Sociologija
Zapisi o dogodkih

Poročilo s tretje Sociološke noči

Študentsko sociološko društvo Sociopatija je 19.3.2015 organiziralo tretjo Sociološko noč, na kateri smo želeli nadaljevati s ciklom dogodkov o refleksiji študija sociologije na Filozofski fakulteti. Dogodek, ki se je odvijal v na Metelkovi v Klubu Gromka, je bil sestavljen iz okrogle mize z naslovom ”Kdo smo in kam gremo?” ter druženja ob dobri glasbi.

Na okrogli mizi so sodelovali: izr. prof. dr. Roman Kuhar, predstojnik oddelka za sociologijo, doc. dr. Gorazd Kovačič, predavatelj sociologije na FF, absolventka 1. stopnje sociologije Maja Jeranko, Gaber Aleš, študent 2. stopnje sociologije ter predstavnik oddelka v Študentskem svetu FF, in Patricija Frlež, predstavnica oddelka v Študentski organizaciji FF ter predsednica ŠSD Sociopatija. Moderiral ja Matjaž Zgonc.

Vsak/a je svoj prispevek predstavil/a v 10-15 minutah, sledil je čas za nekaj krajših vprašanj, saj je koncu vseh prispevkov sledila splošna diskusija.

10407098_1619515941600572_9096117019862690036_nKdo smo in kje smo?

V prvem prispevku je izr. prof. dr. Roman Kuhar predstavil rezultate dveh anket, ki so jih letos izvedli med študenti ter študentkami sociologije 1. stopnje na FF.

Rezultati prve ankete, ki so jo letos izpeljali zaradi reakreditacije enega izmed programov s strani NAKVIS, so prikazali zadovoljstvo študentk in študentov s študijem. Anketa, ki sicer žal temelji, kot je poudaril Kuhar, na zelo nereprezentativnem vzorcu, je pokazala precejšen upad zadovoljstva s študijem, ko študentje in študentke prehajajo v višje letnike. V oči morda najbolj bije zahteva študentov/k po bolj trdem prijemu: po strožjih izpitnih kriterijih ter po višji kvaliteti predavanj.

Prvič pa se je oddelek letos odločil za še eno anketo, ki je poskusila kvantificirati kulturni kapital, ki ga prinesejo dijakinje ter dijaki skozi vrata študija prvega letnika. Letošnji bruci ter brucke se največ kulturno udejstvujejo na področjih športa, glasbe in fotografije. Med najljubšimi aktivnostmi so našteli tudi zabavne primerke, kot so Facebook, igranje računalniških igric ter pisanje literature. Berejo predvsem svetovno literaturo in kriminalke; med branimi časopisi je v oči bodel visok procent branosti Slovenskih novic (ki sploh niso bile med podanimi možnostmi, šlo je za odgovore drugo: napiši!), med najbolj priljubljeni avtorji pa Dan Brown. Ko gledajo televizijo, najraje gledajo filme in zabavne oddaje. Kadar prisluhnejo izumirajočemu mediju radiu, najraje poslušajo postaje Radia Antena, Radia 1 in Radia Aktual. Večina jih je bila nazadnje v gledališču enkrat v času minulih šestih mesecev.

Tako smo dobili približen odgovor na to, kdo smo. Toda: kje smo? Predstojnik oddelka je iz lastnih izkušenj ter izkušenj svojih sodelavk in sodelavcev strnil občutke v odgovor: »Smo v malo resnejši srednji šoli, ki se pretvarja, da je fakulteta.« Zaradi minimalnih vstopnih pogojev smo deležni množičnega študija, ki po prepričanju marsikaterih profesorjev ter profesoric zmanjšuje kvaliteto študija. A to je le eden izmed razlogov za nizko kakovost! Tu so še: fluidna pravila (enkrat je oddelek financiran po vsaki glavi vpisanih, nato prisiljen v zmanjševanje vpisnih mest, ki se ga zaradi institucionalnih ovir ne da ponovno zvišati) in neskončne težave z birokracijo. Raziskovalno delo je popolnoma podrejeno zgrešenim okvirom financerjev (diktat SICRIS točk). V praski to pomeni, da ne moremo raziskovati tistega, kar je zanimivo ali koristno, ampak tisto, kar je predvsem dobičkonosno.

Nenazadnje pa smo izpostavili še učinke takoimenovanega post-konfliktnega obdobja, kot ga je poimenoval dr. Kuhar, v katerem je trenutno Oddelek za sociologijo na FF. S tem izrazom je opisal krpanje starih razpok in zamer znotraj oddelka, ki so tega pred časom skoraj preklale.

