Rudi Rizman,
Velika izbira je zagonetna stvar. Navidez se zdi, da smo bogatejši, če je izbira zajetna in lahko izbiramo med množico stvari. A dejstvo je, da nam velika izbira povzroča tudi tesnobo in negotovost. Ko se zapodimo v velike knjigarne in ure in ure uživamo ob brskanju med knjigami, nas na koncu vendarle čaka nerešljiva tesnobna zagata: omejena finančna sredstva in preveč knjig, ki bi si jih radi kupili … Morda se v vsem tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj načeloma radi beremo knjige, ki nam jih nekdo priporoči. Takšne knjige so namreč prestale ključni test: kritično branje človeka, ki mu zaupamo.
V rubriki »Kaj bereš?« brskamo po nočnih omaricah ljudi z Oddelka za sociologijo. Vsak mesec vam bomo v branje priporočili tri knjige in vas opozorili na ogleda vredne filme, gledališke predstave, razstave in podobno. Vljudno ste povabljeni, da ocenite naš okus. Napišite recenzijo knjige (filma, predstave itd.), ki jo izpostavljamo. Najboljšo recenzijo bomo vsak mesec nagradili s knjigo, ki si jo boste med predlogi izbrali sami. (In če vam bo izbira povzročala tesnobo, vam bomo priskočili na pomoč.)
Vse predstavljene knjige in filme si lahko izposodite v knjižnici Oddelka za sociologijo.
Recenzije (ali vaša vprašanja o rubriki »Kaj bereš«) pošljite na naslov: roman.kuhar1@guest.arnes.si.
1
Michael Bailey in Des Freedman, ur.: The Assault on Universities – A Manifesto for Resistance
(Pluto Press, 2011)
Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsakdo, ki mu ni vseeno za univerzo oziroma za njeno korporatizacijo. Delo prepričljivo predstavlja in razčlenjuje resnične motive in interese, s katerimi vlade izvajajo aktualni napad na univerze, povrh vsega pa ponuja še kritična analitična orodja, s katerimi se je mogoče upreti in upirati neoliberalnemu podjarmljenju univerze. Posebej bi priporočil v branje poglavja, ki obravnavajo evolucijo ideje o univerzi, o izzivih in alternativah, s katerimi se soočajo današnje univerze, ter zahtevah, ki jih v tej zvezi postavlja študentska in širša akademska populacija.
2
Judith Blau in Mark Frezzo, ur.: Sociology and Human Rights – A Bill for the Twenty-First Century (Sage, 2012)
Razumevanje in zagovarjanje človekovih pravic je preveč resno področje, da bi ga lahko prepustili samo pravnikom ali, kar je še slabše, politikom. Urednika sta si zato v antologiji zadala nalogo, da odpreta prostor razmišljanjem o kompleksnih implikacijah, ki jih predstavljajo človekove pravice za družbene znanosti. Vrednost te knjige pa ni le v propagiranju pomena in relevantnosti človekovih pravic v 21. stoletju, temveč v kritičnem obravnavanju njihovih instrumentalnih funkcij (tudi zlorab) ter v komparativni perspektivi. Posebej zanimiva pa se mi zdi v tej knjigi premišljena in domišljena obravnava tako lokalnih kot tudi globalnih razsežnosti uveljavljanja človekovih pravic v različnih družbenih in kulturnih kontekstih.
3
John J. Mearsheimer: Why Leaders Lie – The Truth About Lying in International Politics (Oxford University Press, 2011)
Odlika knjige, ki jo predstavljamo, ni predvsem v dokazovanju , da politiki lažejo, temveč ponuja ozir. razvija odgovore in premisleke o tem zakaj politiki lažejo ozir. s kakšno logiko prevare imamo pri tem opraviti. Avtor se ne zadovoljuje z razširjenim prepričanjem, da živimo v post-faktičnem svetu, v katerem dejstva ne pomenijo veliko ali pa so se ljudje že kar nekako sprijaznili s tem, da spada k politični »obrti« tudi laganje. Politiki lažejo v mednarodni areni ne le tamkajšnjim kolegom, temveč tudi pred domačo javnostjo. Posebej v tem zadnjem primeru se postavlja vprašanje, ki jo sistematično ali tudi samo občasno laganje predstavlja za demokracijo. Pisec nadrobno tipizira uporabo laži, vendar obenem zagovarja tezo, ki se zdi sporna ali ne dovolj argumentirana, da je laganje inherentno demokratičnemu procesu.
in še …
Simon Johnson in James Kwak: 13 Bankers – The Wall Street Takeover and the Next Financial Meltdown (Avdio-knjiga, Tantor Media, Inc., 2010)
Prepričljivo analiziranje in opisovanje vloge, ki sta jo neoliberalizem kot ideologija deregulacije skupaj z Wall Streetom odigrala pri generiranju aktualne globalne finančne in ekonomske krize. Šest glavnih mega-bank, ki v ZDA obvladujejo 60 odstotkov bruto družbenega proizvoda, si je za talca dobesedno vzelo globalno ekonomijo. V tem času je zelo malo obetov, da bo politika oz. država razbila te banke na manjše enote, kar bi utegnilo upočasniti, če že ne preprečiti prihod finančnih katastrof v bližnji prihodnosti. Sociologi bi morali dobesedno in nujno »slišati« ekonomsko stran zgodbe o še naprej poglabljajoči se globalni krizi, če se hočejo tudi sami dokopati do njene dovolj kompetentne in kompleksne razlage.
