Odprt je razpis za prijavo na Intenzivni program „Upravljanje različnosti“, ki bo potekal letos od 10. do 23. julija v Kaunasu v Litvi.

Program je načrtovan za 35 študentov in 15 učiteljev, ki prihajajo s petih evropskih univerz. Glavni cilj programa je raziskovanje koncepta različnosti (orig. diversity), posebna vsebinski fokusi pa so naslednji:

• sodelujočim bomo predstavili relevantne teme in teorije, ki so povezane z reguliranjem in upravljanjem različnosti ter s preprečevanjem, upravljanjem in/ali razreševanjem kriz in konfliktov;
• razvijanje razumevanja in analitičnih veščin;
• usposabljanje sodelujočih z metodami in tehnikami za upravljanje različnosti in za preprečevanje, upravljanje in/ali razreševanje konfliktov.

Glavni predmeti programa so: politična teorija in ideologije, zgodovina, primerjalna analiza političnih sistemov, pravni instrumenti, nove manjšine, mednarodni odnosi, ekonomika kulturne raznolikosti, regionalne razvojne politike.

ECTS: 6. Intenzivni program je sofinanciran s strani Evropske komisije v okviru LLP programa, Intenzivni Erasmus programi (IP).

Delovni jezik: angleščina

Kdo se lahko prijavi:

Študentke in študenti, ki so vpisani na magistrski ali doktorski program oziroma program druge ali tretje bolonjske stopnje političnih ved, mednarodnih odnosov, humanistike, sociologije, prava in ekonomije na Univerzi v Bologni ali kateri od partnerskih univerz (Univerza v Ljubljani, Univerza v Kaunasu, Univerza v Budimpešti in Univerza v Gradcu)

Kriteriji izbora:

Ocenjevanje prijavljenih bo potekalo na podlagi kandidatovih kvalifikacij, tekočega znanja angleščine, akademske usposobljenosti in motivacije. Selekcijski postopek je v rokah Znanstvenega odbora, ki je sestavljen iz po enega predstavnika vsake partnerske institucije. Znanstveni odbor bo posebno pozornost namenil tudi spolni uravnoteženosti.

Kako se prijaviti:

Prijavni obrazec (obrazec v PDF obliki) z obema prilogama (CV in Motivacijsko pismo) morajo biti poslani po elektronski pošti na naslov kontaktne osebe Univerze v Ljubljani: dr. Damjan Mandelc, damjan.mandelc@guest.arnes.si. Rok za oddajo je 5. april 2012.

Obvestilo o izboru: Izbrani kandidati bodo o izboru obveščeni do 10. maja 2012.

 V času izpitnega obdobja bodo govorilne ure sicer vsak torek med 10.00 in 11.00.

Ddr. Rudi Rizman: 6.2. od 9.00 do 11.00;

Dr. Antić Gaber: 23.1. od 14.30 do 15.30; 24.1. od 13.00 do 14.00 ure; 2.2. od 15. do 17. ure; 14.2. od 10.00 do 11.00 ure;

Dr. Tina Kogovšek: 24.1., 31.1., 7.2., 14.2. od 16.00 do 17.00 ure;

Dr. Vogrinčič Čepič: 1.2. od 10.20 do 11.20;

Dr. Vidmar Horvat: 31.1., 7.2., 14.2. od 10. do 11.ure;

Predzadnji dan konference nas je v popoldanskem delu programa obiskala ekipa, zadolžena za pripravo kandidature. Vodja nam je udeležencem konference predstavila program—z namenom promocije, pa tudi, da zbere naša mnenja. Kakšni so naši prvi vtisi ob konceptu, ki so nam ga, po modelu konferenčnega referata, zavrteli na platnu glavne predavalnice? S povabilom, da se s kritikami in pripombami odzovemo tudi kasneje, če le imamo kakšno pametno idejo. Na koncu sem pristopila k predavateljici in v osebnem pogovoru poskusila izvedeti še kaj več o programu. Pa tudi o taksistu. Je mogoče, da je toliko vedel; je to običajno, da taksisti sodelujejo pri projektu in, v neformalizirani vlogi turističnih vodičev in promotorjev kandidature sodelujejo z občino in programskim odborom. Vse drži, mi je odgovorila, če želimo biti uspešni, potrebujemo sodelovanje ljudi.

In so me imeli. Podpornico kandidaturi danskega mesta iz Slovenije. S prijetnim pričakovanjem čakam na leto 2017. Vmes sem danski ekipi posredovala naslov vodje evropske prestolnice kulture iz Essna- s pripisom obema, da upam, da bodo izkušnje druge pomagali prvi pri uspešni kandidaturi. Le zakaj? Kaj imam sociologinja iz Ljubljane bodisi s Sønderborgom  bodisi z Essnom?

