Sociologija
Zapisi o dogodkih

Večni “drugi”: muslimani v slovenskih medijih

Objavljamo zapis treh študentov sociologije o okrogli mizi “Islam in slovenski mediji”, ki je decembra 2014 potekala na Oddelku za sociologijo. Zapis je bil objavljen v Večeru, 10. januarja 2015.

VečerAvtorji: Igor Jurekovič, Matjaž Zgonc, Oskar Opassi

Kaj je vzrok za stereotipe in islamofobijo?

Eksplozija medijskega poročanja
o islamu in muslimanih je postavila pod vprašaj natančnost in verodostojnost informacij, ki jih mediji dnevno prinašajo javnosti. Nemalokrat se zgodi, da mediji zanemarijo heterogenost islama kot kulture in religije ter se zatečejo h grobemu stereotipiziranju in popačenju resničnih dogodkov.

Da bi podrobneje analizirali ta skrb vzbujajoči pojav, je Oddelek za sociologijo Filozofske fakulte- te Univerze v Ljubljani organiziral okroglo mizo z naslovom Islam in slovenski mediji. Gostje okrogle mize, ki jo je povezovala sociologinja dr. Anja Zalta, so bili Brankica Petković, članica Programskega sveta RTV Slovenija ter program- ska direktorica pri Mirovnem inštitutu, sociolog dr. Primož Šterbenc, novinar RTV Slovenija Erik Valenčič, novinar Dela ter (proti) vojni poročevalec Boštjan Videmšek in dr. Ahmed Pašić. Slednji je na zadnjih lokalnih volitvah kot neodvisni kandidat kandidiral za župana občine Jesenice in kot mu- slimanski županski kandidat med predvolilno kampanjo tudi sam doživel grob medijski linč nekaterih slovenskih medijev.

Udeleženci okrogle mize so spregovorili prav o tem – o proble- matiki medijskega poročanja o islamu in muslimanih. Zanimalo jih je, kaj je vzrok za stereotipe in islamofobijo v medijih, kakšna je vloga medijev pri globalnem stiku kultur in pri sooblikovanju moderne, pluralne družbe.

Številke, številke …

Dr. Anja Zalta je opozorila na popis prebivalstva iz leta 2002, ki je pokazal, da v Sloveniji živi okoli 50.000 muslimanov, po podatkih same islamske skupnosti pa okoli 80.000. Skupaj tvorijo drugo največjo versko skupnost pri nas, a so še vedno brez lastnega verskega objekta, na katerega čakajo že več kot 40 let. Muslimani v Sloveniji so še vedno tudi brez svojih radijskih ali televizijskih oddaj, v katerih bi se lahko vsaj delno zoperstavili stereotipiziranju islama.
Četudi je bil poudarek okrogle mize na slovenskih medijih, ne moremo mimo dejstva, da so ti mikrokozmos svetovnega medijskega delovanja, zato je bilo nujno analizirati vzorce medijskega poročanja, ki so pod nadzorom svetovnih agencij. Prav preko njihovih kanalov prodrejo novice do slovenskih novinarjev in novinark, ki pa se pogosto ne lotevajo analize vsebine, temveč informacije zgolj prevedejo v slovenščino.

Po besedah novinarja Erika Valenčiča se moramo zavedati inherentnega rasizma svetovnih medijev. Svojo tezo je podkrepil na primeru razlik v poročanju medijev: “Ko želijo (večinoma) temnopolti migranti s kriznih območij preko Mediterana prebegniti v ‘obljubljeno deželo’, vedno znova spremljamo le statistike. Smrti teh ljudi so brez milosti zreducirane na raven številk, zato se zdi, da so umrli, ne da bi bili sploh živeli. O njih ne izvemo ničesar, ne, kdo so bili, kaj jih je pahnilo v ta brezizhodni položaj, kako so bili videti … Umrli so skupaj s tisoči beguncev, ki so v želji po dostojnem življenju utonili v krvavem Sredozemskem morju in se prelili na papir dežurnih novinarjev in novinark zgolj v obliki številk.”

Medtem pa o tragedijah “belopoltih” mediji poročajo drugače, je bil jasen Valenčič. Kot primer je nave- del tragedijo malezijskega letala, ki je strmoglavilo nad Ukrajino. V tem primeru smo videli fotografije žrtev, slišali njihove življenjske zgodbe, njihove dosežke in ambicije, pričevanja sorodnikov ter znancev; poročanje je bilo intenzivno, nabito s čustvi. Po Valenčiču sta razloga za takšno ambivalentno poročanje zlasti dva. Po eni strani gre za prikrivanje krivde Zahoda zaradi političnih in siceršnjih interesov na Bližnjem vzhodu in širše. Drugi razlog pa je po njegovem v tem, da objektivnost v medijih ne obstaja, saj so lahko sile, ki so okupirale tuje ozemlje, enkrat označene za “mirovne sile”, v drugem primeru pa kot “teroristične”. Razliko diktira interes kapitala in politike, ki vpliva na medijsko poročanje.

