Sociologija
Članki | Sociopatija

Skica družbeno političnega dogajanja v Sloveniji

Tine Bele

Zgodila se je ulica. Oziroma se dogaja ulica. Največji spontani in kasneje zmeraj bolj organizirani protesti v zgodovini Slovenije, ulice so že od začetka decembra polne od Maribora do Ljubljane, Kopra, Kranja,… Zakaj sploh protestiramo? Je ljudstvo »upravičeno« jezno? In predvsem ali protestiramo »pravilno«? Za lažji oris trenutne družbeno-politične skice v Sloveniji sem tekst razdelil na 5 osrednjih točk, katerim sledi zaključek.

1.
Če za začetek grobo posplošimo situacijo – ljudje so na ulicah ker so jezni, razočarani, ker niso zadovoljni z življenjskim standardom, dovolj imajo praznih obljub o boljšem življenju in moraliziranja o »pravilnem« življenju, ki, ironično, prihajajo ravno iz ust ljudi, za katere očitno ne veljajo prav nobena pravila. Trenutna družbeno politična situacija v Sloveniji ni ravno rožnata, prav tako so slabi obeti, sploh z obstoječo politično garnituro in v utečenem (a počasi in vztrajno razpadajočem) neoliberalnem kapitalizmu. Teče 4. leto krize in, paradoksalno, rešuje se jo z njenimi vzroki – z neoliberalnimi »strukturnimi reformami«. To je trn v peti prebivalcem širom Evrope, da ne rečem sveta, katerega ulice so polne. Slovenski protesti se pa po svojem bistvu razlikujejo od ostalih protestov zunaj naše države. Uperjeni so namreč proti politični eliti svoje lastne države, se pravi, ne toliko proti mednarodnim finančnim organizacijam (IMF, ECB, EU, ipd.), ki vsiljujejo že zdavnaj zgrešeno neoliberalno politiko (ki je, mimogrede, reakcija na Keynesiansko gospodarstvo in za katero se skriva prestrukturacija kapitala od spodaj navzgor, torej ustvarjanje oligopolov, in katere cilj je narediti EU območje prijazno kapitalu in s tem zagnati nov cikel akumulacije), pač pa proti točno določenim osebkom v politični sferi oz. kar celotni vladajoči politični sferi oz. politični eliti. In prav ta elita je (delno) sama na sebi »kriva« za trenutne dogodke. Prav elitizem politične sfere, desocializirana politika oz. posledice depolitizirane družbe so očitno tisti glavni vzrok ljudstva na ulicah.

2.
Začnimo kar z nacionalno državo, strukturno prvino v kapitalističnem sistemu, ki pa je svetovni sistem. Takoj na začetku se nam poraja vprašanje suverenosti nacionalne države oz. njene vloge v svetovnem sistemu globalnega kapitalizma. Neoliberalci hočejo na vsak način oklestiti državo, deregulirati trg, a da ne bo pomote – državo še kako potrebujejo za uresničitev svoje neoliberalne agende prostega trga, katerega uravnava »nevidna roka« (retorika prevzeta od A. Smitha). A ne potrebujejo močne, suverene države, ki bi jim bila samo v napoto, potrebujejo pasivno, nevsiljivo, minimalno državo (EU z namenom ni vdelala nacionalnih suverenosti v svojo nadnacionalno stavbo, saj potrebuje »švoh« države). Takšni instituciji se reče subsidiarna država, ki pa mora skrbeti, kot piše Močnik: »da procesi svetovne ekonomije na njenem ozemlju nemoteno potekajo in izpolnjevati zahteve institucionalnih zastopnikov teh procesov (IMF, EU, ECB).« Nacionalna država je torej podrejena »višjim« mednarodnim institucijam. Ljudstvo/državljani/civilna družba je torej že po »defaultu« pasivno, sploh v političnem smislu, saj so v državi, ki hočeš nočeš pač mora slediti navodilom »drugih«. Pasivizira jih pa še neka druga »funkcija« nacionalne države – organska konstitucija naroda oz. naravna, nepolitična identiteta ljudstva. V nasprotju s politično konstitucijo, kjer se ljudstvo z revolucijo konstituira v suverena, torej kjer se ljudje združijo zaradi nekega skupnega političnega cilja, organska konstitucija poteka brez ozira na politične cilje oz. samo udejstvovanje v političnem ni na sporedu, ljudstvo se konstituira le zaradi enake »etične pripadnosti« – pripadnosti isti naciji. A o tem več v nadaljevanju.

