Sociologija
Kaj bereš?

Študenti priporočajo …

Reciklirana priložnost za retrospekcijo

Taking Chance

Produkcija: ZDA, 2009 / Režija: Ross Katz

Taking Chance sicer ni najnovejši izdelek – niti v sklopu svoje tematske vsebine ne – zasluži pa si ponovno oceno in analizo, posebej v teh napetih časih, ko ob konstantni rasti cen nafte, ki tolče po žepih zahodnih dobičkarjev, ZDA že močno srbi prst na sprožilcu. Ameriške ladje že nekaj dni plovejo proti obali Libije, kot sestradan krokodil na sledi šepajoči libijski kameli, v pričakovanju priložnosti, ko bo pozornost neameriške zahodne javnosti spustila pogled ravno toliko, da se bodo lahko s silnim zamahom repa pognali v nekaj, kar bodo par let kasneje ob kritičnih glasovih tistih, ki so dali svoj tihi pristanek, poskušali pomesti pod preprogo. Pogumni režiserji bodo skušali posneti pogumne filme, ki bodo vlivali pogum v že tako pogumne ameriške vojake, da bodo pogumno predrli zvočne ovire in v premišljenih odmerkih spustili v poguma potrebno javnost informacije, ki so jih bojazljivo zakrile pokvarjene ameriške oblasti. Vsake toliko bo luč sveta ugledal tudi kakšen dokumentarec, ki bo koščke različnih velikosti in različnih stopenj kontraverznosti skušal sestaviti v celoto z namenom. In več kot verjetno se bo našel tudi kakšen posameznik, ki bo na zadevo uspel pogledati iz svežega kota, sicer s polno opremo ameriškega nacionalizma, ravno zaradi te svoje stereotipne »zvezdičastočrtnosti« pa bo ponudil vsem pripravljenim prostor za subverzijo teksta in neodvisno interpretacijo. Tako kot je to hote ali nehote storil Ross Katz v Taking Chance.

Film je produkcija hiše HBO, tudi sicer znane po svoji odprtosti za dokumentarce, igrane ali tiste »trde«, ki bi jih lahko uvrstili v kategorijo bolj liberalno obarvanih. Pa ne da bi v tem iskali nekakšno politično sporočilo, saj je ključnega pomena gledanost; z naborom pač skušajo ustrezati bolj levo usmerjeni ameriški populaciji, ki dokumentarne filme pogosteje spremlja in pa seveda neameriškemu, predvsem zahodnemu svet, ki se posebej hitro odzove na lepo zapakirane, » TV-večerjaste« zgodbe o fenomenih ameriškega skrajnega konzervativizma, ki povedo vsakomur vse, kar si želi slišati, ne da bi same dejansko podale kakršnokoli eksplicitno mnenje. Vendar nam prav to dejstvo morda vliva nekaj samozavesti, ko skušamo na Taking Chance pogledati drugače kot na po resnični zgodbi posnet »road movie«, v katerem se osramočeni vojaški birokrat, ki ga igra Kevin Bacon, odloči lastnoročno poskrbeti za to, da bodo posmrtnim ostankom mladega vojaka, ki se je aktivno odzval klicu domovine iz Iraka, izkazane vse časti in da bo varno prišel domov, kjer bo v krogu družine, soborcev in znanih za večno spuščen v objem prerijske zemlje. V tem nam nenazadnje pritrjuje tudi Zlati globus za igro v televizijskem filmu ali miniseriji, ki je prva pomembnejša nagrada za večkrat spregledanega Kevina Bacona. Film pozornost dolguje po eni strani prav dejstvu, da je zgodbo možno površno skrčiti na zgornjih nekaj stavkov očitne vsebine, s čemer so strogo zaupno vojsko pripravili do tega, da je naredila izjemo pri blokiranju tokov informacij o iraški vojni, po drugi pa temu, da interpretacijo pušča povsem odprto, s čimer je pridobil tudi nosilce številnih raznolikih pogledov na sporno ameriško odločitev.