V zavesti Zahoda

Kar se tiče samega islama, pa nas protiislamska retorika vendarle ne sme presenetiti. Po mnenju dr. Primoža Šterbenca ta vendarle ni nov
pojav, temveč je zasidran v zavesti Zahoda. Po njegovem mnenju diskurz o islamu na Zahodu temelji na treh zgodovinskih podmenah: ”Prvič, da je islam fanatična
in agresivna religija, ki se širi zgolj s silo, muslimani pa so iracionalni, saj jih žene verski fanatizem. Drugič, da je islam apriorno sovražen do racionalne misli oziroma da zaradi svojih inherentnih značilnosti ni sposoben producirati znanstvenih dosežkov. In tretjič, da je islam sovražen do žensk, saj jih zatira in vpeljuje moško nadvlado.”

Začetek protiislamskega diskurza po njegovem sovpada z začetkom 12. stoletja, ko so po prvi križarski vojni – potem ko so križarji ob zavzetju Jeruzalema pobili več tisoč muslimanov – protiislamsko retoriko načrtno uporabljali pisci za prezentacijo odnosov med krščanskim in islamskim svetom. Tradicija protiislamskega diskurza se je preko humanističnih institucij nadaljevala in svoj vrhunec dosegla v času imperializma.

Na predstavljeno zgodovinsko izhodišče odnosa do islama in muslimanov se je navezala Brankica Petkovič, ki je predstavila dejstvo, da so muslimani in muslimanke v mnogih “mainstream” medijih prikazani kot “drugi”, saj to neposredno služi interesom elit. Ideološko ozadje medijev je tudi po njenem mnenju tesno prepleteno z vplivom kapitala, saj so mediji postali podobni naložbam, ki ustvarjajo resnico in preko nje legitimirajo družbeno stanje. Ustvarjanje kriznega stanja služi kapitalizmu samemu: ponuja tipično situacijo strupa in zdravila, ki igra ključno vlogo v ustvarjanju novih trgov, v ustvarjanju novega povpraševanja in posledično tudi ponudbe.

Ustvarjalno uničenje, pojem Josepha Schumpetra, pojasnjuje tako: kapitalizem živi ravno zaradi svoje konstantne želje po uničenju starega in ustvarjanju novega. Tako se krizna prizorišča izkoriščajo bodisi za odprodajo “starih” izdelkov in tehnologij bodisi se izkoristijo za postavitev “novih” tehnologij. Senzacionalistični mediji v propagandi islama kot “tujega”, “manjvrednega”, “nasilnega”, igrajo pomembno vlogo. Razširjajo mite in napihujejo vsakdanje dogajanje, s tem pa puščajo pereče družbene probleme nerešene oziroma še hujše: naprtijo jih dežurnemu krivcu, ki je pri nas vse, kar je povezano s pridevnikom “islamski”. Za takimi dejanji pa je ideološko ozadje – boj za primat “dopovedovanja resnice”.

Grenka pilula

Izgradnja resnice je ključen element pri legitimaciji stanja v družbi in elitam je ravno to v interesu. Ob poročanju o islamski državi, ki z islamom razen imena deli bore malo, se izkoristijo priložnosti, da se muslimani in muslimanke po vsem svetu poistovetijo z dejanji, ki se odvijajo v vojski fanatikov. S takim poročanjem se stopnjuje nestrpnost v družbi, muslimani se označijo za tiste, ki so krivi za vse težave, s tem pa se posledično vedno bolj odriva- jo na družbeno obrobje ter kratijo njihove pravice.

