Sociologija
Članki | Sociopatija

Abrakadabra, protiofenziva akademikov!

Jaša Lategano

Konec univerzitetnega študija? ali Uvod v drugo republiko

Naj sestavim dva izreka, ki akademikom ne bosta tuja: »V zadnjih letih smo bili priča padcu kakovosti študija na univerzah«; »Varčevanje na javnem (visokem) šolstvu je škodljivo za družbo«. Upam, da lahko skozi ti dve trditvi dosežemo osnovni konsenz. Če se glede teh dveh izhodiščnih točk ne moremo strinjati znotraj akademskih sfer, je javna univerza že uničena. Z njeno smrtjo pa lahko opustimo vsakršen boj za pridobivanje znanja in za njegovo uveljavitev kot enega izmed temeljev družbe. S smrtjo javne univerze se odprejo vrata v drugo republiko. Vendar menim, da tako daleč (še) nismo padli.

Prva zgoraj navedena kritika stanja univerze se ponavadi nanaša na slabosti bolonjskega študijskega sistema. Potek študija je birokratiziran: posamezni predmeti so degradirani na kreditne točke. Vsak predmeti ima svojo »težo«, na podlagi katere je primerljiv z vsakim drugim predmetom. Skupaj s semesterskim izvajanjem predmetov ter obvezno prisotnostjo na predavanjih to povzroča preobremenitev študentov in profesorjev z aktivnostmi, ki niso povezane z akademskim delom. Vsebina študija se spreminja na podoben način: poglobljenega znanja in materiala za refleksijo je vedno manj. Do velike mere se univerzitetni študij spreminja v gostilno, kjer imajo študenti na voljo izbor produktov-podatkov, ki niso umeščeni v nikakršen kontekst, in ki jih ne povezuje nobena rdeča nit. Vrednost teh zanimivosti je izražena v kreditnih točkah: dva predmeta s tremi krediti sta vredna toliko, kot je vreden predmet s šestimi, ne glede na vsebino ali predpostavljeno izpitno literaturo (katere je prav tako čedalje manj!) posameznih predmetov.

Ta postopek, ki mu še vedno pravimo »študij«, bolje izraža srednješolsko kot pa visokošolsko logiko, vendar na nižjem nivoju kot na srednjih šolah. Študij, v pravem pomenu te besede, je postopek pridobivanja poglobljenega znanja. Teme študija naj bi se pokrivale do te mere, da se lahko vzpostavi rdeča nit vseskozi celotno obdobje izvajanja posameznega predmeta; nekako tako, kot da bi brali knjigo. Vsako predavanje predstavlja eno poglavje. Vmes mora bralec imeti dovolj prostora za refleksijo in kritično razmišljanje. To početje – »študij« – je na robu obstoja, ta rob pa ni drugega kakor zunanje obzidje druge republike.

Radikalno poseganje v univerzitetne proračune nadaljno grozi z znižanjem kakovosti in dostopnosti študija. Ob padcu javnega izobraževanja pa smo hkrati priča vzponu zasebnih šol. »Varčevanje« je v resnici evfemizem za prerazporejanje sredstev. Gre za premestitev denarja iz javnih v nekonkurenčne zasebne visokošolske ustanove. Zakaj? Ker je to nujen pogoj za vzpostavitev druge republike. V prvi instanci je to napad kapitala nad varnostjo javnega prostora, namenjenega izobraževanju, v drugi pa – in to je bistveno – vzpostavitev »izobraževalnih« institucij, ki bodo popolnoma podvržene nadzoru politične elite. S sistematičnim vcepljanjem kolektivne možganske napake, ki bo delila prebivalstvo na tiste, ki zasedajo ključne položaje oblasti, in tiste, ki to oblast pasivno podpirajo, bodo te institucije prisegale na Goebbelsovo – ali pa Rončevičevo – doktrino »ustvarjanja lastne resnice«. Resnice, ki bo temelj druge republike.