3.
»Revolucionarna« funkcija tako, vsaj na videz, pripada intelektualcem, kar se pa v praksi izkaže kot napačna predpostavka. Sedanja kriza je »znana« po tem, da je najbolj udarila po srednjih razredih, vse je zreducirala na proletarce, prekerce in brezposelne. Če se je stari »klasični«, industrijski, tovarniški, fordistični sistem umaknil in z njem klasični revolucionarni delavski razred – proletariat, je na njegovo mesto stopil še širši razred prekercev in t.i. kognitivnih proletarcev. Te se razlikujejo od klasičnega proletariata predvsem v konstituiranju razredne zavesti, t.j. zavedanju dejanskega položaja v produkcijskem razmerju. Klasični proletariat je bil revolucionaren prav zaradi te »lastnosti« – imel je pogoje za razvoj razredne zavesti, katera se manifestira v razrednem boju, revoluciji. Klasični proletariat je bil na dnu v produkcijskem razmerju, prav tako je bil na dnu njegov t.i. razredni položaj, saj so delali v bednih pogojih, po 12-14 in več ur na dan, za mizerno mezdo, ipd. To je bil njihov dejanski položaj v produkcijskem odnosu, njihov razredni položaj pa ga je nekako »odseval«, »zrcalil«, in se jim prikazoval takšen kot je zares bil – beden. Zato so tudi bili revolucionarni razred, saj niso bili zaslepljeni z raznimi ideologijami in so dejansko imeli možnost emancipacije. Problem pri »modernem«, kognitivnem proletariatu pa je ravno pri nezmožnosti konstituiranja razredne zavesti, saj so zaslepljeni z liberalno ideologijo in so kljub slabem oz. nizkem položaju v produkcijskem razmerju, iluzorno, v dokaj ugodnem razrednem položaju, saj delajo »zase« in tisto »kar jim paše« in s čemer se sami sebe »izpopolnjujejo«, »samoakutalizirajo« (liberalne floskule, ki preprečujejo konstituiranje razredne zavesti, kolektivizma). Kje je torej počilo, da so ulice polne? Za to je kriv neoliberalni sistem sam. Če parafraziram Marxa, si je sistem sam ustvaril nasprotnike, proletariat, ki ga je z raznimi strukturnimi reformami in »zategovanjem pasu« razširil na, dobesedno, celotno družbo. Tedaj so še kako na mestu besede iz komunističnega manifesta, da je njihov razredni interes hkrati obči interes, saj je ta razred razred ljudi proti kapitalu samem. Sistem je tako pritisnil na »stebre družbe«, torej vse delavce, takšne in drugačne, da so dejansko postali eksistenčno ogroženi. Trenutek, ko je ogrožen eksistenčni položaj (da o eksistencialnem sploh ne govorimo), je pa že skrajni trenutek za upor. Sistem je priskrbel ravno to vezivno tkivo, ki je povezala prej atomizirane posameznike v »razred«, razred eksistenčno ogroženih ljudi. Borijo se proti trenutni oblasti, skorumpiranim politikom in celotni politični eliti.

