Sociologija
Članki | Sociopatija

Pošast hodi po Sloveniji – pošast levega fašizma

Jaša Lategano

Izgleda, da se je na seznamu »novosti« v Sloveniji znašla tudi tako imenovana
politična kriza, ki je sicer po mojem mnenju v zadnjih tednih zgolj prišla do izraza
na način, ki je dovolj očiten, da ga dojamejo tudi vpleteni politiki sami. Sicer ne gre
za krizo; politična kriza se odvija že nekaj časa, in je za mnoge opazovalce prišla
do izraza takrat, ko so pripadniki »sredinskih« in »levosredinskih« strank prevzeli
popolnoma neoliberalno retoriko: skratka, ko se je iluzija podrla, ko pokorščine
Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada nihče ni več skrival, niti si ni
več prizadeval, da bi jo skrival – in ko ljudstvo na to ni odreagiralo. To, kar mediji
razglašajo za politično krizo, je pravzaprav zgolj začetek rušenja tiste prave politične
krize, ki se je divje odvijala, ko je »levica« poskušala z raznimi reformami postaviti
vse – od delovnih mest pa do pokojnin – na borzo. Zato nas ne sme presenetiti, da
je Slovenija kar naenkrat zaplula v »politično krizo«: kot ladja, ki v najhujši megli
nasede na čer sredi mirnega oceana. Podgane jo vedno prve zapustijo, toda s tem
hkrati morebitnim zainteresiranim opazovalcem (ki jih je vedno več) razkrijejo
brezizhodnost – ali pa vsaj določeno neizbežnost.
Seveda smo od fundamentalistov, ki se še oprijemajo podganarja, dobili
ustrezno fundamentalistično pojasnilo, v značaju podobno reakciji staršev, ki po
odkritju ovojnice cigaret v otrokovi sobi iz zanikanja nemudoma pripišeta njegovo
povsem nepričakovano sprevženost načrtnemu delu Satana; kot v Svetlaninih
Prekletih kadilcih. Neoliberalni bojevniki za demokracijo nemalokrat prevzamejo
starševsko – bolj natančno, očetovsko – vlogo, ko v svojih vzgojnih opozorilih, da
ne smemo porabljati več kot zaslužimo, da ne smemo nakopičiti dolga, ki ga bodo
plačevali naši otroci in vnuki, izenačijo državo z gospodinjstvom: od izreka Raffarina,
nekdanjega premiera Francije, da je potrebno dobro opravljanje očeta družine, do
prizadevanja Ljudmile Novak, da bi postavila Slovenijo v ospredje, kot da bi bili
vsi njeni otroci, ki še niso dovolj stari, da bi razumeli, zakaj gre; toda zavedati se
moramo, da deluje v našo korist. Mika me interpretacija, da je prizadevanje postaviti
Slovenijo v ospredje vprašanj, ki se tičejo slovenskega gospodarstva in politike hkrati
tudi prizadevanje, da bi gospodarstvo in politiko postavila v ozadje. Če na drugi strani
zlate medalje najdemo rjo, nam nemudoma postane jasno, da smo bili ogoljufani.
Čeprav Janševi strokovnjaki niso bili sposobni predvideti, da bodo zaradi
sprevženosti Zorana Jankovića in Komisije za preprečevanje korupcije njihove lastne
čete padle v temo, so se pri priči odzvali na zapleteno situacijo. Vprašali so se, kdo
nam je v resnici ukradel državo? To ni satira, tako se je imenovala javna tribuna
Zbora za republiko1, na kateri so 18.1.2013 v Grand hotelu Union govorci zmedenim in izgubljenim množicam podali svoje ekspertne diagnoze »politične krize«. Odgovor
je bil sicer že vnaprej podan v vabilu na dogodek, ki ga najdemo na spletni strani
Slovenske demokratske stranke: na pohodu je levi fašizem!

