Sociologija
Kaj bereš?

Damjan Mandelc

Dane McGowan, ur.: Parenting Beyond Belief (On Raising Ethical, Caring Kids Without Religion)

(Amacom, 2007)

V odličnem izboru tekstov Starševstvo onkraj vere artikulira ključne nastavke filozofije neverujočih staršev. Potem in ob tem, ko religije ponujajo že vzpostavljeno skupnost, prečiščen seznam vrednot, ritualov in prehodov, ko ponujajo odgovore na velika vprašanja, s katerimi se ob odraščanju srečujejo otroci ter tolažbo v težkih časih in ob izgubah, se Starševstvo onkraj vere loti naloge, kako enakovredno in brez škodljivih učinkov religije nekaj podobnega ponuditi ateističnim staršem. Namen knjige ni promocija ateizma ali odvračanje od religioznosti, namenjena je staršem, ki so že odločeni, da bodo otroke vzgajali po načelih sekularizma, ateizma in humanizma. Ključna značilnost svobode mišljenja, ki je neodvisna od religijske dogme in avtoritete je pravica (zahteva), da posameznik razvija kritično in avtonomno mišljenje. V tem pogledu delo ni napisano z namenom »ateistične indoktrinacije«, temveč uči starše, kako otrokom pomagati, da razvijajo in izražajo svoj svetovni nazor, kako ostanejo odprti in nezaznamovani. Med avtorji najdemo atvoritete kot so Richard Dawkins, Dale McGowan in druge, ki odpirajo teme o praktičnih in teoretskih vidikih vzgoje v sekularni družini, humanističnih praznovanjih, o »morali« in »zlu«, vrednotah in krepostih, pomenu in namenu, smrti in tolažbi, o tem, kako vzgojiti radovedne, kreativne, avtonomne pozameznike, da se bodo znašli v (še vedno z religijo in religioznostjo zaznamovanih) modernih družbah, in obenem našli vrstnike in skupine, ki enako kot sami krepijo in negujejo izročila humanizma in sekularizma. Več o knjigi

Sue Donaldson & Will Kymlicka: Zoopolis. A Political Theory of Animal Rights

(Oxford University Press, 2011)

Obisk enega vodilnih teoretikov multikulturalizma na Oddelku za sociologijo marca 2011 je razkril tudi informacijo, da s soprogo Sue Donaldson, sicer priznano kanadsko pisateljico, pripravljata knjigo o politični teoriji pravic živali. Kymlickin pristop v Zoopolisu ne pomeni odmika, temveč širitev njegovega dosedanjega teoretskega angažmaja. Gre za relevanten prispevek in svežo perspektivo, ki bo na noge dvignila tiste, ki so pred časom oporekali njegovi paradigmi multikulturalizma, ker so branili nacional(istič)no zamišljanje sveta in se danes upirajo širjenju pravic (živalim), ker oporekajo legitimnost podeljevanju političnih pravic izven (izbrane, človeške, naše biološke) vrste. Kymlicka v knjigi ponuja premik od moral(istič)ne k politični teoriji, pri čemer se osredotoča na pluralne oblike odnosa, ki ga imajo različne skupine/kategorije živali s človeškimi družbami in institucijami. Donedavno nezamisljiv diskurz utemeljuje na novejših pristopih v politični teoriji (skupinsko-diferencirano državljanstvo), pri čemer razvija paradigmo, da bi morale domače živali uživati status polnopravnih članov mešanih človeško-živalskih skupnostih ter sodelovati v projektu skupnega državljanstva. Na drugi strani bi morale divje živali, ki tvorijo nekakšne suverene skupnosti, uživati zaščito pred kolonizacijo, invazijo, dominacijo in drugimi grožnjami njihovi »suverenosti« in »samoodločbi«. Nosilna termina sta pravica in sočutje. Več o knjigi

Eric Hobsbawm: How to Change the World. Tales of Marx and Marxism

(Little, Brown and Company, 2011)

Če povzamem iz odlične recenzije Bena Wilsona (The Telegraph), so ljudje vedno fascinirani nad koncem (življenja, politične dobe, civilizacije, sveta), iščoč med apokaliptičnimi odgovori, upanjem in utopijami. Marx je bil eden najvidnejših, ki je ponudil upanje in odgovor; kapitalizem kreira semena lastnega uničenja in polaga pot za utopično prihodnost. Marksizem, ki mu je sledil, je nagovoril milijone nezadovoljnih in revitaliziral tisočletne spekulacije o sekularni dobi. Ob izteku svojega preiskovanja Marxa in marksizma spisuje Hobsbawm rekapitulacijo marksistične misli, šteje maloštevilne države, ki vztrajajo v komunistični (?) ureditvi, opazuje kolaps delavskega gibanja, zaton radikalizma, uspeh kapitalizma… Po Hobsbawmu trenutna finančna kriza vse to postavlja na glavo. Kot da živimo ob koncu ali vsaj začetku konca neke dobe. Ponovno imamo priložnost, tako Hobsbawm, da resno premišljujemo Marxa. Pa ne v smislu levičarjev, ki Marxa obravnavajo kot preroka, katerega besede so zakon. Kar se od Marxa lahko naučimo, je metoda soočenja analize in delovanja, veliko bolj kot pripravljeno predavanje, ki bi izviralo iz klasičnih tekstov. Če je marksizem kot politično in ekonomsko gibanje skoraj izginil, je marksistična zgodovina (p)ostala komercialni uspeh. Hobsbawm obravnava Marxa kot prijatelja, ki ga je potrebno braniti, pri čemer knjiga ne ponuja celovite analize marksizma ali celo odgovorov na aktualno krizo, gre bolj za (i)zbor Hobsbawmovih esejev med leti 1957 in 2010. Tisti, ki bodo verjeli naslovu in se bodo želeli podučiti o tem, kako spremeniti svet, bodo frustrirani, gre za knjigo resnih idej, ne politike. Kakor zgoraj omenjeni recenzent tudi jaz-bralec nisem prepričan, da se marksizmu obeta povratek na velika vrata, brez dvoma pa je Hobsbawmova šestnajsta knjiga ena njegovih najboljših. Avtor je sicer v krogu najvidnejših teoretikov (modernističnega pristopa) v študijah nacionalizma, to je tudi eden od razlogov, zakaj se je knjiga znašla na nočni omarici. Več o knjigi