Detajlen prikaz obredov, ki jih transport posmrtnih ostankov padlega ameriškega vojaka vključuje, ponavljani prizori salutiranja, ki pri nobenem prenosu krste ne ostane zgolj predpostavljeno, in pa že skoraj pretirana skrb glavnega lika, poročnika Strobla, za dragoceni tovor, se prepleta s prizori užaloščenih Američanov, ki s skoraj nadnaravnimi sposobnostmi dojemajo, kaj se dogaja iz najmanjših namigov in brez izjeme priznavajo vojakov pogum pri služenju domovini, kljub temu da jim je sem in tja dovoljeno podvomiti v smisel celotne odprave na iraško ozemlje. Ta dvom je sicer eksplicitno dovoljen le mlademu študentu, honorarnemu vozniku mrtvaškega voza, nanj pa namigujejo številne geste, včasih le pogledi ali pa trepetajoče ustnice, v številnih prizorih pa je prav s popolno odsotnostjo dvoma ustvarjen prostor za umeščanje naše lastne skepse in prizadetosti. Chance Phelps je bil 19-letnik, ki je padel kot žrtev pohlepnih želja vodilnih denarnic svoje domovine, hkrati pa je bil več kot to. Bil je fant, ki je padel prepričan, da bije bitko za ideale, opevane v zahodnem svetu, kjer se je rodil, in to je tisto, kar privabi solze v oči vseh, ki se jih na tej odpravi dotakne, nedvomno pa tudi marsikaterega gledalca tega dokumentarnega filma. Hkrati pa nas isto dejstvo navdaja z jezo usmerjeno k tistim, ki so imeli v nekem trenutku moč, da bi preprečili mladeničevo smrt in smrt vseh, ki jih predstavlja, vojakov in civilistov, ameriških in iraških, vietnamskih in korejskih, afganistanskih, pakistanskih in iranskih, nenazadnje tudi marsikaterega palestinskega in srbskega pa številnih afriških in še bi lahko naštevali.

Ponovni občutek grenkobe v ustih ob raznih neutemeljenih ali pa namišljeno utemeljenih vojaških posegih je močno dobrodošel v današnjem času arabskega pomladnega vetra, ko se pozabljeni glasovi, pospravljeni v »dobro vzgojene« diktatorske režime, dvigajo in zahtevajo človeka vredna življenja ter posplošitev zahodnih pravic in samoumevnosti. Mednarodne organizacije, ki se redko odločijo svoje vloge prenesti z namizne igralne površine, so spet predolgo čakale z odzivom na klanja v prebujajočih se deželah, na masakre, ki jih v dobi interneta in množične razširjenosti kombiniranih komunikacijskih naprav lahko spremljamo v živo in se pri tem težko pretvarjamo, da ne obstajajo – pošteno rečeno, čakale so, dokler se niso spopadi v zadostni meri odrazili na naftnem trgu – kar pa gre seveda v nos Američanom, največjim potrošnikom nafte na svetu, ki so v tem pogledu od Bližnjega vzhoda močno odvisni. Ameriški prsti na sprožilcih so že močno neučakani, mednarodne organizacije pa še kar preračunavajo stroške in koristi dokončne odločitve za podporo ukinitvi arabskih diktatorskih režimov ter posledične bolj odločne in učinkovite nevojaške ukrepe. Čakanje je z vidika izgubljenih človeških življenj že sedaj več kot potratno, upajmo le, da jih ne bodo zopet predramili šele zvoki ameriškega orožja in da ne bomo potem spet prisiljeni s strtimi srci preštevati po svetu potujoče krste, tako dejanske, tistih, ki jih bodo spremili s častmi in žalovanjem, kot simbolične za tiste, ki bodo zgolj poteptani v prah.

Nina Kupic

Taking Chance – trailer