Konec mišljenja? ali Antiintelektualizem

Pogosta trditev, da so neoliberalni ukrepi ekonomsko nesmiselni, je napačna. Vendar se moramo vprašati, za koga so smiselni: z vidika kapitala je smiselna tudi sama gospodarska kriza. V kolikor sprejmemo, da je kapitalizem smiseln, so smiselne tudi njegove sistemske krize. Po drugi strani pa moremo in moramo problematizirati politiko, ki aplicira perspektivo kapitala na vse ostalo – na primer tako, da javnemu sektorju vsiljuje reforme, ki mu iz principa ne bodo koristili, ne kratkoročno, niti dolgoročno. Neoliberalna politika se v svoji retoriki pogosto sklicuje na trg, kot da bil nekakšno temačno bitje, ki bo vsem prineslo blagor v kolikor, in samo v kolikor, jo zadosti nahranimo (na račun delavskih pravic, seveda).  S tem izhodiščem se naša vlada spušča v enosmerni dialog tipa trg pravi to, trg pravi tisto. Tak pogled, ki ga je Joseph Stiglitz opredelil kot »tržni fundamentalizem«, lahko deloma pojasni (na primer) radikalne posege v proračune javnih izobraževalnih institucij, navkljub dejstvu da je kriza v Sloveniji nastala v realnem sektorju. Vendar pri nas ne gre zgolj za fetišizacijo trga, ki jo lahko primerjamo z versksko blaznostjo. Gre za čisti antiintelektualizem. Da, tako kot v Stalinovi Rusiji ali Hitlerjevi Nemčiji. Hokus, pokus! Avtoritarni režim!

Antiintelektualna vlada, ki uničuje institucije brezplačnega in kakovostnega izobraževanja, od vrtcev do visokih šol, v svoji logiki (predvsem kakor jo predstavlja javnosti) temelji na predpostavki, da akademsko in intelektualno delo v resnici sploh ni delo. Njen žaljiv odnos do akademskih delavcev to jasno pokaže. Pokaže tudi to, da bo v svetu ki si ga je zamislil Janez Janša, v drugi republiki, samo znanje izgubilo vrednost. Po njegovem ne potrebujemo znanja, pač pa delavce, ki bodo razmišljali na določen način, na njegov način, in ki bodo  opremljeni z orodjem, s katerim bodo spodbujali koncentriranje kapitala v žepih političnih elit. Naj zveni še tako kičasto, gre za poskus uničenja vseh institucij, ki posredujejo objektivno znanje in spodbujajo neodvisno razmišljanje. Kaj nam je vlada sporočila ko smo izvedeli, da namerava odpustiti 1000 vzgojiteljic? Da ne potrebujemo ljudi z visokošolsko izobrazbo, da bi »brisali usta malih otrok«, da so za to bolj primerne pomočnice s srednješolsko izobrazbo. Vrtci, ki v najpomembnejšem obdobju razvoja intelektualnih sposobnosti otrokom nudijo varno, stimulativno okolje pod nadzorom izobraženih in pedagoško usposobljenih ljudi, v Sloveniji vsak dan omogočajo 200,000 staršem, da gredo mirne duše v službo; a kaj nam to pomaga v drugi republiki, kjer je pridobivanje znanja izenačeno z zajedanjem v gospodarstvo, z lenobo in nekoristnostjo, s parazitiranjem? Tudi visoko šolstvo, najpomembnejši vir kritičnega razmišljanja, ni ravno popularno v parlamentu, niti v medijih, niti med ljudmi. Če že zasledimo govor o krhkem položaju visokega šolstva, je ta osredotočen bolj na ogrožena delovna mesta. Redkokdaj je poudarek na dejstvu, da izgubljamo primarni vir poglobljenega znanja. Namesto tega poslušamo očitke, da so si »jezikoslovci izbrali napačno študijsko smer«, ali pa da »izšolamo preveč psihologov; le kaj bomo z njimi?«. Očitno je, da visoko šolstvo igra vlogo poklicnega krivca, saj skorajda govorimo o »vprašanju visokega šolstva«, kot so nekoč govorili o »judovskem vprašanju«. Vsekakor je jasno, da je druga republika Janševa rešitev visokošolskega vprašanja.

