Sociologija
Zapisi o dogodkih

Poročilo s soočenja o obvezni prisotnosti na Oddelku za sociologijo

Na pobudo študentskega sociološkega društva Sociopatija smo se 20. maja na našem oddelku zbrali, da bi se profesorji ter profesorice skupaj z študentkami ter študenti pogovorili o obvezni prisotnosti in njeni smiselnosti. Je obvezna prisotnost smiselna za študentke in študente sociologije ali koristi le profesoricam in profesorjem, ki sicer ne pritegnejo dovolj zanimanja z zgolj predavanjem? Šlo je za nadaljevanje diskusije z marčevske sociološke noči, kjer je občinstvo med drugim izpostavilo obvezno prisotnost na predavanjih kot eno izmed večnih problemov študija sociologije na Filozofski Fakulteti (FF).

Sodelovalo je približno 15 študentk_ov tako prve kot tudi druge stopnje sociologije na FF (ter nekaj zunanjih in predstavnik študentk_ov sociologije na FDV) in predstojnik oddelka prof. Kuhar, prof. Kovačič, prof. Zalta, prof. Škamperle ter prof. Antić-Gaber. Debato je moderiral Matjaž Zgonc.

Moderator je v uvodnem nagovoru poudaril, da o obvezni prisotnosti ni niti besedice ne v pravilniku FF ne v statutu UL, niti v Zakonu o visokem šolstvu in celo niti v programskem besedilu bolonjske reforme. Izkazalo se je, da je trditev, da je bolonjska reforma vpeljala pravno podlago za obvezno prisotnost, zgolj mit, ki pa mu v akademskih krogih marsikdo nasede. To je potrdil tudi prof. Kuhar in dodal, da se vsi strinjamo, da obvezna priosotnost na predavanjih ni del akademske kulture. Potem je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje: čemu in kako je sploh obvezna prisotnost? Na podlagi česa je določena, gre pri njej za stvar avtonomije profesorjev ter profesoric, ali gre nemara za kreditne točke (KT)? V kolikor gre zgolj za slednje, je to po našem mnenju narobe – KT so namreč namenjene znanju in ne udeležbi na predavanjih (pomislek prof. Kovačiča: morda ni prav, da vsakdo, ki je opravil izpit, bodisi s 6 ali z 10, dobi enako število kreditnih točk). Poudarjamo, da smo se pogovarjali_e le o obvezni prisotnosti na predavanjih, ne pa tudi pri modalitetah pedagoškega dela, ki je namenjeno bolj študentskemu delovanju (tj. seminarji, vaje, itd.)

Po tem uvodu smo kot alternativo obvezni prisotnosti (kar pomeni tudi neobvezno, a kljub temu višjo udeležbo na predavanjih) prvič omenile_i možnost višjih in strožjih standardov tako pri ocenjevanju izpitov kot tudi pri zahtevanem nivoju znanja. To bi »prisililo« študente_tke k večji prisotnosti na predavanjih, saj bi bili prepričane_i, da zato, da opravimo izpit, potrebujemo razlago s predavanj. Prof. Kuhar je izrazil mnenje, da izpite jemljemo tako zlahka zato, ker nam to omogoča veliko število omogočenih ponavljanj opravljanja izpitov, saj 6 možnih ponavljanj pomeni, da ima vsak_a neživljenjsko število priložnosti. Prof. Škamperle je dodal, da le zadostno število prisotnih na predavanju omogoča dovolj kreativnega razmišljanja tako predavateljice_lja kot slušateljic_ev. Ta argument je tehten, vendar dvomimo, da je prisilna prisotnost res najboljši način, kako zagotoviti poleg prisotnosti še kreativnost. Menimo namreč, da more predavatelljica_elj prisotnost zainteresiranih zagotoviti sam_a, če ustrezno prilagodi svoja predavanja.