Lahko, da me je prevel duh evropskega povezovanja; navsezadnje, tema konference so bile evropske meje in meje v Evropi. Ko danes, ko spremljam otvoritev programa neke druge, domače evropske prestolnice kulture, pa se mi vse bolj dozdeva, da je danski trik vendarle nekje drugje. V umetnosti  zapeljevanja – stran od utečene tekmovalnosti, nacionalne zaprtosti in izključevalnosti lokalne javne kulture. Z dansko idejo prihodnje prestolnice kulture nekje tam zgoraj na severu  se čutim bližje Evropi kot s prestolnico, katere program se je odprl nedavno in nedaleč od moje fizične lokacije tu in zdaj.

Pa ne zaradi programa.  Ko sem listala po prireditvah in konceptih, ki  so nam jih odložili v poštne nabiralnike, sem si obkrožila kar nekaj vnosov. Nad nekaterimi idejami sem bila pozitivno presenečena, v njih je bilo nekaj inovativno evropskega in postevropskega hkrati. Tisto, kar me oddaljuje, je avra javne kulture, ki se je razširila po Sloveniji okoli projekta. Nekakšna (pod)alpska kultura firbca s škodoželjnim pridihom. Kot da bi javni mediji in izbrana javnost samo čakali, da dobijo v roke program… in nato z zadovoljstvom poročajo, saj smo vam rekli, nič posebnega, nevredno denarja in naše pozornosti. Z obveznim namigom, da bi drugačna sestava ekipe (beri: po volji kritika) delo gotovo opravila bolje.

Kot da ne bi poznali splošno znane resnice o vseh dosedanjih evropskih prestolnicah kulture. Kulturne kritike, ki so se nabrale v skoraj treh desetletjih, so si enotne- vse prestolnice do sedaj so bile v glavnem  spektakli recikliranja nacionalnega (v glavnem elitnega) – z evropskim denarjem. Namen ni v programu – poanta je v oblikovanju duha, ki prispeva k novim nacionalnim konceptom evropske javne kulture.

Pri nas nismo zgrabili priložnosti. Lahko, da je problem v programskem odboru, njegovemu vodji, županu.  V javnem duhu pa se vedemo podobno kot Švicarji- to je tisti del javnosti, ki pase firbca na perilu Tine Maze –  javno razgaljamo, ne da bi se podučili, razsvetlili, kreativno razvili… pač pa, da še naprej uživamo v etosu privoščljivosti, da bo sosedu vsak čas poginila krava.

Vse bolj se mi dozdeva, da ni naključje, da sem za dansko kandidaturo zvedela na konferenci o mejah. Tam smo govorili o vseh vrst meja- nihče pa ni omenil meja evropskega duha: protestantsko progresivno podjetnega, ki funkcionira le v napredovanju vseh; in katoliško regresivno žrtvovanjskega, ki napreduje le, če nam gre vsem slabo.

Oba sta si sorodno sebična. Doprinos firbcev k evropskemu duhu, ki se napajajo ob njunih programih, pa hudo različen.  Ne vem. Ob prvi priložnosti bom za mnenje vprašala Doris.

Pa tudi mariborskega taksista. Če bo vedel, o katerem projektu govorim.

Več o razpisu:

http://www.sklad-kadri.si/si/razpisi-in-objave/razpis/n/javni-razpis-stipendij-za-studij-slovenskih-drzavljanov-v-tujini-za-leto-2012-128-jr/

Rok prijave je najkasneje do vključno 4. 5. 2012.

Predmet razpisa je štipendiranje slovenskih državljanov za študij na tujih izobraževalnih ustanovah za posamezno raven izobraževanja in pridobitev javno veljavnega spričevala in sicer:

- za dodiplomski ali podiplomski študij na področju naravoslovja, tehnike ali medicine in

- za podiplomski študij na področju družboslovja ali humanistike.

V priponki posredujemo besedilo razpisa in prijavno vlogo. Rok za prijavo je 27. februar 2012.

Žal se je taka politična slika Evrope v novejšem času močno spremenila, kar upravičeno vzbuja skrbi in strahove, da ne bi ponovno zdrknila v že videno stanje, ko bodo volilci ponovno nagrajevali tiste politike, ki bodo svojo demagoško spretnost v času resne gospodarske in finančne krize uporabili proti namišljenim krivcem. Te je po zgodovinskih izkušnjah sodeč mogoče prepoznati bodisi po njihovi barvi kože, verski pripadnosti, po jeziku in kulturi. In na koncu koncev tudi proti tistim etničnim sorojakom, ki bodisi aktivno nasprotujejo vsakršnemu protiemigrantskemu agresivnemu nacionalizmu bodisi zagovarjajo strpnost kot vrednoto, brez katere ni mogoče govoriti o demokraciji.

