Sociologija
Članki | Sociopatija

Anarhizem kot upor režimu

Tit Starc

Uvod

Taktika oblasti Zahodnega kapitalističnega sveta je pokazala svojo naravo in razblinila svojo iluzorično držo nepristranskosti ob lanskih protestih na Wall Streetu v ZDA, ki je z razpustitvijo gibanja Occupy Wall Street tudi pokazala na poglavitne probleme sedanje Zahodne družbe. Najprej se je potrdila teza Althusserja o pomenu represivnih aparatov države, ki nastopijo kot prepreka izstopa iz krovne ideologije, saj je bila policija ena izmed glavnih orodij oblasti.1 Prek taktičnih ukan, agresij in aretacij2 je policija skušala zatreti proteste, ki pa so zaradi objavljanja agresivnega vedenja policistov preko YouTuba dobili nasproten učinek in prilili olje na ogenj, ki ga je netila gorečnost protestnikov. V nadaljevanju so protestniki pridobivali na številu in doživeli vrhunec v protestu na Times Squareu, ki pa je hkrati označeval tudi njihov padec. Glavna težava tam je bila njihova razdrobljena organiziranost, ki je pomenila pomanjkanje skupnega načrta upora, kar lahko pripišemo učinku individualizacije, ki preprečuje skupno in enotno iniciativo množice. Individualizacija je namreč sodobna drža družbe nad posameznikom, kjer »življenje postane tako biografsko razreševanje sistemskih protislovij«,3 ki naredi »stekanje in strjevanje individualnih tegob v skupne interese in potem v skupno akcijo dvomljivo, saj se najpogostejše težave individuov dandanes ne seštevajo«.4 Nadaljnje poraze gibanja Occupy Wall Street gre pripisati medijem, ki se ravnajo po zakonih postmoderne družbe, kot jo razume Friedric Jameson, ko govori o krizi časovne organiziranosti. V kratkotrajnosti spektakla zasedbe parka Zuccotti so represivni organi države namreč počakali na pomiritev odmevnosti gibanja tega dogodka, preden so izgnali protestnike iz parka Zuccotti, ki je v tem času postal že simbolno mesto gibanja. To so naredili s sklicevanjem na nehigieničnost zaradi pomanjkanja sanitarij, saj bi to lahko brez preventivnih ukrepov škodovalo zdravju; Foucault bi temu rekel produciranje vednosti, ki je imanentna regulacijski oblasti, kjer je »staro pravico povzročiti smrt ali pustiti pri življenju nadomestila moč ohraniti pri življenju ali pognati v smrt«.5,6 Ta pojav nam kaže na režim, ki ni odprt za zahteve posameznikov po večji pravičnosti, režim, kjer se država upogiba interesom korporacij, katerih nastanek ni rezultat volje ljudi, vendar je proizvod medsebojnih tekmovalnih držav, ki še danes temeljijo na izkoriščanju. Same države so tako sestavni del vse bolj globalnega izkoriščevalskega režima, ko preko uvajanja svoje vladavine v druge (periferne) države, pod pretenzijo uvažanja demokracije, delajo iz »držav tretjega sveta« odvisne države. Tako je ZDA (kot največja uvoznica demokracije) naredila Poljsko za revnejšo državo, Kubi z embargom uničila napredek v socialistični miselnosti ljudi, da ne omenjamo vojne proti terorizmu in ostalih aktivnosti ZDA kot ene izmed dominantnih velesil na Zahodu.7 Dokazov, da so sodobne države Zahoda, ki zagovarjajo demokracijo, sestavni del izkoriščevalskega režima, ni težko najti. V nadaljevanju bom zato predstavil anarhizem kot alternativo in kot sredstvo upora temu režimu.