Medijske svobode je za urednike glavnih medijskih hiš v Sloveniji po besedah Boštjana Videmška veliko, saj se nanje ne vršijo pritiski in ni problem v vsiljevanju agende. S tem so novinarji kot ocenjevalci družbenih dogajanj postavljeni v relativno udoben položaj. Problem pa nastane, ko uredniki ugotovijo, da družbeno angažirane, “humanistične” teme niso popularne za daljše medijske obravnave in se zato javna razprava preseli na razne forume in družabna omrežja, kjer se pod krinko anonimnosti sproščajo frustracije in širi sovražni govor, uperjen tudi zoper same novinarje. V imenu “svobode izražanja” kot neke ultimativne resnice te prostore puščamo živeti, saj jih obenem promovirajo tudi sami mediji, da lahko uspešno tržijo svoje novice. V boju za obstoj na medijskem prizorišču se piše predvsem o temah, ki bralcev ne spodbujajo k razmišljanju, ampak k nizanju zarot. Namesto ukvarjanja s perečimi problemi javnost poišče “dežurnega krivca”. V Evropi so to mnogokrat muslimani in muslimanke.

Kadar slovenski mediji več kot o Slovencih in Slovenkah poročajo o “drugih”, je nekaj gotovo narobe. Še huje je, kadar so “drugi” tisti med nami, ki govorijo isti jezik in imajo isti potni list. Sogovorci na okrogli mizi so si bili enotni: “Še islamska torta ima prizvok strahu.”
V tej sladko-ironični povedi se skriva grenka pilula: za to ni kriv islam, za to smo krivi mi. Navadi- li smo se, da ob omembi pridevnika “islamski” občutimo strah in nelagodje, podobno kot se nam ob nedeljskem kosilu pocedijo sline. Le od kod nam ta ideja? Vedno znova povezovati islam s terorizmom je naivno in skrajno krivično. Prav tako je krivično, da vse ljudi z etiketo “musliman/muslimanka” zmečemo v isti koš, največkrat še ideološko obarvan s konstruktom nasilja ali netolerantnosti.

Kritično vrednotenje

Politična in ekonomska kriza sta temi, ki bi morali zapolnjevati javne diskurze, namesto tega so razprave o njih postale omejene na ozek krog izobražencev in izobraženk, večina ljudi pa se je primorana soočati s temami, na katere nima vpliva. Taka tema so denimo kon- flikti na Bližnjem vzhodu. Zakaj mora slovenska javnost največ pozornosti posvečati prav temu predelu in zakaj je pomembno ob toliko smrtih načenjati vprašanje religije? Islam oziroma njegova popačena, medijsko priljubljena “oblika”, je prav tako stalni gost senzacije lačnih medijskih potrošnikov, in kot vse kaže, bo tam tudi ostal.
Preprosto je za vse slabšo kvaliteto življenja v naši državi okriviti nekoga drugega, čeprav je problem sistemski. Namesto da bi žrtve stopile skupaj in poskušale najti najboljšo rešitev, med nami vlečemo neutemeljene ločnice. Muslimani v Sloveniji so vedno znova v središču pozornosti, čeprav ne morejo prevzeti odgovornosti za to, kar v Siriji, Iraku, Nigeriji ali Somaliji počnejo drugi pripadniki njihove religije, tako kot slovenska študentska populacija ne more biti odgovorna, da se študentje – protestniki v Hongkongu spopadajo s policisti.

Če želi na primer gost oddaje v studiu razložiti širši javnosti, zakaj islam ni krvoločen in fanatizem, temveč da je to kompleksna, večplastna religija, ki je doma po vsem svetu in milijone ljudi uči tudi o miru in medsebojnem sožitju, ga je treba poslušati. Še bolj nujno pa je, da se zamislimo nad producentom, ki je ob tem prispevku za ozadje postavil brutalen umor britanskega novinarja pod roko borca tako imenovane Islamske države, kot se je to pred kratkim zgodilo na enem od slovenskih medijev.

Obstaja možnost, da bomo nekoč lahko res živeli v harmoniji, da se bodo muslimani in muslimanke med nami počutile varni/e, svobodni/e in enaki/e. Ne gre pa pričakovati, da se bo to zgodilo samo od sebe. Vsak posameznik ima moč dvomiti o ideologiji, ki ga obdaja. Dokler bomo le nasedali podobam, ki so nam ponujene, ne da bi kritično ovrednotili njihovo sporočilo, se ne bomo premaknili.

Mediji bi morali oskrbovati ljudi z informacijami. Soočeni smo z resnimi družbenimi problemi. Zamere na podlagi neutemeljenih obtožb, ki odrivajo tisoče sodržavljanov zato, da ima peščica mir na svojem oblaku, niso vredne družbe 21. stoletja. Če želimo odpraviti struktur- ne probleme, moramo sodelovati vsi. Slovenci in Slovenke smo v isti politično-ekonomski godlji, v katero je v letih 2007 in 2008 zdrknil ves svet. “Drugih” ni.

Članek iz Večera

Zapis o dogodku