Nacionalistično enoumje

Če gre verjeti uglednemu družboslovcu in rektorju ene izmed angleških univerz Willu Huttonu, so stvari še bolj resne. Evropa je namreč po njegovem prepričanju priča temu, da obrača hrbet ključnim vrednotam razsvetljenstva: napredku (progresu), toleranci, razumu in demokratičnim argumentom. Čeprav vsebuje projekt razsvetljenstva številne pomanjkljivosti in kot tak ni popoln, pa predstavljajo fundamentalistična politična prizadevanja, da se družba in gospodarsko življenje organizirata na podlagi krvi, etnične pripadnosti in nacionalističnega enoumja, ponavljanje že znane in tragične evropske zgodovine.

Pri tem izpostavlja primer – čeprav ne samo tega – Madžarske, ko je poleti leta 1989 njena takratna pogumna vlada, opirajoč se na geslo “celovite in svobodne Evrope” na stežaj odprla meje proti Avstriji, da so lahko vzhodnonemški begunci prišli na varno. Danes aktualna madžarska vlada z Viktorjem Orbanom na čelu, ki si jo jemlje za zgled tudi največja opozicijska stranka v Sloveniji, ponovno odpira novo poglavje v evropski zgodovini, vendar v obratni smeri.

S sprejemom na (desni) avtoritarni ideologiji zasnovane nove ustave, še prej pa z novim zakonom o medijih, je pokazala zaničevanje do demokracije, do načela delitve oblasti, neodvisnega sodstva, svobode veroizpovedi in sploh do ključnih evropskih idealov, na katerih je nastala Evropska unija po krvavi moriji, v katero je Evropa poleg same sebe pahnila tudi preostali svet. Obenem je bila odpravljena pravica do splava ter istospolnih porok, medtem ko se na toleranco – v skladnosti s podobnimi pogledi politične desnice v Evropi – gleda kot na nesprejemljivo popuščanje in znak pomanjkljive morale.

Ksenofobija – politična vrednota

Zavzemanje za progres (napredek) je na drugi strani označeno kot družbeni inženiring iz repertoarja socialistične ideologije, vsaka politika izboljšanja gmotnega stanja najrevnejših slojev pa kot poskus, da na ta način ponovno okrepljena (socialistična) država daje nezasluženo “darilo” ljudem, ki so se na najnižji družbeni lestvici znašli po svoji zaslugi. Povrh vsega, kot opozarja omenjeni Hutton, sedanji madžarski oblastniki s tem, ko so etničnim Madžarom, ki prebivajo v sosednjih državah, podelili madžarsko državljanstvo, niti ne skrivajo sorodnosti takega početja s prakso, ki jo je nacistična Nemčija uveljavljala za svoje etnične rojake v nekdanji Češkoslovaški.

Madžarski primer je seveda samo eden od prepričljivih dokazov o konvergenci in napredovanju populistične desnice v Evropi, ki na eni strani postavlja pod vprašaj, če je že dobesedno ne ruši, demokracijo, na drugi strani pa daje ksenofobiji status kulturno sprejemljive, korektne politične vrednote. To pa ni edino, kar preseneča raziskovalce in analitike populistične in vedno bolj agresivne desnice. Tisto, kar jih preseneča, je konfuznost in pasivnost evropske levice, ki, tako kot v primeru globoke in resne ekonomske krize, tudi tu ne ponuja prepričljivih odgovorov in rešitev ter prepušča pobudo politikom in politiki, temelječi na izključevanju in veri v vsemogočnost trga. Nemalokrat pa posamezne socialdemokratske stranke tudi same prevzamejo populistični diskurz z namenom, da bi pridobile na svojo stran čim več volilcev oziroma jih odtegnile od populistične desnice.

Privlačnost političnega avtoritarizma

Tisto, kar uspava progresivne in leve politične stranke, je to, da današnji politični skrajneži niso nujno oblečeni v črne srajce, niti ne razkazujejo svojih mišic predvsem v uličnem nasilju. Mnogi med njimi tudi ne uporabljajo odkritega rasističnega jezika, temveč zlorabljajo besede, ki se navezujejo na svobodo ali na demokracijo. Seveda pa so odkrito nenaklonjeni, pravzaprav sovražno nastrojeni do multikulturalizma in tudi proti intelektualcem, predvsem pa so jim trn v peti liberalno usmerjeni med njimi. Vendar se multikulturalizmu odrekajo tudi voditelji zmernih desnih strank, kot so nas o tem v minulem letu prepričevali Cameron, Merklova in Sarkozy.