Gre za politično, zgodovinsko nepismenost? Verjetno. Vseeno pa bi bilo dobro
ugotoviti, kaj želijo s tem pojmom sporočiti lastnim privržencem. K sreči nam pa
poskus opredelitve prototipa levega fašista, prav zaradi nagajivosti, ki mu je očitno
inherentna, sploh ne bo potreben. Kot so 19.1. zapisali na spletni strani Demokracije2, sta se tribune udeležila dva provokatorja, ki bi, po videzu sodeč, sodila naravnost na
Metelkovo. Blitzkrieg! Ne samo, da se tisti z Metelkove očitno ne zavedajo več kam
spadajo, celo pojavljajo se na javnih tribunah Zbora za republiko, zastavljajo
provokativna vprašanja, in za povrh še pričakujejo, da jim bo dovoljena svoboda
izražanja? Kot da svoboda pade z neba! Še dobro, da so »tisti, ki so skrbeli za red,
onemogočili vsakršne nadaljne provokacije«. Po mojem mnenju bi morala Janševa
vojska sicer prevzeti odgovornost za to nelagodje, saj so sami klicali hudiča.
Povzemimo torej: levi fašisti so mladi provokatorji z metelkove, ki govorijo in
zastavljajo provokativna vprašanja, s katerimi načenjajo legitimnost janševiških
ideoloških zgodbic. Verjetno imajo nekaj opravka s strici iz ozadja. In ti isti
organizirajo protestne shode pred parlamentom. Sprevženca na javni tribuni sta, po
poročilu Demokracije, fotografirala obiskovalce, nekaj časa pa celo »sumljivo
smukala tudi okoli evropskega poslanca dr. Milana Zvera…« Lahko bi se sklicevali na
utelešenje Satana, v drugem, bolj sodobnem kontekstu, bi bil ta obisk provokatorjev
lahko razumljen kot terorizem, toda tadva sta prišla predstavljati leve fašiste. Je
kakšna razlika v pristopu oziroma reakciji, glede na značko, ki jo nalepimo na te
provokatorje/tujce? Dvomim. V vseh treh primerih gre za fanatizem: mi smo
privrženci Tega, oni Onega, zatorej nimajo kaj početi na naših dogodkih. Prav tako
skozi vse tri nalepke ostane veljavna retorika Georgea Busha: »če jih ne bomo
napadli na njihovih tleh, nam bodo sledili domov«. Verske vojne, Afganistan, javni
shod Zbora za republiko na dan 3. vseslovenske ljudske vstaje, celo na isti lokaciji3.

V tej obrambni drži je jasno razvidno tisto, čemur Borut Pahor pravi »strah«. Strah,
ki ga želi premagati, je strah, ki ga ljudje gojijo do Janeza Janše. Pahor si ne želi, da
bi se ga ljudje bali, tako kot se bojijo Janše. Od mrtvih je ostal tako, da se je javnosti
(in zlasti televiziji in »navadnjim ljudjem«, ki jo spremljajo) predstavil kot prijetna,
prijazna različica, kot glas upanja, ki razume našo stisko… Zato nenehni poudarek
na povezovanju, sodelovanju, pogumu, premagovanju strahu. Iz tega vidika je Pahor
bistveno spretnejši manipulator medijskega prostora kot Janša, kajti pri slednjemu
deluje strah navzven, kot simptom njegove paranoje, in hkrati kot sredstvo, s katerim
si skuša podrediti javno mnenje. Janša ne manipulira medijev na prikrit, ideološko
učinkovit način, pač pa si jih enostavno podredi, ali pa jih poskusi uničiti. Povsem
odkrito in brez zadrškov igra vlogo avtoritarnega cenzorja. Medtem ko se Pahor
vede kot estradnik, Janša nikakor ne more čez svojo obramboslovno dispozicijo. Kot
vojak drži okoli sebe svojo vojsko absolutnih privžencev, ki so ga pripravljeni do
zadnje sape braniti pred njegovimi nasprotniki. Če Zbor za republiko organizira javno
tribuno, je ta organizirana za Janševe vojake, in levi fašisti z Metelkove in njihovi
simpatizerji tam nimajo kaj početi. Tribuna je funkcionirala kot zavetje, v katerem
so lahko fanatiki razpravljali o tem, kdo jim je ukradel državo. Da, kdo jo je ukradel
njim, ne nam. Ta mi se navezuje izključno na Janševe vojake, kajti oni so vsi. Če
parafraziram naslov tribune Zbora za republiko, bi se lahko glasil nekako tako: kdo je
kriv, da (še) nimamo (več) popolne hegemonije nad političnim prostorom?