Študentski sklop

Prvi študentski prispevek je pripravil Gaber Aleš, študent 1. letnika magistrskega študija sociologije kulture in pedagogike. Že na samem začetku je poudaril, da pogovori o spremembi študija sociologije niso nekaj novega in se vlečejo že vsaj 5 let.
Ključne težave študija na 1. stopnji vidi »v slabem predznanju, šibkih delovnih navadah in majhni zmožnosti branja teoretskih besedil novih študentov in študentk.« Meni, da so te težave plod slabega srednješolskega izobraževanja, toda nespametno je misliti, da nam ni treba oziroma da ne moremo glede teh težav ničesar storiti na oddelku samem. Meni tudi, da je ”bistvena kompenzacija primanjkljajev znanja in veščin študentov, saj bo v nasprotnem primeru prihajalo zgolj do povečanja neenakosti znanja, ki je večinoma odraz družbenega izvora posameznika, ne pa njegove motiviranosti in sposobnosti.”

Pravi, da bi morali prvi dve leti študija nameniti zgolj branju in reproduciranju temeljnih socioloških tekstov. Zakaj? Zato, da bi študenti/študentke usvojili/e sposobnost branja teoretskih tekstov in znali/e opredeliti ključne sociološke probleme. Dandanes nam manjka več seminarskega udejstvovanja, kjer bi od študenta ali študentke pričakovali poznavanje in obnavljanje argumentov v tekstu.

Za reševanja problema branja tekstov je Aleš predlagal »sistem demonstratorstva« (podobnega bralnim krožkom), s katerim bi študenti in študentke višjih letnikov pomagali brucem. Tovrsten sistem bi moral biti zadovoljivo financiran.
O problematiki 2. stopnje pa pravi, da pogreša predvsem smer občo sociologijo, ki bi bila zmožna povezati posamezna specialna področja. Želi si manj specializiranih predmetov kot so npr. spol ali mediji, in več predmetov, ki bi razdeljevali povsem epistemološka vprašanja.

Svoj prispevek je zaključil s še enim perečim vprašanjem – pobiranje list prisotnosti. Ta praksa je razširjena predvsem v 3. letniku in se nadaljuje na 2. stopnji. Aleš trdi, da je prisotnost ali odsotnost študentov ter študentk na predavanjih ključen indikator kakovosti predavanj. Pravi, da se počasi vpeljuje princip »vi nam ure, mi vam kreditne točke.«: Profesorji morajo vpisati zadostno število pedagoških ur, za kar potrebujejo zadostno udeležbo na predavanjih, študenti in študentke pa od njih želijo le ustrezno število kreditnih točk, ki jih pridobijo na nezahtevnih izpitih, ki za pogoj k pristopu zahtevajo določen procent prisotnosti.

Sledil je prispevek absoventke sociologije Maje Jeranko, ki je v svojem prispevku med drugim obrazložila, zakaj ne bo nadaljevala študija sociologije na 2. stopnji. Med glavnimi razlogi sta slab nivo predavanj določenih profesoric ter profesorjev in predvsem seminarsko delo, za katerega se zdi, da je vse prevečkrat samemu sebi namen. Zdi se ji, da strogost ocenjevanja in nivo zahtevanega znanja ne narašča dovolj ob prehodih v višje letnike. Ne navdušuje je niti izbira predmetov na 2. stopnji, za katero pravi, ”da se preveč ponavlja po eni strani in po drugi strani preveč specializira znanje.”

Študentski sklop je zaključila Patricija Frlež, predstavnica oddelka v Študentski organizaciji FF ter predsednica ŠSD Sociopatija. Svoj prispevek je namenila predvsem mestu Sociopatije na oddelku in vlogi same sociologije v današnji družbi. Za prvo pravi, da bi morala privabit več študentk in študentov in imeti prepoznaven glas kot študentsko društvo v študentskem (političnem) življenju in hkrati najti primeren in trajen prostor znotraj Oddelka za sociologijo. Kar se tiče sociologije pa pravi, ”da jo moramo vrniti kamor spada, v družbo.”

Zaskrbljujoče je, pravi Patricija, da ljudje ne vejo, kaj točno je sociologija. Dijaki in dijakinje dejansko ne poznajo sociologije, saj jim tisto malo ur, kolikor jih je sociologiji v srednjih šolah namenjenih, poda napačno sliko o njej. Na tej točki je izpostavila projekt pisanja priročnika o sociologiji. Namen projekta, ki nastaja v sodelovanju s Socioklubom, društvom študentk in študentov sociologije na FDV, je poučno in obenem dostopno povzeti glavne sociološke teorije in podati splošno idejo sociologije in študija sociologije. Dodala je še, da bi bil priročnik namenjen prav vsem, četudi so tarčna publika predvsem dijaki in dijakinje.