4.
Trenutni protesti so tista prava manifestacija demokracije, ljudje so ugotovili da se njihov glas prek izvoljenih »zastopnikov« v parlamentu preprosto ne sliši. Tudi demokracija 1x na 4 leta ne pomaga kaj dosti. Če pa kdaj (upajmo da čim manjkrat) posežejo po referendumu, ki je še najbližje demokraciji, pa odžrejo zraven še dobršen kos davkoplačevalskega denarja (nastavljena optika o navidezni nepotrebnosti in potratnosti referendumov). Človek je po »naravi« politično bitje; s tem hočem povedati, da rad odloča oz. mora odločati o družbi oz. svojem položaju znotraj družbe (svojem položaju znotraj produkcijskih odnosov in o razpolaganju s produkti njegovega dela). Če ne, je že Marx ugotovil, pride do t.i. alienacije, odtujitve. Reprezentativna demokracija mu to ponudi v obliki volitev na vsake 4 leta in še to le izbiro med vnaprej ponujenimi kandidati in njihovimi strankami. In še takrat se določen segment ljudi odloči na podlagi logike »manjšega zla«. Tega imajo počasi dovolj, saj so videli, da nikamor ne pelje, saj imamo politično garnituro dobesedno nesposobno in je nujno potrebno zamenjati veliko večino poslank in poslancev. In še ta neskončni (in predvsem skonstruiran) boj med kvazi levico in desnico je ljudem prekipel. Končno se je ljudstvo zedinilo in se prvič v zgodovini Slovenije postavilo na eno stran, na svojo stran – na stran ljudstva. Vlada je imela (in še vedno ima) ljudstvo za neumno, potrebno vodenja, saj ljudstvo samo ne ve kaj je dobro zanj, to ve le vlada (neoliberalni kapitalizem, kaj pa drugega!). Ljudstvo je glede političnega indiferentno, saj v političnem tudi ni prostora zanj. Zato je tudi ločeno od politične sfere – kot civilna družba. Civilni družbi je onemogočena participacija v političnem, torej ji je onemogočena njihova lastna volja o odločanju. Zdaj pa smo se odločili za demokracijo kar sredi ulic, za njen najlepši približek demokraciji – s prstom se kaže neposredno na nezaželjene. Le kako bi dosegli še večjo demokracijo? Odgovorni na položajih bi morali to nemudoma prepoznati in brezpogojno ponuditi svoj odstop. Pa ga ne. Kaj to pove o vladi? Da trenutno vlada nekakšen »strankarski totalitarizem«, saj oblastniki ne vidijo ljudstva, še huje – nočejo ga videti. Še kar živijo naprej v svojih zablodah, z glavami suvereno (no, khm, po hlapčevsko povesnjenimi) povzdvignjenimi proti eni in edini EU, njihova dejanja legitimirajo z nasveti velikih ekonomskih gurujev in podobno. Toda kot sem že napisal: podložniki so se uprli, in ko se podložniki uprejo niso več podložniki, oblast brez podložnikov pa ni več oblast. Ne bo pa dovolj elito zamenjati z neko drugo elito, kot se dogaja ravno zdaj. Potrebno je zamenjati produkcijski način, gospodarstvo, in posledično se bodo spremenili tudi produkcijski odnosi – odnosi med ljudmi. Predmet protestov se more tako iz elit preusmerit na širšo, predvsem pa globjo problematiko – produkcijski način.