Iz te fanatične perspektive je »politična kriza« razumljena kot soočenje dveh
fundamentalizmov. Prizadevanje za demokratično državo, torej za svetlo prihodnost
slovenk in slovencev, torej za drugo republiko, je lahko izraženo zgolj in izključno
skozi podporo Janezu Janši. To pomeni, da ga lahko zagrizeno podpiramo, ali pa
nasprotujemo demokraciji in Sloveniji, in smo potemtakem komunisti, strici iz
ozadja oziroma njihovi hlapci, po novem pa levi fašisti. Pri tem ni nikakršnega
prikrivanja ali pretenzije: Janša od svojih podpornikov zahteva fanatično lojalnost
in vojaško disciplino. V podnaslovu javne tribune (Za odstranitev Janeza Janše so
spet dovoljena vsa sredstva) lahko identificiramo tipično fundamentalistično držo:
protestniki, ki zahtevajo učinkovitejši in pravičnejši režim, nasprotujejo uničujočim
reformam in varčevalnim ukrepom, ter se zavzemajo za pravno in socialno državo,
so iz tega stališča prav tako fanatični privrženci neke elite, kot so Janševi vojaki. Iz
njegove vojaške perspektive bo zmagovalec političnega boja tisti, ki bo glasnejši,
vztrajnejši, in bolj fanatičen.

Bistven moment te perspektive se skriva v dejstvu, da Janša protestov ne poskuša
umiriti ali nevtralizirati. Prav nasprotno, deluje, kakor da bi si želel povečati napetost.
Do protestov ima natanko tak odnos, kot do vseh svojih nasprotnikov, od posameznih
politikov, do medijev, do sindikatov, do raznih komisij itd.: vrne udarec, jih poskuša
diskreditirati, protestira nazaj, proti njim. Bolj kot kar koli drugega bi si naš premier
želel videti protestni shod svojih privžencev, ki bo še večji in glasnejši kot, denimo,
vseslovenske ljudske vstaje, ali pa sindikalni protesti. To ni zgolj pubertetniška trma,
kakor se mu pogosto očita, temveč militarizem. S poskusom diskreditacije Komisije
za preprečevanje korupcije je dal vedeti, da se bo boril do zadnje kaplje. Ključno bo
dogajanje na ulici, saj je boj v celoti prestavlja tja: kako se bodo protesti odvijali,
kako se bodo oblikovala stališča, pozitivna in negativna. Dovoljimo si domnevo, da
bomo na naslednjih predčasnih volitvah v organizirani obliki srečevali prav skupine,
ki se sedaj tvorijo na ulicah. Seveda to v teoriji velja za oba konca politične pahljače.

Toda vrnimo se k začetku. Morda gre pa vselej za Janševo dolgo pričakovano
politično identifikacijo: morda je napoved svete gonje proti pošasti levega fašizma
posledica tega, da se je navsezadnje opredelil kot desni komunist?

1Vabilo dostopno na: www.sds.si/event/2013-01-18

2Na opredelitev “levega-fašista” se sklicujem na prispevek v Demokraciji, objavljen 19.1.2013, dostopen na: www.demokracija.si/v-fokusu/druba/17977-javno-tribuno-zbora-za-republiko-obiskali-tudi-provokatorji

3Ko sem na uredništvo poslal prvi osnutek pričujočega prispevka, sem si dovoljil postaviti tezo, da bo Janez Janša poskusil organizirati protestni shod v lastno podporo. Na žalost me je Zbor za republiko prehitel: nekaj dni kasneje je zaokrožilo vabilo na shod, ki se naj bi zgodil nekaj ur pred 3. vsesplošno slovensko ljudsko vstajo, in sem bil prisiljen besedilo prilagoditi. Prispevek o shodu je bil objavljen na spletnem portalu RTV SLO, 26.1.2013. Dostopno na: www.rtvslo.si/slovenija/zbor-za-republiko-pripravlja-javni-shod-na-isti-dan-in-na-istem-kraju-kot-3-vseslovenska-vstaja/301054

 

***

Prispevke za objavo pošljite na ta naslov: desk_sociopatija@googlegroups.com

Comments are closed.