Podaljšek srednje šole ali akademija?

Zadnji prispevek okrogle mize je predstavil prof. Gorazd Kovačič, ki si je zadal odgovoriti na nekatera vprašanja, pripombe in pomisleke prejšnjih prispevkov, ter poskušati razjasniti, kako smo do takega stanja sploh prišli.

Podobno kot drugi je dr. Kovačič kot poglavitni razlog, zakaj smo soočeni s preštevilnimi študijskimi težavami na Oddelku za sociologijo, izpostavil množičen vpis na študij. Ta je ob povečanem številu študentk in študentov prinesel tudi ogromen razpon na spektru sposobnosti le-teh. To pomeni naslednje: vpiše se preveč študentov in študentk in, njihovo predhodno znanje je izjemno različno, kar otežuje delo (še posebej v 1. letniku). Kaj nam je storiti spričo množičnega študija? Dr. Kovačič je opisal dve poti, ki jih oddelek lahko ubere.

Prva smer je, po besedah dr. Kovačiča, da organiziramo vpis in sam študij, kot da bi bili akademija: Vpeljali bi sprejemni izpite, ki bi opravili temeljito selekcijo in izločili najboljše študentke ter študente, s katerimi bi se dalo korektno delati že od samega začetka.

Dr. Kovačič je kot drugo smer predlagal sprejetje množičnega študija in posledično sprijaznjenje s tem, da smo, kar se kvalitete ter težavnosti študija tiče, vsaj na 1. stopnji podaljšek srednje šole oziroma splošnega srednješolskega izobraževanja. Tako celotna 1. stopnja velja za leta opismenjevanja, potrebna zaradi ”grozljive nerazgledanosti”. Profesorice in profesorji namreč opažajo, da nas je večina predvsem zgodovinsko in družbeno nezadostno osveščenih. To je razlog, da ni mogoče brati teorije, saj, kot pravi Kovačič, ”je ne morejo nikamor obesit.” A nerazgledanost ni edini problem. Druga pereča težava je, zaradi vse prepogoste ”nepismenosti” študentk in študentov, nezmožnosti izražanja, ki jo je prav tako potrebno izboljšati. Pri takšni organizaciji študija bi se dejanski študij torej lahko začel šele na 2. stopnji, ko naj bi bili študenti ter študentke vendarle dovolj usposobljeni za kvaliteten študij.

Problemov pri tej drugi možnosti je veliko: Če bi si dejansko želeli tovrstnega študija, bi morali zaposliti drugačen in predvsem številčnejši kader – potrebovali bi veliko več asistentov in pedagoškega kadra, kjer pa naletimo na problem ”izumiranja asistentov” zaradi hudega pomanjkanja denarja na Filozofski fakulteti (enako velja za celoten sektor javnega visokega šolstva).
Na tej točki je dr. Kovačič dodal, da se mu ne zdi pravilno, da se pričakuje, da bodo študenti in študentke višjih letnikov brez plačila (ali denarnega ali plačila v kreditnih točkah) izvajali učno pomoč za bruce in brucke pri najtežjih predmetih. Tovrstno delo mora biti na ta ali oni načini plačano, trdi Kovačič. Naj tu povemo, da se je o tej temi govorilo tudi v splošni diskusiji. Večina udeleženk in udeležencev se je strinjala, da je potrebno prekvalificirati bralne krožke v vrsto tutorstva (predmetno tutorstvo?) ali pa izvajanje bralnega krožka umestiti v drugostopenjski pedagoški program študija sociologije.

Drugi pomemben razlog za slabo kakovost študija pa je uvedba bolonjske reforme, ki je med drugim prejšnji sistem štirih let dodiplomskega študija ter leto absolventa zreducirala v zgolj tri leta dodiplomskega in dve leti podiplomskega, magistrskega študija: V prejšnjem sistemu so lahko k temeljnim postopoma dodajali specializirane predmete in tako poskrbeli za temeljit pregled osnovnih teorij in specializiranih snovi ter prakticiranje dejanske sociologije v 4. letniku, prav nasprotno pa smo danes soočeni s površnostjo in hiperprodukcijo kot direktnima posledicama krajšega časa, ki je na voljo pedagoškemu osebju za kakovostno predavanje snovi.