Ugotovili smo, da se kljub temu, da želimo preseči prisilo, še naprej pogovarjamo o prisilah: Kako prisiliti študente_ke k večji prisotnosti? Zdi se, da je vprašanje obvezne prisotnosti postransko vprašanje, saj je jasno, da je to zgolj simptom pomanjkanja motivacije študentov_tk na splošno. To je potemtakem pravi problem – študenti_tke očitno nismo motivirani za poslušanje predavanj. Zakaj? Prof. Kovačič opaža, da študentke_i niso motivirani_e iz treh razlogov: ker a) jih ne zanima študij, b) so dolgočasni predavatelji_ice, ali c) ker so izpiti preenostavni, da bi se jim zdelo vredno hoditi na predavanja. Predavatelji in predavateljice niso bili navdušeni_e nad idejami povečati obveznosti študentov in študentk, niti nad drugimi oblikam prisile. Takrat smo se strinjali, da bi se bilo smiselno opredeliti tudi do podeljevanja t.i simbolnih nagrad – in s tem preseči idejo prisile, ki je do tedaj zaznamovala naš pogovor. En primer simbolne nagrade, ki je oddelku že znan, so objave na spletni strani oddelka pod zavihkom Agregat, ki je leta nazaj bistveno več deloval kot zadnja leta. Seveda pa bi morale biti te simbolne nagrade premišljene, da ne bi vodile v ustvarjanje t.i. »elite študentov_tk« na eni strani, na drugi strani pa tudi zato, da se nagrade ne bi prehitro razvrednotile.

Simon Dreven s Slovenskega sociološkega društva je povedal, da na FDV sicer obstaja obvezna prisotnost, a se je predavatelji_ce poslužujejo manj kot na FF, tako da je tamkajšnji kolegi in kolegice ne dojemajo kot velik problem. Simon je opisal tudi način, na katerega so na katedri za sociologijo na FDV kompenzirali nizko prisotnost na predavanjih – tekom študijskega leta moral vsak_a študent_ka pri predavanjih napisati določeno število esejev, ki jih predavatelj_ica upošteva pri končni oceni. Na ta način se je povečala prisotnost pri predavanjih. Predavatelji_ce s FF pa so takoj zaslutili, da bi bilo nerealno pričakovati od profesorjev ter profesoric, da bodo na leto dovolj skrbno pregledali tolikšno število esejev in za vsakega_o študenta_ko pripravili dobre povratne informacije.

Kmalu se je debata razširila še na številna druga območja, povezana z motivacijo študentktov.

Tako smo govorili o pomanjkljivem predznanju študentk_ov, ki ga ti_e prinašajo s sekundarne stopnje izobraževanja, o tem, da nismo pripravljeni dovolj energije posvečati študiju, ter o tem, da so tudi najbolje podkovani_e strokovnjakinje_aki povsem mogoče s pedagoškega vidika slabi_e predavatelji_ce. Tu velja izpostaviti sistem demonstratorstva, za katerega si vsi želimo, da bi ponovno prišel v veljavo. Demonstratorji_ke so in bi bili študentje in študentke zadnjega letnika pedagoške usmeritve 2. stopnje, ki bi na način prakse (tj. v zameno za KT-je) mlajšim kolegom in kolegicam pomagali, da bi se ti_e naučili_e brati sociološke tekste ter pisati kvalitetne sestavke. Ker se nam je demonstratorstvo vsem zdelo dobra ideja, smo se mu bolje posvetili in na koncu smo se strinjali_e, da bi demonstratorke in demonstratorji ne zgolj predavali, ampak skupaj brali tekste z bruci in bruckami, saj je najtežje usvojiti prav veščino potrpežljivega branja.

Na koncu smo zbrani_e sprejel_e sklep, da bomo nadaljevali z razmišljanjem tako o demonstratorstvu kot o vprašanju, zakaj imamo na oddelku obvezno prisotnost. Strinjali smo se, da bomo ideje, do katerih smo prišli, predstavili seji oddelčnega sveta in upamo, da bodo naletele na plodna tla.

V ŠSD Sociopatija ne podpiramo nizke udeležbe na predavanjih in pozivamo k čim višji. Prav tako se ne strinjamo z nujnostjo obvezne prisotnosti, saj smo mnenja, da je lahko kljub očitni učinkovitosti sredstev prisile pri povečanju števila prisotnih pri predavanjih to število še višje, obenem pa so lahko prisotni_e tam tudi z večjim zanimanjem: Vztrajamo, da nihče še ni izčrpal vseh možnosti neprisilnega motiviranja študentov in študentk za udeležbo na predavanjih, in priznavamo, da se moramo v angažiranje v to poleg predavateljev in predavateljic aktivno vključiti še sami_e.

Vaši ŠSD Sociopatija.