”kolumnista” in še enega ”lucidnega” interpreta družbene stvarnosti, ki deli svoje ”plodne” intervencije ter ”prodorni” uvid v družbeno tkivo v vsem znanemu (resnemu) tedniku ”leve scene”. Aja, poleg vsega tega še rad začenja svoje kolumne s: ”Prejšnji teden sem v centru Ljubljane … ”. Ali pa: ”Poznam veliko ljudi …”. Ali pa s kakšno drugo vsakdanjo in vabljivo frazo, ki privabi bralca na način nekakšne pestre preprostosti ali živosti njegovega osebnega življenja, ki ga nenazadnje deloma tudi promovira. A da ne izzveni tole kratko razmišljanje kot osebni napad na  konkretnega anonimneža, bi rad ponovno (saj je bil verjetno kdo že pred mano) naslovil problem, ki mi repetativno bode v oči, ko ob vikendih prebiram ”pisure” slovenskega medijskega prostora, kjer mnogim frekventnost in forma tedenske objave žal narekuje tudi vsebino. Vem tudi, da še zdaleč ni vse tako črno, kar se temni, saj tudi takšno pisanje delno proizvaja želeni (mobilizacijski) učinek, kar je morda še bolj zaskrbljujoče. Celo sam z veseljem objavim kakšen članek na družbenem omrežju, saj upam, da je nekaj vseeno bolje, kot nič. Prav tako nisem eden tistih naivnežev, da bi verjel v ”objektivno poročanje in/ali pisanje”. Vendar pa preprosto ne morem zaobiti omenjenega trenda pisanja, v katerem avtorji sumljivih ozadij (beri nestrokovnjaki, še huje kot eksperti) in namenov ter drugi ”intelektualci” delijo svoja opažanja v psevdoprozaičnem žanru. Ali tisti hujši, ki izkoriščajo svoje mesto pisca za negovanje njihovega ega pri deljenju ciničnih opazk. Je že res, da je pisanje dobra terapija, a ne vedno, povsod in za vsako ceno. In trend je precej razširjen. Pišem o tem, kako lahko nekateri posamezniki, ki sicer vehementno manevrirajo znotraj kanonskega nabora bistroumnih fraz, ki so duhoviti ter s solidnim stilom pisanja kar naenkrat pišejo o ”resnih temah”. Problem, ki ga imam s tem, verjetno še kdo drug, je, da ti pisci ostajajo točno tam. Pri visokozvenečih frazah, ki zvodenijo v vibracijah zraka, ali pa še to ne. Podobno kot slednja. Večinoma brez kakšne Vsebine. Da s svojim relativno omejenim slogom posredovanja prepogosto ukinjajo vsako vsebino. Da na mesto poskusa analize nekega družbenega dogajanja raje ostajajo udobno pri svoji deskripciji vsakdanjih pripetljajev, s čimer kompenzirajo pomanjkanje vsebine, hkrati pa se izrekajo za ”resne pisce”. In da, zgodi se, da ta vsakdanji pripetljaj, ki se običajno pojavi v uvodu prispevka (zato, da potrošnika pritegne k branju) dejansko služi kot metafora k poanti, ki jo avtor skuša skozi tekst razviti (v mojem primeru ni tako). Simptomatično se zdi, da na račun takšnega pristopa vsebina vseeno ostaja na ravni tr00izmov; označevalcev in fraz, ki so sedaj resnično že razumljive bolj ali manj vsem oziroma o resničnosti katerih enostavno ni mogoče dvomiti. Seveda razumem, da biti novinar pomeni zahtevno delo in prepogosto veliko stresa. Razumem tudi, da kreativni vzgib ni kot stikalo in gospostvo rokov oddaje ne pripomore k olajševanju situacije. A biti novinar ni samo zahtevno, ampak tudi odgovorno delo. Že sama zmožnost intervencije v javni prostor, na omenjeni način, je precejšnja moč in tudi s to prihaja določena odgovornost. Prihaja odgovornost sodelovanja pri kreaciji javnega mnenja, ki se zdi v primerjavi z odgovornostjo prefinjenega ”mešanja megle” veliko večja. Vso drugo pisanje, ki se te odgovornosti ne zaveda, ni veliko več kot zavzemanje prostora.

V tej, zgoraj omenjeni, reviji, ki jo vsake toliko časa prebiram, sem opazil še neko drugo modo. Zadnjih nekaj številk, ki sem jih dobil v roke, se mi zdi, da je bilo v njih približno enako število prispevkov in več reklam. Ne veliko več, a dovolj, da sem opazil. Čeprav se mi samo zdi, sem precej prepričan. Ves tisti prostor, ki so ga nekoč še porabili za kakšen prispevek (tudi ni nujno, da je bil res kvaliteten) je sedaj prekrit s slogani, ki me vabijo na kulturne dogodke, oglašujejo druge medije (nekaj takšnih je bilo že prej) in – po novem –  svetujejo tudi glede izbire mobilnega operaterja. Zato se znajdem pred zagato. Kdo naj zavzame ta prostor? Kaj se zdi bolje? Naj si ga prisvojijo oglaševalci in pač opravijo svoje delo, kot najbolje znajo? Ali pa ga bodo okupirali neodgovorni pisci, katerih kolumne postajajo podobne malo daljšim objavam statusov na priljubljenih družbenih omrežjih. Napovedi niso rožnate in izbire precej slabe.

P.S. Vsaka podobnost oblike pričujočega prispevka s problematizirano vsebino je tukaj namenska in v funkciji stopnjevanja učinka. Vaja v pisanju je samo, upam, da dovolj, nazoren prikaz, koliko lažje je biti artikuliran v pisanju o ničemer, kot biti polartikuliran v pisanju o nečem, oziroma koliko lažje in neobremenjujoče je biti cinični moralist. Cinizem še vedno ostaja na ravni oblike, sizifovska kritika pa precej prazna.

Comments are closed.