Sociologija
Agregat
Gorazd Kovačič

Gorazd Kovačič

Leta 2010 je na Oddelku za sociologijo FF UL doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Od novembra 2001 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2014 naprej pa kot docent za občo sociologijo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

Več o avtorju

Vlada naj se zadolži pri javnih uslužbencih

Gorazd Kovačič

Zdajle je pravi trenutek za predlog drugačnega pristopa k problemu fiskalnega primanjkljaja.

Ena glavnih ekonomskih nalog države je blaženje cikličnih recesij. Država se mora v času krize zadolžiti, da omili socialne stiske in pomaga zagnati nov cikel gospodarske rasti. Politika hitrega razdolževanja in grobega krčenja javne porabe krizo le poglablja, kar zdaj spoznavajo tudi mednarodne finančne ustanove. Toda pogoje zadolževanja diktirajo posojilodajalci, torej finančni trgi oz. globalna finančna oligarhija na čelu s tremi oligopolnimi bonitetnimi agencijami, ki vplivajo na obrestno mero zdajšnjih in prihodnjih državnih dolgov.

Bonitetne agencije so v prvi fazi sedanje krize, ko je bila prevladujoča doktrina podržavljanje izgub finančnega sektorja, z ugodnimi ocenami podpirale državno zadolževanje. V naslednji fazi, ko naj bi vlade refinancirale svoje dolgove, da jim ne bi bilo treba zarezati v javne storitve, pa so začele zniževati svoje ocene, s čimer silijo države v razdolževanje in krčenje socialne države. S to operacijo skuša globalna finančna oligarhija prevaliti zasebne izgube finančnega sektorja prek države na prebivalstvo. S tem bi podaljšala fazo prevlade finančnega kapitala, ki je pripeljala do sedanje krize, v kateri bi se moral skrčiti predvsem prenapihnjeni finančni sektor.

Ekonomska politika Janševe vlade je sledila temu trendu. Delno zato, ker prepričani neoliberalci v vladni ekipi niso hoteli niti slišati za kakšen drug pristop kot zategovanje pasu oz. krčenje socialne države. Delno pa zato, ker je trda linija SDS v neoliberalizmu našla priročno sredstvo za ustrahovanje in discipliniranje različnih skupin ter za utrjevanje lastne oblasti na vseh področjih. Smoter tega je bil seveda daleč od neoliberalnega ideala vitke države: na eni strani zategovanje pasu ljudstvu, na drugi pa plenjenje javnega sektorja in podjetij v državni lasti. To protislovje je ideolog Državljanske liste Tomaž Štih ob svojem odhodu formuliral takole: »DL je zmes rentnikov in nekaj liberalcev.« Ta diagnoza seveda velja tudi za druge vodilne politične stranke, še zlasti za SDS.

Drugačen pristop k zmanjševanju primanjkljaja

Sedanjo vlado bo prej ali slej zamenjala neka druga. Morda bo bolj dialoška od sedanje in bolj dojemljiva za alternativne rešitve. Tudi zato, ker je na vidiku sprememba mednarodne ideološke konjunkture v ekonomski politiki. Zato je zdajle pravi trenutek za predlog drugačnega pristopa k problemu fiskalnega primanjkljaja. Ta predlog ni celovita rešitev za problem fiskalnega primanjkljaja, lahko pa omogoči delno zmanjšanje njegove teže.

Dejstvo je, da je krčenje javne porabe v času krize kontraproduktivno. Dejstvo pa je tudi to, da finančni trgi šibkejšim državam ponujajo posojila le po visokih obrestnih merah in jih s tem postavljajo pred dve slabi izbiri: ali recesijska ali dolžniška spirala. Kje bi se država lahko zadolžila ceneje? Predlagam tole.

Država naj se v primeru, ko beleži fiskalni primanjkljaj, ki ga zaradi krize ni mogoče izničiti brez hudih socialnih šokov in dušenja gospodarske rasti, zahtevani tržni donosi na državne obveznice pa so visoki, delno zadolži pri javnih uslužbencih. To lahko stori tako, da jim en del plač, npr. progresivno od 2 do 10 odstotkov celotnega zneska plače, odvisno od plačnega razreda, izplača z dolgoročno obveznico. Izbira najprimernejše vrste obveznice je stvar strokovne debate in socialnega dialoga. Glede na to, da bo sedanja gospodarska kriza verjetno trajala še dolgo, morda tudi deset let, bi lahko šlo za obveznice, pri katerih je treba glavnico izplačati čez deset let. Letni donos bi se lahko izplačal vsako leto, kar bi bil majhen strošek. Predlagam, da se za razliko od tržnih obveznic, pri katerih je zahtevan letni donos odvisen od tržnih vrednosti starejših obveznic, ki se jih preprodaja na sekundarnem trgu, donosnost obveznic za izplačilo javnih uslužbencev določi fiksno z zakonom, npr. na 3 odstotke na leto.