Tretji poglavitni razlog za nizko kakovost študija pa so po besedah dr. Kovačiča notranji spori na oddelku, predvsem glede izvajanja 2. stopnje študija. Posledica je nekakšna ”logika fevdalizma na podiplomskem študiju”, kjer profesorji ter profesorice želijo svoj za-seben ”vrtiček”, torej predmete, na področju katerih so specialisti/ke, ne da bi obenem sledili/e homogeni vsebinski niti, ki bi se vlekla skozi kurikulum. Rezultat je prekomerna in nepotrebna vsebinska heterogenost in nejasno vsebinsko razmerje med prvo in drugo stopnjo. Ob tem velja omeniti še številne administrativne težave (obremenitve pedagoških delavcev in delavk, usklajevanje kreditnih točk, ipd.), ki se pojavijo ob vsakem poskusu spremembe.
Za zaključek je dodal, da bi bila idealna rešitev ponovna uvedba petletnega študija, ter odprl splošno debato z vprašanjem, ki ga je posebej naslovil publiki: ”kaj narediti z nemotiviranostjo [študentk in študentov]?”.

Splošna diskusija

Diskusija, ki je sledila vsem prispevkom, je bila izjemno heterogena, zato smo izpostavili le najpomembnejše odzive publike in sodelujočih na okrogli mizi.

Četudi se je večina strinjala z ugotovitvami profesorjev o inertnosti , nemotiviranosti in nerazgledanosti študentk ter študentov, je publika vendarle opozorila, da ne smemo pozabiti na ležernost, pasivnost in splošno pomanjkanje kakovosti tudi s strani profesorjev in profesoric. ”Dovolj dober profesor ali profesorica bi moral/a znati spodbuditi še tako ‘pasivne’ študente ter študentke,” se je glasila ena izmed pripomb.

Slišati je bilo tudi zahteve, ki so jih že prej omenile sodelujoče študentke, o splošnem predmetu ”Sociološko branje in pisanje”, ki bi bil obvezen za vse (trenutno tak predmet po vodstvom dr. Kuharja že obstaja, a je namenjen le enopredmetnim študentkam ter študentom prvega letnika). Študentke in študenti imamo namreč ogromno težav pri seminarskih nalogah in pisanju diplom. Prvič, nihče natančno ne ve, kako naj bi izgledala korektna seminarska naloga, saj nas o tem nihče ni učil. Tako smo prepuščeni izjemno različnemu znanju, ki smo ga ‘prinesli’ iz srednjih šol. Druga težava, s katero se srečujemo, je ležerni karakter seminarskih nalog pri večini predmetov in temu primerno ocenjevanje, kjer se zdi, da lahko »oddamo še tako velik zmazek, pa bomo vseeno dobili relativno dobro oceno«.

Zanimivo je izluščiti prevladujočo misel številnih (prisotnih) študentk in študentov, ki si še bolj kot korenčkov na vsakem vogalu želijo tudi kakšne palice. Povedano drugače: raje bi videli bolj kakovosten in hkrati veliko zahtevnejši študij z več vsebinami in težjimi izpiti, kot pa razmeroma nezahteven študij, kjer je z minimalnim sprotnim delom mogoče doseči visoke rezultate, kot je to v navadi pri večini predmetov (četudi vendarle imamo tudi kakšno svetlo in zahtevno izjemo).

Eden glavnih vsebinskih prebojev pa nam je uspel prav na koncu debate, ko je bilo govora o sociologiji kot znanosti o in v družbi. Sociologija je kot posledica finančno orientiranega raziskovanja, slabega študija in podrejanja zakramentom ideala tehnokratske univerze 21. stoletja izgubila stik s svojim vodilom. Pritiski, da se vse univerzitetno izobraževanje finančno emancipira od države, je privedlo do razlaganja vednosti kot utilitarne prvine v službi strank podjetja, ki je univerza. Takšno pojmovanje je povsem nesprejemljivo za družboslovne vede in tudi preoblikovanje sociologije v tehnokratsko kompetenco je ne le smešno, je povsem nemogoče. Kar lahko študij sociologije v resnici ponudi, je sposobnost za sintezo vednosti in prodornost pri razumevanju gibanja družbenih struktur, je možnost delovanja in vplivanja na dogajanja, ki jih tehnokracija ne razume oziroma zanika. Z drugimi besedami: namen študija sociologije je politizacija posameznika.

Okrogla miza se je tako po skoraj 3-urni razpravi končala in se prevesila v sproščeno debato ob dobri glasbi in družbi. Radi bi se zahvali vsem za sodelovanje ter udeležbo in poudarili, da je to zgolj začetek dogodkov o refleksiji študija sociologije: V tem mesecu bomo organizirali nov dogodek, kjer bomo zdaj opredeljene probleme v sodelovanju z oddelkom skupaj razreševali.

Vaši ŠSD Sociopatija