Sociologija
Zapisi o dogodkih

Will Kymlicka

Neoliberalni multikulturalizem?

kymlicka

Predavanje Willa Kymlicka na Filozofski fakulteti

Potem ko so Nemčija, Velika Britanija, Francija in še kdo v Evropi napovedali konec multikulturalizma, smo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ob 50. obletnici Oddelka za sociologijo gostili enega od ustanovnih očetov teorije multikulturalizma, kanadskega profesorja Willa Kymlicko. 14. marca 2011 se je predstavil s predavanjem “Neoliberal Multiculturalism”.

Oglejte si videoposnetek predavanja ter medijske in slikovne zapise o gostovanju Willa Kymlicka v Ljubljani.

Posnetek predavanja




Neoliberal Multiculturalism

Medijski zapisi

Lenart J. Kučić, Sobotna priloga

Kritike multikulturalizma so v 90 odstotkih le prikrita ksenofobija

kymlicka

Foto: Igor Zaplatil

Multikulturalizem je odpovedal, čisto odpovedal. Tako je lani izjavila nemška kanclerka Angela Merkel in javno izrekla misel, s katero se strinja vse več njenih evropskih političnih kolegov, še zlasti v Franciji in na Nizozemskem. Vendar je njena izjava nekoliko nenavadna, saj Nemčija, Francija in Nizozemska sploh nikoli niso imele politike multikulturalizma, je prepričan kanadski politični filozof in predavatelj Will Kymlicka, avtor številnih knjig in člankov s področja manjšinske politike in multikulturnega državljanstva. Zato se moramo ob izjavi Merklove vprašati, kaj je v resnici odpovedalo in kam je dejansko usmerjena njena kritika multikulturalizma, je dodal sogovornik.

Kako lahko razumemo trditev Angele Merkel, da je multikulturalizem v Nemčiji odpovedal, če ga tam, kot pravite, nikoli ni bilo?
Merklova je v izjavi povedala dvoje. Priznala je, da je zaskrbljena zaradi nastanka vzporednih družb, ki jih sestavljajo pripadniki družbeno izključenega nižjega razreda. Za nastanek teh paralelnih družb, večinoma gre za turške priseljence, je obtožila politike multikulturalizma. Prva ugotovitev je pravilna, saj se je v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem zares razvil družbeno odtujen, rasno in etnično zaznamovan nižji priseljenski razred. Druga trditev je problematična, saj Nemci – in ne samo oni – na priseljence nikoli niso gledali kot na dolgoročne prebivalce ali celo prihodnje državljane, ki jim je treba pomagati pri vključevanju v nemško družbo. Namesto tega so jim postavljali velikanske pravne, ekonomske, politične, kulturne in psihološke ovire, zaradi katerih je bilo njihovo vključevanje praktično nemogoče.
Preberi celotni članek

Marjan Horvat, Mladina

Obstaja občutek, da multikulturalizem ni pošten do večine, kar pa ne drži

kymlicka

Foto: Borut Krajnc

Kanadčan Will Kymlicka, profesor politične filozofije na Univerzi Queens v Kanadi in gostujoči profesor na mnogih ameriških in evropskih univerzah, je eden izmed očetov sodobne teorije multikulturalizma. Na njegove modele državljanstva, demokracije in socialne pravičnosti v razvoju multikulturnih družb, ki jih je predstavil v osmih knjigah in več kot dvesto člankih, se ne sklicujejo samo teoretiki, na posvete ga vabijo tudi ministri in predsedniki držav. Tudi pri predsedniku dr. Danilu Türku je bil. Zagotovo je Kymlicka, ki se je te dni mudil v Ljubljani in na oddelku za sociologijo FF v Ljubljani predaval o neoliberalnem multikulturalizmu, pravi naslov za pojasnila, kaj pravzaprav pomenijo “smrti” multikulturalizmov, ki so jih v zadnjem letu napovedali mnogi evropski voditelji. In tudi kaj je šlo narobe. Ob tem je treba opozoriti, da se je pojma multikulturalizem v zadnjih dveh desetletjih oprijel v javnostih slabšalen prizvok, kar so dovolj jasno ponazorile tudi besede nemške kanclerke Angele Merkel o »multi-kultiju«. Toda multikulturalizem je kot projekt in praksa upravljanja javnih politik s kulturnimi razlikami v vsaki družbi zagotovo vedno aktualen. Kymlicka je zanimiv zato, ker v primerjavi s konservativnimi pogledi na multikulturalizem, ki so »zaprli« skupine priseljencev v »etnične škatle« oziroma vzporedne družbe, zagovarja liberalni model integracije priseljencev z njihovim vključevanjem v večinsko družbo. Ta proces pa mora biti pravičen in pošten. Tako do priseljencev kot do večinske populacije.

Prihajate iz Kanade, ene izmed redkih držav, ki je uzakonila multikulturalizem. Že dve desetletji proučujete odnose do manjšin, tematizirate etnične razlike in razčlenjujete oblike multikulturnega življenja v družbi ter politike, ki te procese spodbujajo. So vas k tem temam pritegnile razmere doma?
Težko je odraščati v Kanadi, ne da bi se soočil s tem fenomenom. Hočeš ga razumeti in seveda razmišljati o tem, kako naj država ureja položaj avtohtonih ljudstev s francosko govorečo manjšino v Quebecu in še s priseljenci. Že v času dodiplomskega študija me je vznemirjala ta tematika. Takrat sem kot raziskovalec med počitnicami sodeloval tudi v delu vladne komisije, ki se je sicer ubadala s takratnimi gospodarskimi zagatami in pri tem naletela na neurejeno razmerje zlasti staroselcev, prvobitnih prebivalcev Kanade, do države in kanadskega državljanstva. Presenetilo me je pomanjkanje pravega diskurza o tej tematiki. Pisalo se je leto 1984 in takrat je veljalo, predvsem v politični javnosti, prepričanje, da mora pravi liberalec nasprotovati kakršnimkoli posebnim pravicam za staroselce. Če pa si se zanje zavzemal, so ti takoj pripisali pristajanje na neliberalne politične teorije in naklonjenost komunitarnosti. Te razlage so se mi zdele preveč preproste. Sam sem bil prepričan, da zagotovo obstaja način, kako se boriti za pravice manjšin znotraj liberalne misli in politične prakse. Tako se je začel moj strokovni angažma na tem področju.
Preberi celotni članek

Slikovni zapisi