V medijih se danes redkokdaj sliši beseda anarhizem, razen v kontekstu množičnega nasilja, nevarnosti, panike, barbarske agresije in vseh ostalih negativnih oznak. Anarhizem seveda nikoli ni zagovarjal take ureditve, ki je bolj podobna Hobbesovi opredelitvi naravnega stanja. Anarhizem skuša, ravno nasprotno, dokazati, da je družba, ki ne potrebuje oblasti, kjer so ljudje torej odgovorni, solidarni, tolerantni in predvsem svobodni, mogoča. Edina ovira tej je vsakokratna obstoječa ureditev sistema, ki se skuša obdržati na svojem položaju. Tako anarhizem dejansko zagovarja večji nadzor samega posameznika nad seboj, ki pa v zameno za te določene norme – ki omejujejo svobodo le toliko, da bi jo omogočile – živi polno, svobodno, srečno in sebi lastno življenje brez zatiranja. V tem kontekstu so zametki idej, ki se nahajajo v anarhizmu, prisotne že v stoični filozofiji njenega utemeljitelja Zenona, ki je trdil, da z združitvijo ljudi v t. i. Kozmos ne bo več potrebe po represivnih aparatih družbe. Te ideje so prisotne tudi pri Thomasu Muntzerju, ki je živel času srednjeveških kmečkih uporov. Kasneje z industrijsko revolucijo in z razmahom kapitalizma začnejo delovati tudi klasični anarhistični misleci kot je Proudhon, Bakunin in kasneje še Kropotkin. Tu je treba vzpostaviti razliko med anarhisti in marksisti, med katerimi je poglavitna razlika (ki je bila tudi predmet njihovega spora) v načinu strmoglavljenja izkoriščevalskega sistema, kjer anarhisti vidijo poglavitnega sovražnika v državi in stremijo k njenemu takojšnemu padcu, medtem ko marksisti vidijo poglavitnega povzročitelja nepravične družbe v buržoaziji in skušajo zagotoviti njen padec skozi revolucijo, za katero je potrebna država oz. neko vodilno centralizirano telo.8 Nasprotno nekateri anarhisti vidijo možnost svobodne družbene ureditve ravno v trgu. Idejna heterogenost znotraj anarhistične misli je namreč enormna, zato bi bilo »brezupno, če bi poskušali vse te nasprotujoče si tendence zajeti v neko splošno teorijo ali ideologijo«.9 Kljub temu se bom zavoljo večje preglednosti svoje linije argumentacije oprl na razlikovanje med vizijo in cilji, kakršno poudarja Noam Chomsky, in na tem razlikovanju primerjal dve veji anarhizma. Najprej bom povzel teorijo državljanstva in jo soočil s teorijo anarhizma kot vizijo, ki izključuje represivno upravljanje države, kjer bom povzel argumente dveh prevladujočih anarhističnih teorij, tj. komunitarizma in libertarizma, in analiziral njuno pristnost pri dojemanju pravične družbene ureditve. Nato bom predstavil sodobni anarhizem z malim a-jem, kot ga opredeli Dave Neal, ter poststrukturalistične teorije anarhizma, ki se opirajo na Foucaultovo teorijo oblasti in razumejo cilje anarhizma kot vsakokratni, razpršen upor proti oblasti. V zaključku bom ugotavljal še vlogo postrukturalistične teorije anarhizma pri uporu proti individualizaciji v sodobni tekoči moderni, kot jo razume Zygmunt Bauman.