Poglejmo, kaj bi ta operacija pomenila za državo, kaj za javne uslužbence in kaj za državljane oz. demokracijo. Namesto da si država na finančnih trgih izposodi celotno maso manjkajočih prihodkov z npr. 5,5-odstotno letno obrestno mero, kar je uspelo ministru Šuštaršiču v ZDA, lahko izplačilo dela javnih izdatkov odloži in se zadolži pri lastnih javnih uslužbencih z le 3-odstotno obrestno mero. S tem se država delno razbremeni pritiska finančnih trgov na krčenje socialne države in lahko učinkoviteje brani blaginjo prebivalcev s socialnimi pomočmi in kvalitetnim javnim šolstvom in zdravstvom. Vlada lažje sklepa kompromise s socialnimi partnerji in volivci ter ji ni treba vladati s trdo roko. Z odloženim izplačilom dela plač se izogne množičnemu odpuščanju javnih uslužbencev, ki izvajajo javne storitve, in ji tako ni treba nižati kakovosti teh storitev. Odpade strašenje z odpuščanjem, ki krepi potrošniški krč in duši gospodarstvo. Skratka, država lažje prebrodi gospodarsko krizo in pri tem materialno in psihološko blaži negotovost ljudi. Ni ji treba sodelovati z velekapitalom pri izvajanju doktrine šoka, ki ljudi potolče, da bi zbila ceno njihove delovne sile in njihovega premoženja.

Zna vlada prisluhniti alternativnim predlogom?

Javni uslužbenci s to operacijo sicer mesečno prejmejo manj denarja na svoj račun, vendar pridobijo naslednje. Prvič, obdržijo službo. Varnost zaposlitev je vse od nastanka moderne birokracije ključna za to, da javni uslužbenci svoje delo opravljajo strokovno, nekoruptivno in neodvisno od pritiskov vladajoče politike. Je tudi bistvena kompenzacija za relativno nizke plače v primerjavi s tistimi, ki bi jih strokovnjaki lahko dobili v gospodarstvu. Drugič, plače se jim ne zmanjšajo, le izplačilo dela plač se zadrži. Položaj je podoben dolgoročni vezavi denarja na banki: veš, da ga imaš, dobivaš obresti, ne moreš pa ga dvigniti predčasno, vsaj ne brez odbitkov. Tretjič, obveznice so vrednostni papirji, ki jih lahko lastnik kadarkoli proda, če potrebuje gotovino. Te obveznice bi lastniki verjetno morali prodati nekoliko pod nominalno vrednostjo, saj bi bila njihova tržna cena podobna ceni drugih primerljivih obveznic na sekundarnem trgu.

Toda ali ni to argument zoper predlog alternativnega vira državnega zadolževanja, češ, če je država zanič, bo njeno zadolževanje prej ali slej drago, in če ne bo realno posekala javnih izdatkov, se ji bo to vrnilo kot bumerang prek razprodaje »uslužbenskih« obveznic? Menim, da ne nujno, saj je trg »uslužbenskih« obveznic odprt. Finančnega kapitala je danes na svetu ogromno in potencialnih kupcev teh obveznic je več kot tistih javnih uslužbencev, ki bi svoje obveznice prodali v stiski. Če so tujci zainteresirani za kupovanje slovenskih državnih dolžniških vrednostnih papirjev, jim je vseeno, ali gre za »uslužbenske« ali za kakšne druge obveznice. Za vse pričakujejo enak donos. Za »uslužbensko« obveznico bi pač plačali ustrezno manj, tako da bi dosegli realno npr. 5,5-odstotno letno donosnost. A to ne bi bil neposredni finančni problem države, ki bi za izvorno »uslužbensko« obveznico še vedno izplačevala 3 odstotke obresti na nominalno vrednost, temveč bi bil to problem uslužbencev, ki bi za obveznice iztržili manj od njihove nominalne vrednosti.

Tisti javni uslužbenci, ki bi nujno potrebovali gotovino, bi obveznice pač prodali pod ceno. Vsi drugi bi jih obdržali do izplačila, če bi seveda zaupali v to, da ta država ne bo propadla prej kot v desetih letih. Zato bi izdaja obveznic javnim uslužbencem povzročila tole politično posledico: vse vlade bi se morale truditi za krepitev zaupanja v stabilnost in perspektivnost države. To pomeni, da bi morale kratko-in dolgoročne probleme urejati demokratično in se odpovedati doktrini šoka. Medtem ko zadolževanje na mednarodnih finančnih trgih v današnji ideološki konjunkturi spodbuja krčenje socialne države in demokracije, bi zadolžitev pri državljanih krepila demokracijo.

Janševa ekipa gotovo dobro ve, zakaj se je s spoprijemu s fiskalnim primanjkljajem odločila za taktiko groženj z državnim bankrotom in diktatom mednarodne trojke, ki je celo podražila državno zadolževanje. Lakmusov test demokratičnosti naslednje vlade pa bo ta, ali bo socialnim partnerjem pripravljena prisluhniti pri tovrstnih alternativnih predlogih za premostitev krize.

Comments are closed.