5.
Če se navežem na prejšnjo točko o reprezentativni demokraciji in nezmožnost participacije »navadnih smrtnikov« v politični sferi. Kdaj je ljudstvo zgubilo mesto v politiki, katerega si je pridobilo s politično konstitucijo? Če za primer vzamemo postrevolucionarno državo, kjer ljudstvo »nadzoruje« državo, in na drugi strani sodobno nacionalno državo, kjer elite nadzorujejo ljudstvo oz. državo (kar je pač od nje ostalo). Na kratko bomo torej preleteli razkroj postrevolucionarne države, v kateri se ljudstvo konstituira politično, in nastanek sedanje nacionalne države organske identitete.
Za postrevolucionarno državo je značilna hegemonija politične sfere, skozi katero se socializira ekonomija in politizira kultura. Politična sfera je socializirana, ekonomija je regulirana (saj je podrejena politični sferi), ljudstvo je suvereno, oblast pripada vsem in hkrati nikomur. Družbena nasprotja se torej rešujejo po demokratični poti, spolitizirano postrevolucionarno ljudstvo pa določa začasne nosilce oblasti, ki izhajajo iz njihovih vrst in niso neka alienirana elita in katere je možno kadarkoli odstaviti. Družba je torej politizirana, ekonomija nadzorovana in regulirana v korist vseh (npr. socialistično gospodarstvo) – vlaga se v infrastrukturo, širijo se javne storitve (šola, zdravstvo,…), socialna varnost in blaginja sta na prvem mestu. Država torej opravlja svojo funkcijo – skrbi za varnost, razvoj in blagostanje svojih prebivalcev.
Nasprotje postrevolucionarne države pa je nova nacionalna država, ki je posledica razkroja postrevolucionarne države. Glavna značilnost je avtonomizacija politične sfere ki pa poteče soodvisno z avtonomizacijo ekonomske sfere. Ekonomska sfera se torej emancipira od politične in obratno. Moderna država se vzpostavi z emancipacijo od socialnosti nasploh, s tem ko »osvobodi« ekonomsko sfero in družbene odnose »poblagovi«, solidarnostne vezi pa nadomesti z ekonomskimi. Država npr. ne more več nadzorovati cen blaga, skrbeti za blagostanje in varnost svojih državljanov, v domeni take »liberalne« države je privatizacija, deregulacija trga ter krčenje socialnih transferjev. S tem nastane tudi moderna opozicija med državo in civilno družbo (kot že omenjeno zgoraj), ki prepreči participacijo subjekta v političnem, saj tudi ne dela za »dobro ljudstva« (pač pa za dobro kapitala, trga) in se mora nekako zaščititi pred ljudskim vplivom.
Spet je čas za »naskok« ljudstva na oblast, za prisvojitev ukradene politične sfere. Stiske ljudi oz. kar strukturni problemi so neuslišani, ignorirani, pravzaprav se dela ravno nasprotno od zahtev ljudstva. Kaj pa je oblast brez ljudstva? Preprosto ni več oblast. Kaj pa je oblast? »Oblast ni niti institucija, niti struktura, niti določena moč, ki je dana nekaterim. Oblast je ime, ki se pripiše kompleksni strateški situaciji v dani družbi«. Tako oblast vidi Foucault, ki jo vidi zvezano z vednostjo. Vednost pa je izum bitke, spopada in posledica dominacije (kot smo videli zgoraj). Takšen koncept oblasti pa implicira dejstvo da ni nič objektivno dano, naravno, samo na sebi, realnost ki jo živimo je le posledica bojev (tukaj nam pritrdi tudi Marx z izrekom, da je zgodovina zgodovina razrednih bojev). Torej – oblast je možno zrušiti in te protesti so bili začetek konca Janševe oblasti in možno da tudi nove, Bratuškove, če le-ta ne bo znala prisluhniti ljudstvu.

In za zaključek – kako naprej? Problem je artikulacija do sedaj apolitičnega ljudstva. Osrednje geslo zahteva »državo nazaj«. Državo ljudem. Tovarne ljudem. Presežni profit ljudem. Odločanje ljudem. Politiko ljudem. Z drugimi besedami – demokratični socializem. Sprememba politične sfere in ekonomske oz. njuna ponovna združitev v prid delavcem. In še nekaj potrebujemo. Splošno zavest o širši problematiki, makro pogled. Trenutno psihologiziranje sicer strukturnega problema je nevarno in pogubno. V redu začetek (saj v čustvih združi množice), vendar je obsojeno na kratko zmagoslavje in garantirano kasnejšo pogubo. In ravno s psihologiziranjem strukturnega problema se liberalna ideologija zaščiti in nam tako vrže navidezne individualne »krivce«, sistem pa teče naprej. Če za konec priključimo začetek o (ne)suverenosti nacionalne države, vidimo da je nujno potrebna makro optika problema, saj je nevarno, da zaradi dreves ne bi videli gozda. Drevesa so domača politična elita, gozd je neoliberalni kapitalizem, EU kolonizacija in kapitalistični produkcijski način. Tako se je potrebno nujno čimprej premakniti k širšemu problemu. Potrebno je zgraditi močne države s socialističnim gospodarstvom, to pa lahko naredimo z mednarodnim sodelovanjem in ne s tekmovanjem. Potrebujemo socialistična gibanja, stranke, ki se bodo povezale na nadnacionalni ravni. In tako postane internacionala spet aktualna…

 

***

Prispevke za objavo pošljite na ta naslov: desk_sociopatija@googlegroups.com

Comments are closed.