Anarhizem kot vizija

Teorije državljanstva

Naloga anarhista je bila vedno dokazovanje možnosti utrjevanja posameznikovega značaja v tej smeri, da država, ki regulira posameznikovo življenje, ne bo potrebna. Manj radikalna ideja se nahaja tudi v sodobnih razpravah teorij državljanstva, kjer večina avtorjev nasprotuje Kantovi teoriji, po kateri je za pravično družbeno ureditev potreben le dober sistem institucij. Ravno nasprotno zagovarjajo t. i. deliberativno demokracijo, kjer država skrbi za kreposti državljanov skozi razpravo. Razprava bi po njihovem namreč zagotovila sprejemanje različnih mnenj, uveljavljanje in upoštevanje marginalnih skupin ter bi predstavljala analogno točko, s katero bi se skozi občutek pripadnosti večala solidarnost med državljani. Vrh tega doseže državljanski republikanizem, ki temelji na Aristotelovi opredelitvi človeka kot politične živali in tako zagovarja, da politična participacija ni breme, vendar se z njo zagotavlja posameznikova sreča. Težava je tu v tem, da bi omenjena ureditev zahtevala t. i. državni perfekcionizem,10 kar bi slabilo posameznikovo svobodo, in zmanjšala kritičnost do avtoritete, zaradi česar teoretiki v večji meri zagovarjajo instrumentalni pristop. Slednji zagovarja spodbujanje kreposti državljana, kjer so v ospredju štiri področja »gojišč državljanskih kreposti«.11 To so: 1) civilne družbe, kjer bi država s podpiranjem državljanske kreposti preveč omejevala svobodo posameznika in kjer nastane problem zaradi efekta NIMBY (»not in my backyard«), 2) trg, ki prinaša izkoriščanje in egoizem posameznikov, 3) prisilna udeležba zborov, ki bi s prisilo imela le kontraproduktiven efekt, saj bi lahko prišlo do diktature večine, ter 4) šola, kjer bi se v primeru njenega prestrukturiranja pojavil problem vpliva družine v različnih skrajnih oz. fundamentalnih subkulturah.12 Teorije državljanstva nam potem ne podajo nobene možne družbene ureditve, ki bi zagotovila kreposti državljanov, ne da bi prezrle gojišča kreposti (s tem mislim teorije, ki temeljijo na državi v smislu suverenega telesa uprave na določenem ozemlju katerega skuša anarhizem odstraniti). Kot dokazuje Kymlicka, nam tudi ne podajo nobenih novosti, vendar le povzamejo stare ideje pravičnosti in uporabljajo pojem državljanstva zaradi pragmatičnosti. Tu torej nismo našli nobenega razloga, da bi pri zagotavljanju pravične ureditve potrebovali državo.13,14

Libertarizem in komunitarizem

Kaj je potem alternativa temu družbeno-političnemu režimu, ki omejuje pravičnost? Libertarci menijo, da je trg tisto, kar lahko vodi k decentralizirani upravi napram centralizirani državi. Njihova osrednja rešitev je obstoj agencij na trgu, ki bi branile človekovo pravico do lastnine. Problem se pojavi, ker bi s konkurenco med temi agencijami prišlo do prevlade ene, kar pa bi zopet vzpostavilo državi enako telo oblasti.15 To teorijo bom podrobneje predstavil skozi enega izmed njenih osrednjih predstavnikov, Nozicka. Nozick izhaja iz Kantove opredelitve posameznika kot »smotra na sebi«, skozi katero zagovarja pravico do samolastništva, ki bi preprečevalo uporabljanje posameznika kot sredstva za dosego nekega drugega (višjega) cilja, kakršno je prisotno v utilitaristični filozofiji. Samolastništvo torej razume predvsem kot vsebinsko samolastništvo, tj. kot lastništvo nad sabo in svojimi talenti, nad čimer nima legitimne pravice nihče drug. Iz tega Nozick dalje sklepa, da ima vsak posameznik pravico do lastnine, če je le ta pridobljena na legitimen način. To legitimnost utemelji skozi tezo, da svet ni v nikogaršnji lasti in skozi t. i. lockovski pogoj, kjer Locke argumentira, da je prilastitev lastnine legitimna, če »so po njej ljudje, v celoti gledano, na istem ali na boljšem«.16 Tako lahko določeni posamezniki zlahka pridobijo absolutne pravice nad večjim delom sveta, iz česar potem izhaja, da je prosti trg dela in kapitala s skrajno minimalnim vmešavanjem države pravičen. Kritika Nozicka je v njegovi opredelitvi legitimnosti Lockovskega pogoja, kjer se omeji na pomen materialne blaginje posameznika in na vsebinsko samolastništvo, ki peljeta v izgubo avtonomije, kar zopet vodi v izkoriščanje. Tako kljub Nozickovem argumentiranju, da nihče ne sme drugega prisiliti v odrekanje svojim pravicam, posameznik brez lastnine namreč ne bi imel izbire. Tu torej Nozick zaide v protislovje, saj kritizira podrejanje tuje volje, kakršno je v primeru obdavčitve s strani države, medtem ko zagovarja podrejanje volje osebi z lastnino zaradi pomanjkanja formalnega samolastništva (mehanizmi oz. zakoni, ki bi uresničevali določene svoboščine, kakršna bi v tem primeru lahko bili pravica do lastnine zemlje in pravica do svobodnega upravljanja svojega dela). Ker Nozick zagovarja enakost in samolastništvo, ne pa svobode, bi bila ta tako nastala nesvoboda, sodeč po njegovi teoriji, legitimno stanje.17