A tu se kriza mišljenja še ne konča. Slovensko ljudstvo nasploh vedno manj kaže željo, da bi razmišljalo. Po eni strani jih ne moremo obsojati, saj je našo shizofreno lokalno politiko utrujujoče spremljati. Vendar ne gre zgolj za politično razmišljanje, četudi v veliki meri prevzema obliko politične »nepismenosti«. Odkrito radikalno-desničarsko retoriko je relativno lahko prepoznati, ko pa pride na prizorišče prikrit neoliberalizem, ki se skriva za populistično iluzijo, ki obljublja zastopstvo ljudstva, ki »presega vse ideologije«, so ljudje manj spretni in bolj ranljivi. Borut Pahor je zmagal na predsedniških volitvah z narcisističnim populizmom: v predstavitvi samega sebe kot kandidata se je navzven izognil politični paradigmi levo/desno tako, da se je osredotočil izključno na sebe. Kot predsednik vlade je poskusil postaviti delovna mesta in pokojnine na borzo. Ljudstvo se mu je na referendumih uprlo, njegova vlada je padla; nato pa je imel vizijo o prihodnosti poguma in so-delovanja, čira čara! Ljudje, siti mišljenja in ukvarjanja s politiko, so njegovo prazno samopromocijo kupili; še več se jih pa volitev sploh ni udeležilo, kar je prav tako škodljivo. Lahko bi rekli celo, da je eno in isto, kajti v obeh primerih pride do izraza odpor »proti politiki nasploh«. Taka drža je seveda absurdna. Kljub temu je na številnih protestih, ki so se odvijali v zadnjih tednih, pogosto bila v ospredju.

S tega gledišča ima ideja o ljudski nezaupnici tudi škodljivo plat. Res je, da ljudstvo trenutno nima nobenega pravega mehanizma, s katerim bi lahko odstavilo funkcionarje in župane, ki ne zastopajo njihovega glasu. Ljudska nezaupnica bi jim to omogočala. Toda če upoštevamo kontekst, v katerem ideja o nezaupnici postaja popularna – drže »proti politiki nasploh« – lahko v njej zasledimo željo, da nam ne bi bilo treba razmišljati o tem, koga sploh postavimo na pomebne položaje. Izraža željo po tehnični vladi, ki ne bo obremenjena z ideologijo, ki bo delovala v imenu ljudstva; in če ne bo, jo lahko odstavimo. Pomeni, da lahko izvolimo kandidata X, ki nima ne politične identitete niti konkretnega programa, ga čez slabo leto odstavimo, ter izvolimo kandidata Y, ki se od prejšnjega pravzaprav ne razlikuje, saj nimata vsebine, po kateri bi se lahko razlikovala. Pomeni, da lahko vsako leto izvolimo kakšnega Pahorja, ker bo imel vsako leto znova vizijo o prihodnosti poguma in sodelovanja. Da, potrebujemo mehanizem, ki bo ljudjem omogočal, da z glasovanjem odstavijo skorumpirane funkcionarje in župane, toda ne s trenutnimi izidi na volitvah in referendumih! Morali bi narediti korak dlje in se naučiti pogledati skozi prazno retoriko kandidatov X/Y. Taki politiki bi morali preprečiti, da bi sploh vplivala na javnost. »Naš program je program za ljudi. Ni ne levi, ne desni, ne sredinski. Ta delitev med leve in desne je umetna.« Te besede povzemajo načelo, ki je prevladalo na predsedniških volitvah v Sloveniji. Izrekel pa jih je Alessandro Gradossi, ustanovitelj italijanske neonacistične stranke Alba Dorata. V najslabšem primeru ima politika »proti politiki« fašistični potencial. V najboljšem pa zgolj kliče novega vladarja.