Johnatan Safran Foer: Eating Animals

(Little, Brown and Company, 2009)

Pregledno delo, ki prinaša sintezo filozofije, literature, znanosti, avtorjevih osebnih spominov in raziskovalnega dela. Raziskovanje obsežnega korpusa karnivorske folklore, pop kulture, družinskih tradicij, nacionalnih mitov, zanesljivih dejstev in evidentne fikcije. V prevpraševanju razmerja med tradicionalizmom in »moderno« industrijo za zasužnjevanje ter ubijanje živali in predelavo njihovih teles detektiramo trend razosebljanja (ljudi in živali), nove terminologije, razkrinkavanje poskusov kamuflaže in načrtov, kako človeka izločiti iz živalskega sveta. Dekonstrukcija samoumevnosti antropocentrizma, antropo-zanikanja in antropomorfizma. Koristen poduk, kako vljudno zavrniti gostitelja, ki skuša prepričati s hrano živalskega izvora in obilna informacija o vsem, kar jemo pa tega ne vemo. O »kravjem dreku« (orig. bullshit) kot kravjih in bikovih fekalijah (napotek na okoljevarstveno problematiko) in »kravjem dreku« kot (zavestno ali nezavedno) napačni rabi jezika in izjavljanja. »Stranski ulov« je eden takšnih. »Moderna« tehnologija ulova vodi do masovnega »stranskega ulova«. V globalnem merilu in po teži predstavljajo denimo kozice le 2 odstotka celotne morske hrane, njihov delež v »stranskem ulovu« pa je kar 33 odsoten. Morda bi morali na deklaracije živil pripisati tudi, koliko živali je bilo ubitih, da smo na krožnik dobili ribo? Na takšni etiketi bi pisalo, da je bilo za pol kilograma rakcev ubitih 12 kilogramov drugih morskih živali. Tuna? Ob lovu na tune je kot »kolateralna škoda« ubitih kar 145 drugih morskih vrst živali, med njimi veliki beli morski pes, sinji morski pes, skuše, delfini, sardoni, polenovka, jegulje, glavate želve, zelene želve, galebi, albatrosi, kiti grbavci, kiti ubijalci, pliskavke, progasti delfini, atlantski delfini, kljunati kiti itd., vse do številke 145. Predstavljajmo si, da nam na krožnik položijo suši. Ob njem pa stranski in strašni produkt nevidnih ubitih živali, ki predstavljajo »stranski ulov/uboj«. Celotna plošča bi merila več kot kvadratni meter in pol … Dober tek? Več o knjigi

Shaun Monson: Earthlings

(2005)

Mogočen in informativen prispevek o tem, kako človeška družba ravna z živalmi. Ali če stopim na ramena tistih, ki so že povedali. Afričani pravijo, da dokler levi ne bodo pisali zgodovine, bodo pripovedi (o lovu) poveličevale lovce. Ste kdaj pomislili, zakaj se nekateri borijo proti trpljenju živali? Ker se vlada ne. In zakaj ne? Ker živali ne volijo (Paul Harvey). Včasih se vprašam, ali bi pil mleko iz prsi ženske, ki je ne poznam. Moj odgovor je ne. Potem pomislim, zakaj bi pil mleko od krave (Devon Aoki). Neiskreno je, da intelektualna elita prvega sveta razglablja o prevelikem številu rojstev pri narodih »drugega« in »tretjega« sveta, ob tem pa prezira prenaseljenost sveta z »govedom« in dejstvi o prehranski verigi, ki revnim odreka najnujnejše, da premožnim omogoča meso z žitom hranjenih živali (Jeremy Rifkin). Trenutno človeški svet temelji na trpljenju in uničevanju milijonov ne-ljudi. Da to dojamemo in storimo nekaj, da bi to spremenili v osebni in družbeni praksi, je potrebna sprememba miselne paradigme, ki je podobna izstopu iz religije. Ko ozavestimo grozo in bolečino drugih vrst, ničesar več ne vidimo v isti luči, saj če si ne zatiskamo oči, nenehno ozaveščamo neskončne permutacije trpljenja, na katerih sloni človeška družba (Arthur Conan-Doyle). Ali to, da je pametnejša, daje neki vrsti pravico trpinčiti manj pametne vrste? Ali ima izredno pameten posameznik pravico izkoriščati manj pametne pripadnike svoje vrste? Reči, da jo ima, pomeni strinjati se s fašisti, ki trdijo, da imajo močni pravico zlorabljati in izkoriščati šibke, da je moč enakovredna pravici in da Zemlja pripada močnim in neprizanesljivim (R. Ryder). Sociološki diskurz? Brez dvoma in zagotovo.

Ogled filma
Več o tematiki (v slovenščini)
Povezovanje dejstev