Libertarci se dalje delijo na tiste, ki zagovarjajo vzajemno korist, in na tiste, ki zagovarjajo svobodo. Zagovorniki vzajemne koristi zagovarjajo obstoj trga in s tem povezane svobode, ki nastane preko vzajemne koristi. Temeljijo na Hobbesovi ideji naravnega stanja, kjer je »človek človeku volk«, vendar opredeljujejo vzajemno korist kot tisto, ki bi omejevala egoizem posameznika. Hobbes je namreč trdil, da ima v naravnem stanju najšibkejši zadosti moči, da ubije najmočnejšega, zaradi česar je oblast nujna, da zagotovi varnost vsakega posameznika. Iz tega teoretiki vzajemne koristi izpeljujejo interes vsakega posameznika kot spoštovanje samolastništva drugega. Pri njihovi izpeljavi vrednot bi bile te v takem primeru le objektivno določene in bi zanikale inherenten moralen status posameznika, kar lahko interpretiramo tudi kot legitimizacijo nadvlade peščice ljudi nad mnogimi. Kot kritika je tu najbolj na mestu Kantova trditev, da se moralnost »določa v nas sama na sebi na zadosten in izvoren način«,18 kjer je torej dojemanje moralnosti že motivacija za moralno dejanje, saj so tudi objektivne vrednote kljub vsemu vrednote. Iz tega lahko potem sklepamo, da egoistično naravno stanje19 še ne onemogoča kooperacije na podlagi demokratičnih vrednot, kot jo zagovarjajo anarhosindikalisti. Druga veja libertarcev zagovarja namensko svobodo oz. načelo največje možne enake svobode. Kymlicka na tem mestu pravi, da je ta pogled libertarizma podoben Rawlsovi zagotovitvi enakih možnosti, kjer pa libertarizem nima prednosti, saj zagovarja prosti trg, ki ne deluje pravično, kot je bilo utemeljeno že pri kritiki Nozicka.20 Negativne strani je videl tudi predstavnik anarhosindikalizma Proudhon, ki zagovarja, da se korupcija kapitalizma onemogoči z zamenjavo denarnih enot s časovnimi v t. i. menjalnih bankah (kjer bi se kombinirali trajanje, intenziteta in stroški izobraževanja).

Komunitarizem vidi alternativo državi v razdelitvi na več skupnosti oz. komun. Kritika tega se večinoma nanaša na neizogibna nasprotja, ki bi nastala med samimi komunami, kar bi vodilo v isto izkoriščevalsko konkurenčnost ali le zanemarjanje širših vprašanj, kot so okoljska vprašanja (česar tudi sodobne države ne rešujejo učinkovito).21 Zato je potrebno neko zgolj administrativno telo, ki bi bilo na čelu teh federacij. Trg bi se lahko tako reguliral s federalistično skupnostjo, kjer bi bila privatna lastnina odpravljena (treba je razlikovati med privatno in osebno lastnino, saj je z osebno lastnino lahko intelektualna lastnina še vedno zaščitena), kar je zagovarjal že Bakunin. Sodobne teorije komunitarizma tudi ne izpolnjujejo zahtevam pravičnega sistema, saj se zatekajo k državnemu prefekcionizmu, ki pa posamezniku ne dovoljuje uveljavljanja sebi lastnih interesov.22