Ali se bo znanje postavilo zase? ali Univerza je orožje

Ali imamo orožje, s katerim bi se lahko branili pred takšnim zavajanjem? Da, imamo univerzo, ki je v hudi krizi. Njen obstoj kot orožje je močno ogrožen. Eksistencialna kriza javne univerze je obenem tudi kriza znanja. To vprašanje ne bi smelo biti potrebno, toda kako se je akademska sfera odzvala na politiko antiintelektualizma, na uničevanje javnega sektorja, na zavajanje v medijih? Na žalost je to vprašanje nujno, ker odziva ni bilo in ga v veliki meri še vedno ni. Pasivnost akademikov je verjetno edina realnost, ki je bolj osupljiva od politike Janševe vlade. Kot da smo sprejeli vlogo poklicnega krivca. Nekateri, predvsem študenti, celo gojijo predsodke do samih sebe. Mnogi družboslovci, na primer, so popolnoma interpelirani v protiakademsko ideologijo. Če bi nekdo na ulici naglasil na vse parazite, bi družboslovci verjetno obrnili glave. Prav tako kaže, da akademiki niso več prepričani, da si drznejo svojemu početju prilepiti oznako »delo«. Večini akademskih delavcev se očitno tudi ne zdi, da visoko šolstvo potrebuje sindikate, torej se jim zdi da so delavske pravice za intelektualce nesmiselne(?) ali nepotrebne(?!).

Večina študentov in akademskih delavcev je do nedavnega molčala, z izjemo obskurnih (beri: marginaliziranih) gibanj. Šele v zadnjih mesecih smo priča združevanju, povezovanju in množični artikulaciji nezadovoljstva. In med okroglimi mizami, protestnimi zbori in podobnimi dogodki, mnogi študenti in profesorji še vedno tičijo v predavalnicah in kabinetih. Kljub temu pa smo študenti začeli sodelovati z akademskimi delavci, profesorji so začeli podpirati iz dneva v dan temeljitejšo samoorganizacijo študentov. Še vedno gre za obskurneže, vendar tokrat na obeh koncih in v isto smer. Zatorej je primerno, da se na tem mestu vprašamo naslednje: ali bomo doživeli protiofenzivo akademikov?

Dokler bodo vladale umetne delitve interesov na univerzah, bo sistematičen upor nemogoč. Finančni pritisk, ki se začne pri vladi, se postopoma širi navzdol, na vodstva univerz, na vodstva fakultet, na profesorje in nazadnje na študente. Ali bomo najprej doživeli šolnine, ali pa zvišanje pedagoške obveznosti profesorjev (odpuščanje), je verjetno odvisno od tega, kdo se bo bolj sistematično uprl. Tisti, ki bo najbolje organiziran, bo zmagal; zato je nujno, da se študenti in profesorji vzajemno podpremo. Če se vzpostavi skupna zavest o tem, da smo v istem položaju, da študenti in akademski delavci skupaj tvorimo uni-verzo, se bo odprl nov prostor, ne za utrdbo obrambe univerze, pač pa za napad na uničujočo politiko. V časih krize, pa naj bo gospodarska, politična ali socialna (trenutno smo priča vsem trem), je vloga univerze, celo njena dolžnost, da analizira dogajanja v družbi, jih interpretira in jih s kristalno jasnostjo artikulira. To je dolžnost vseh akademskih delavcev in vseh študentov. Univerza je tista, ki bi morala narediti korak naprej od vzklikanja »Lopovi!«.

Osnovnemu konsenzu boja proti drugi republiki moram dodati še tretjo izhodišče: »Univerza je orožje«. Ni dovolj, da se brani pred napadom kapitala. Prav tako ni dovolj, da prispeva k boju ljudstva proti politični eliti. Središče boja bi moralo biti prestavljeno na univerzo. Drugače rečeno, univerza bi morala prevzeti odgovornost za artikulacijo splošnega nezadovoljstva in upora proti antiintelektualnemu režimu. Trmasto protestiranje nekaterih študentov pa za doseganje tega cilja nikakor ne bo zadostovalo. Ko so se študenti pred dobrim letom uprli z zasedbo filozofske fakultete jih je univerza gladko ignorirala. Upor mora biti proizveden in organiziran na institucionalni ravni; delovanje univerze morajo prevzeti študenti in akademski delavci, ki bodo pripravljeni v sodelovanju sestaviti temelje četrte, šeste, ali desete republike, ki bo temeljila na znanju. Če bo to storjeno na ideološko pravilen način, se morda izognemo celo interpretacijski zmedi okoli tega, ali gre za anarhizem ali pa za levi ekstremizem; ali pa za demokratizacijo univerze. Hokus, pokus!

 

***

Prispevke za objavo pošljite na ta naslov: desk_sociopatija@googlegroups.com

Comments are closed.