Njihove stranke in voditelji sicer občasno uporabljajo nekatere argumente, metafore, simbole in podobe skrajne desnice z namenom, da bi jim odvzeli njihovo moč in vpliv, vendar zgodovina minulega stoletja ne opravičuje takih pričakovanj. S tem, ko se zmerne desne stranke premikajo proti skrajnim, zadnje praviloma samo še opogumljajo, da radikalizirajo svoja dotedanja prepričanja in politično retoriko. Za volilce pa je tudi pogosto bolj privlačen “original” kot njegova “kopija”.

Financial Times in žal vse premalo evropskih politikov že nekaj časa opozarjajo na to, da ekonomska kriza in z njo povezane nepredvidljivosti, nenazadnje tudi ekonomski kaos, pripravljajo ugodna tla za razmah političnega avtoritarizma. Skrbi, ker se množijo vrste tistih volilcev in novih političnih obrazov, ki so se že prej navduševali nad avtoritarnim singapurskim ekonomskim modelom, danes pa se spogledujejo s še bolj avtoritarnim kitajskim političnim sistemom. Ne manjka komentatorjev in politikov iz držav z močno demokratično tradicijo, ki se prav tako navdušujejo nad tem mnogo bolj “konkurenčnim” modelom državnega kapitalizma, kjer se lahko voditelji dosti hitreje odločijo in jih pri tem ne ovirajo takšne demokratične “ovire”, kot so svoboda tiska in govora, pravna država ali spoštovanje človekovih pravic.

Pomanjkanje zgodovinske modrosti

Zanimivo, pravzaprav skrb zbujajoče pa je, da tudi Evropska unija, ki lahko temelji le na demokraciji ali pa je ni – se pravi, še bolj kot na evru -, prepoznava zadnje čase demokracijo kot oviro in da nastavlja v finančno oziroma gospodarsko kritičnih državah na mesto predsednikov vlad ljudi mimo demokratične deliberacije – volitev. Glas evropskega parlamenta je čedalje manj slišati, ključne odločitve v zvezi z usodo evra in politične arhitekture Evropske unije praktično sprejemata voditelja Nemčije in Francije. Ko je pred časom odhajajoči predsednik grške vlade Papandreu v svoji državi predlagal referendum o v Bruslju sprejetih ukrepih, ki so usodnega pomena za njegovo državo (narod), so ga v Bruslju grobo zavrnili in je moral od te svoje namere odstopiti. Ni treba razpolagati z veliko mero zgodovinske modrosti za napoved, da bo takšna vsiljena politika od “zgoraj” in iz “centra” ponovno priklicala oziroma mobilizirala in tudi že mobilizira odpor in upor, ki se bo oprl na vrednote (nacionalne) demokracije, nacionalno suverenost, pri čemer bo nacionalizem, tudi skrajni in ne le obrambni, našel svoje nove zgodovinske priložnosti.

Vzpon nove nacionalistične desnice v članicah Evropske unije, od “Pravih Fincev” pa do danske “Svobodnjaške stranke” in “Nacionalne stranke” v Franciji, če se omejimo samo na te, predstavlja resen in potencialno tudi usoden izziv. Že omenjeni Financial Times meni, da bi morale Evropska unija in njene države politični krizi posvetiti vsaj tolikšno pozornost, kakršno sicer pripisujejo odvijajoči se ekonomski (finančni) krizi ali krizi evra.

In kje je Slovenija v tej zgodbi? Žal je bolj del problema kot pa del rešitve, pri čemer merim predvsem na to, da njen politični razred ne glede na “barvo”, ki jo zastopa, v najboljšem primeru podcenjuje problem, o katerem pišemo, v najslabšem pa je z “izbrisanimi” v evropski seznam dodal svoj “izvirni” prispevek – manj trdo varianto etničnega čiščenja. Zadnji poskus demagoških in populističnih razlag, ki vključujejo v repertoar izključevanj “trenirke”, je sicer banalen, vendar podobno “izviren” prispevek k utrjevanju realno obstoječe ksenofobije v domačem in tudi v evropskem prostoru, kjer pa utegnejo isto vlogo odigrati ali jo že odigravajo drugi podobni razpoznavni in “nevarni” znaki drugačnosti.