Anarhosindikalizem

Libertarska ureditev družbe torej zanemarja skupnost in poudarja posameznika, kar lahko vodi v izkoriščevalske odnose, komunitarizem pa zaradi prevelikega poudarjanja skupnosti zanemarja posameznika. Negativnim stranem obeh strani se izogne anarhosindikalizem, kakršnega je predstavil že Proudhon z ureditvijo tovarn, kjer naj bi vsak delavec spoznal vse naloge in bi delavci sami izbrali voditelje. Slednji bi imeli fiksno plačilo in bi izvrševali le funkcijo poučevanja delavcev o vodenju, vsak posameznik pa bi prav tako uresničeval svoj »smoter na sebi«, ker bi bili njegovi interesi lahko kar najbolj zastopani. Vse delo bi urejevale že zgoraj omenjene časovne banke. Kasneje je Proudhon svojo teorijo dopolnil z idejo federalizma, v katerem bi tovarne povezovale neko zgolj administrativno telo.23 Proudhona na nek način dopolnjuje Kropotkin, ki razvije svojo teorijo o anarhistični ureditvi skozi svojo filozofijo zgodovine, ki temelji na vzajemni pomoči in njeni produktivnosti ter utemeljuje, da bi se moral posameznik udejanjati v svobodnih asociacijah (športnih, znanstvenih, umetniških, itd.).24 Tako ne vidim argumenta, zakaj ne bi mogli stremeti k družbi, ki bi temeljila na kooperaciji svobodnih ekonomskih in političnih komun, s federativnim telesom, ki bi posredovalo med ljudstvom in zgolj administrativnimi predstavniki, in kjer bi o svojih zadevah odločala dejanska večina (tistih, ki se jih posredno ali neposredno tiče zadeva odločanja). Tudi tu se seveda najdejo napake (kot na primer nemogoče delovanje administrativnega telesa brez vsakršnega vpliva oz. moči ali dojemanje koncepta anarhistične ureditve kot indoktrirane ideologije, ki lahko le ponovno vodi v isto ali še slabša razmerja med močjo in svobodo posameznika, česar se bom dotaknil v nadaljevanju), vendar, če parafraziram Kropotkina, je bil moj namen argumentirati možnost najboljše možne alternativne družbene ureditve in ne popolne ureditve. Po tej definiciji je anarhosindikalizem teorija družbene ureditve, ki nam lahko služi kot vizija, kot nek ideal, ki deluje kot kažipot,25 in tako kot sredstvo upora proti sedanjemu sistemu, ki temelji na individualizaciji.26

Anarhizem z malim a-jem

Predpostavka zgoraj omenjenih anarhističnih teorij je bila, da je oblast centralizirana na enem samem mestu, tj. državi, ki sledi izkoriščanju kapitalizma, in so zatorej podajali svojo idejo boljše ureditve napram obstoječemu režimu. Slednje Dave Neal imenuje Anarhisti, ki se razlikujejo od anarhistov, ki teoretizirajo razpršen upor.27 Razlikuje jih na podlagi razlike med ideološkim organiziranjem (katerega pripiše Anarhistom in jih na tej podlagi tudi kritizira), ki prav tako vsebuje avtoritarne primesi in pripelje organizacijo anarhistov do istega izvajanja nelegitimne oblasti, ter med anarhizmom kot metodologijo, ki ga definira kot neposreden ter skupen upor skupine ljudi proti nelegitimni oblasti, zaradi česar tudi poudarja pomen solidarnosti med delavci.28 Na tem mestu bom najprej povzel Foucaultovo opredelitev oblasti in nato predstavil poststrukturalistične anarhiste, ki delujejo skozi anarhizem kot metodologijo, ter predstavil možnost njene vloge v tekoči moderni, kot jo opredeli Zygmunt Bauman.

Kaj je oblast?

V primerjavi s tradicionalnim definiranjem oblasti, kjer so družboslovci dojemali slojevitost kot piramidalno strukturo z elito, ki je vršila oblast (oz. nadzorovala in kaznovala, kot bi rekel Foucault) nad vsemi ostalimi, v konici te piramide, Foucault bistveno spremeni podobo oblasti v tako, kjer bi lahko njegovo definicijo najlažje primerjali s koreniko (Deleuzov koncept). Oblast, kot tudi korenika, tu nima le enega središča oz. prepoznavne točke začetka ali konca, iz katere bi izhajali vsi njeni učinki, vendar je to množica točk v kateri » (…) razbiramo mrežo razmerij, ki so vselej napeta, vselej dejavna«.29 Skozi te napetosti oz. strategije, tehnike, manevre … oblasti, kot jih imenuje Foucault, se kljub vsemu lahko izoblikuje neka poglavitna strategija oblasti in s tem njen učinek (kot npr. kapitalistična disciplinska oblast), vendar je to produkt vseh ostalih številsko prevladujočih napetosti med posameznimi točkami. Padec kapitalizma v tem primeru torej ne bi strmoglavil oblasti kot take in je izgnal iz družbe, saj bi še vedno obstajale druge napetosti oblasti med točkami. Odprava kapitalizma bi tako pomenila tudi prihod neke druge vednosti, kjer po Foucaultu »…ni oblastnega razmerja, ne da bi se korelativno vzpostavilo neko polje vednosti in ne vednosti, ki ne bi hkrati zahtevala in vzpostavljala oblastnih razmerij.«30 Tudi to je imelo velik vpliv na ostale teoretike, pri katerih je bila resnica dojeta kot tista, ki nasprotuje oblasti, oz. so gledali nanjo v smislu pregovora »the truth shall set you free«. Tu torej Foucault opredeli to »resnico« le kot vednost, ki je neizogibno imanentna oblasti. Ta vednost-oblast pa nima le represivnih učinkov, temveč v subjektu ravno tako skonstruira užitke (kot npr. užitek v spolni praksi) in šele nato nadzoruje z grožnjo kaznovanja preko dresiranja telesa subjekta, telesa, ki je »neposredno potopljeno v politično polje«.31,32

Upor individualizaciji

Če je oblast razpršena, mora biti razpršen tudi upor. Zato poststrukturalistični anarhisti menijo, da je pomembno odkriti te povezave in se boriti proti njim na isti način, kot je razdeljena oblast – vsepovsod. Todd May tu opredeli možno revolucijo le preko številnih reform, ki zahteva vsakokratno analizo nestalnih oblastnih razmerij in vsebin, ki zadevajo, od katerih je odvisna etičnost samih razmerij in s tem tudi nujnost upora.33 Vendar, ali ne bi mogli analizirati sodobne taktike oblasti kot taktiko, ki temelji na drži individualizacije in zato potrebuje neke vrste vizijo, h kateri lahko stremi, da bi bil upor skupen ter tako uspešen? In ali ni bila ta solidarnost in nehierarhičen način upora, ki dopušča raznolikost uporov, prisotna tudi v gibanju Occupy Wall street, ki je ravno zaradi pomanjkanja skupnega načrta oz. vizije doživel prvi poraz kateremu so sledili še nadaljnji? Vsekakor je potrebna heterogenost načina upora glede na raznolikost oblastnih razmerij in posameznike, ki se jih ta razmerja tičejo, kar lahko ravno tako prinaša uspehe, kot je razvidno v nenasilnih protestih Roza Blok, Ya Basta, EZLN in protestih drugih organizacij. Vendar je v primeru, ko oblast učinkuje na posameznike tako, da jim preprečuje množično iniciativo pod skupno vizijo v njihovi brezbrižnosti,34 potrebna ravno ta skupna vizija, ki bi usmerjala posameznika in množico. Vizija, ki bi morala biti bolj ohlapna kot kakšna Ideologija in bi ravno preko njenega bistva kot cilja delovala le kot sredstvo spodbujanja možnosti upora in tako kot upor (proti pasivnosti) sam; vizija, ki se ne sme nikoli realizirati. Omenjen način upora je zato lahko učinkovit le v primeru taktik oblasti oz. njeni poglavitni strategiji, ki temelji na individualizaciji. Razpršenost upora mora torej kljub vsemu ostati.

Viri in literatura:

  • Althusser, L. Ideologija in ideološki aparati države, V: Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: CZ, 1980
  • Bauman, Zygmunt. Tekoča Moderna. Ljubljana: Založba /*cf., 2002
  • Foucault, Michel. Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Krtina, 2004
  • Jameson, Friedric. Posmodernizem. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2001
  • Miller, David. Politična filozofija, zelo kratek uvod. Ljubljana: Krtina, 2007.
  • Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod: Druga izdaja. Ljubljana: Krtina, 2005
  • Rizman, Rudi. Antologija anarhizma: zbornik. Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZSMS, Knjižnica revolucionarne teorije, 1986
  • Vodovnik, Žiga. Antologija anarhizma 3. Ljubljana : Krtina, 2011
  • Dave Neal anarchist. [online]. [uporabljeno 2012-10-1]. Dostopno na URL: http://theanarchistlibrary.org/library/dave-neal-anarchism-ideology-or-methodology
  • Foucault, Michel. Zgodovina seksualnosti. 1, volja do znanja. Ljubljana: Založba ŠKUC, 2000
  • Foucault, Michel. Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Krtina, 2004
  • Mednarodna obzorja, rtv. [online]. [uporabljeno 2012-09-29]. Dostopno na URL: www.rtvslo.si/svet/mednarodna-obzorja-bili-so-99-odstotkov/292323
  • Todd May postructuralist anarchism. [online]. [uporabljeno 2012-10-1]. Dostopno na URL: http://flag.blackened.net/ias/8may.htm

    1 Povzeto po: Althusser, L., »Ideologija in ideološki aparati države«, V: Ideologija in estetski učinek

    2 Prišlo je namreč tudi do 700 aretacij v enem samem protestu.

    3 Citirano po: Beck, Ulrich. Družba tveganja, str. 199; v: Bauman, Zygmunt. Tekoča moderna

    4 Citirano po: Bauman, Zygmunt. Tekoča moderna, str. 46.

    5 Citirano po: Foucault, Michel. Zgodovina seksualnosti. 1, volja do znanja, str. 142

    6 Dogajanje in protesti gibanja Occupy Wall street je povzeto po: Mednarodna obzorja (online), dostopno na: www.rtvslo.si/svet/mednarodna-obzorja-bili-so-99-odstotkov/292323

    7 Povzeto po: Chomsky, Noam. Cilji in Vizije, v: Vodovnik, Žiga. Antologija anarhizma 3

    8 Idejni spor med anarhisti in marksisti oz. med Bakuninom in Marksom v I. internacionali ter prevlado marksizma nad ostalimi idejami delavskega gibanja gre pripisati Marksovi intelektualnosti in karizmatičnosti , kot to analizira K. Kautsky. Več o zgodovini delavskega gibanja pove Avgust Lešnik v članku Idejna heterogenost organiziranega mednarodnega delavskega gibanja v drugi polovici 19. stoletja. Dostopno na: www.sistory.si/publikacije

    9 Citirano po: Chomsky, N. »Kaj je anarhizem«, v: Antologija anarhizma: zbornik

    10 Specifična definicija značaja državljana, h kateremu bi država spodbujala posameznike. Ljudstvo bi bilo tako dojeto substancionalno, kar je med drugim ena izmed lastnosti totalitaristične ureditve. Več o pomenu nesubstancionalnosti ljudstva pove Renata Salecl v knjigi Zakaj ubogamo oblast?: nadzorovanje, ideologija in ideološke fantazme.

    11 Citirano po: Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod, str. 427.

    12 Kot je ugotovil že Pierre Bourdieu, je vpliv primarne socializacije s strani družin problematičen tudi zaradi prenašanje kulturnega kapitala, ki je eden od vzrokov reprodukcije neenakih družbenih razmerij.

    13 Ravno država danes v veliki meri uporablja oblast, ki poteka skozi vse hitrejše zbiranje informacij o posamezniku (o čemer govori Deleuze) in poseganju v njihovo zasebnost, ki je še posebej ogrožena s
    tehnološkim napredkom v informacijski družbi. Več o tem Matej Kovačič v knjigi Nadzor v informacijski družbi;
    dostopno na spletni strani v pdf obliki.

    14 Povzeto po: Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod

    15 Povzeto po: Miller, David. Politična filozofija: zelo kratek uvod

    16 Citirano po: Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod, poglavje libertarizem, str 173.

    17 Povzeto po: Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod

    18 Citirano po: Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod, poglavje libertarizem, str. 206.

    19 Kljub temu spornemu etičnemu vprašanju (ali je moralnost objektivna?), ki jo je zagovarjal Kant
    nastopi pri libertarcih vzajemne koristi problem pri definiciji človekove narave. Človekova narava je namreč nemogoče definirana ravno zaradi neskončno mnogih pogojenosti človeka, ki ne more biti zapopadena v katerikoli posamezni definiciji, saj se te pogojenosti spreminjajo. Poudarjanje posamezne pogojenosti se je skozi zgodovino zato kazalo kot ideološka definicija (kar je lahko še posebej razvidno v Hobbesovem primeru, saj je oblast nepogrešljiva, če je posameznik egoističen in škodljiv). Več o številnih pogojenostih človekove narave piše Hannah Arendt v knjigi Vita Activa.

    20 Povzeto po: Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod

    21 Povzeto po: Miller, David. Politična filozofija: zelo kratek uvod

    22 Povzeto po: Kymlicka, Will. Sodobna politična filozofija: Uvod

    23 V Sloveniji – ki je po podatkih Evropske federacije za delničarstvo zaposlenih (EFES) med 29. državami v Evropi na 22. mestu glede na delež delavcev, ki si lastijo delnice v večjih podjetjih – se je v času Pahorjeve vlade zgodil poskus Fructala, da bi delavci kupili njegove delnice. S tem namenom so zaprosili državo, da bi bila porok pri posojilu kredita, kjer pa jim država ni ustregla, z argumentom, da bi morala spremeniti določene zakone. Kljub temu so se delavci organizirali in dobili zavarovanje kredita s strani avstrijskega veleposlaništva, vendar pa je nato lastnik Nektarja preplačal Fructal. Kljub podatkom te raziskave, ki napovedujejo povečevanje števila podjetij, ki si ga lastijo delavci, Fructalov primer ponazarja, kako obstoječi sistem preprečuje razmah anarhosindikalizma. Več o tem piše Borut Mekina v članku Kupimo Slovenijo, ki je izšel v Mladini.

    24 Povzeto po: Rizman, Rudi. Antologija Anarhizma: zbornik

    25 Povzeto po: Chomsky, Noam. Cilji in Vizije; v: Vodovnik, Žiga. Antologija Anarhizma 3

    26 Vrnitev k skupni Ideologiji kot alternativo individualizmu je predlagal tudi Zygmunt Bauman, ko
    analizira sedanjo »tekočo moderno«

    27 Povzeto po: Neal, Dave. Anarhizem:ideologija ali metodologija?; v: Vodovnik, Žiga. Antologija
    Anarhizma 3

    28 Povzeto po: Dave Neal anarchist, dostopno na: theanarchistlibrary.org/library/dave-neal-anarchism-ideology-or-methodology

    29 Citirano po: Foucault, M. Nadzorovanje in kaznovanje, str 34.

    30 Citirano po: Prav tam, str. 35

    31 Citirano po: Prav tam, str. 33

    32 Povzeto po: Foucault, Michel-Nadzorovanje in kaznovanje

    33 Povzeto po: Todd May postructuralist anarchism, dostopno na: http://flag.blackened.net/ias/8may.htm

    34 Tako pravi Bauman, ko opisuje individuuma, ki je »mlačen, skeptičen in sumničav do »obče
    stvari«, »občega dobrega«, »dobre družbe« ali »pravične družbe«.«. Citirano po: Bauman, Zygmunt. Tekoča moderna, str. 47. Podobni problem neupiranja proti oblasti vidi tudi Friedrich Jameson v knjigi Postmodernizem, ko govori o dezorientiranem posamezniku kot posledici »kulturne logike poznega kapitala«.

     

    ***

    Prispevke za objavo pošljite na ta naslov: desk_sociopatija@googlegroups.com

Comments are closed.