Sociologija
Agregat
Rok Avbar

Rok Avbar

Rok Avbar (1983), sociolog kulture in zgodovinar. Kot doktorski študent se pod vodstvom red. prof. ddr. Rudija Rizmana ukvarja z vprašanjem etničnega nacionalizma v Bosni in Hercegovini po Daytonskem sporatumu znotraj geopolitičnih koncepcij mednarodne skupnosti. Njegov študijski interes predstavljajo področje nekdanje Jugoslavije, nacionalizem, evropske integracije ter geopolitika. Na Oddelku za sociologijo FF sodeluje kot demonstrator.

Več o avtorju

Evropska unija in Zahodni Balkan

Rok Avbar

Balkanski polotok je v miselnem toku modernega človeka vedno povzročal vznemirjenje. Pridih arhaičnosti, tribalizma in primordialnosti je pripadnikom »stare in edine« Evrope ne zgolj imponiral, temveč jih je tudi oblikoval s predstavami o daljnem »Drugem«, jim postavljal zrcalo, v katerem niso ugledali svojega odseva, temveč tisto, kar so želeli videti kot odsev. Dogajanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so oddaljeni Balkan zaradi krvavih vojn na področju nekdanje Jugoslavije ter pretresljivih dogodkov v ostalih državah preko televizijskih sprejemnikov in kolon beguncev pripeljali pred domači prag. Evropa, dom civilizacije in kulture, si ni mogla več zatiskati oči pred realnostjo, vendar to še ni pomenilo drugačne percepcije omenjenega dela Evrope v njenih očeh.

Demoni preteklosti

Zahodni del Evrope je zgodovino Balkanskega polotoka kot fokalnega polja reprezentacij pogojeval z otomansko zasedbo, ki jo je demoniziral ter predstavljal kot napad na evropsko krščansko dediščino. Percepcija otomanske okupacije je postala imperativ za geografsko celost prostora, kot takšna pa je prevzela tudi demonizirane podobe tedanjega časa. Periferna geografska opredelitev ter razkosanost med različne imperije, ki so vsak na svoj način vtisnili pečat v zaznamovanost prostora, sta sooblikovali svojstven historični razvoj Balkanskega polotoka. Prostor, ki je v geopolitičnem oziru igral ter še vedno igra pomembno vlogo, je za razliko od zahodnega dela Evrope zaostajal v razvoju demokratičnih institucij (liberalnega tipa). Diskontinuiteta nadvlade nad istim prostorom in raznolikost prebivalstva, ki je svojo identiteto oblikovalo na različnih temeljih, je pomenila vzpostavitev posebne oblike diskurza. Diskurz o Balkanu, ki ga je v svojem delu Imaginarij Balkana prikazala Marija Todorova, načenja vprašanje odnosa Evrope do Balkanskega polotoka. Z naslonitvijo na orientalistični analitski okvir, ki ga je vzpostavil Edward W. Said v knjigi Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient in katerega namen je prikazati obstoj reprezentacij družb in kultur, ki dajejo z uveljavljanjem oblike diskurza prednost zahodni Evropi pred Orientom, je Todorova v svojem delu prikazala, da je v primeru Balkana stvar še toliko bolj specifična ter se od koncepta orientalizma razlikuje; medtem ko je Orient znotraj zgodovine in geografskih predstav neoprijemljiv, Balkan predstavlja diametralno nasprotno podobo. Neločljiva geografska povezanost Balkanskega polotoka s preostalim delom Evrope za distanciranje slednje pomeni dodaten izziv pri vzpostavljanju relacij moči znotraj diskurznih praks. K vzpostavitvi teh relacij so po mnenju Vesne Goldsworthy močno pripomogle tudi reprezentacije Balkana v britanski književnosti. Avtorica potegne izvrsten sklep, da tudi pri modernih reprezentacijah ne obstaja razlika med levičarskim in desničarskim pogledom na Balkan ter da se način vzpostavljanja relacije moči razlikuje zgolj glede na njihov politični koncept delovanja.

Pričetek »nove« ere

Spremenjena geopolitična podoba sveta, ki je s padcem berlinskega zidu prevladala v očeh političnih elit, je pomenila istočasno fragmentacijo geografsko opredeljenih celot ter boj za prevlado nad interesnimi zonami. Propad nekdaj veličastne Sovjetske zveze, demokratizacija držav pod vplivom politike Kominterne in vzpon nacionalizmov so pomenili začetek postbipolarnega obdobja. Nadgradnji Evropske skupnosti v bolj povezano in organizirano skupnost je botroval tudi boj med politikami interesov, ki so se odvijale na njeni periferiji. Tako je bruseljska birokracija sredi devetdesetih let, tudi z namenom navideznega distanciranja od tedaj zaznamovanega in negativno konotiranega pojma Balkan, skovala novo besedno zvezo, tj. Zahodni Balkan. Pri tem velja omeniti, da Evropska unija nikoli ni uspela odgovoriti na vprašanje, kaj predstavlja geografsko nasprotje Zahodnega Balkana. Kot pravilno opozori Petrovićeva znotraj dela Dolga pot domov: reprezentacije zahodnega Balkana v medijskem in političnem diskurzu, je omenjena skovanka »idealno ustrezno nadaljevanje prejšnjih balkanskih Drugih (Balkana, jugovzhodne Evrope) za vzdrževanje drugosti.« Iskanje tega nadaljevanja je dodatno otežila nujna reafirmacija Evrope, ki se je na začetku devetdesetih let počasi že pričela enačiti z idejo sprva Evropske skupnosti, kasneje Evropske unije. Slednja je postala edini nosilec »evropskosti«, znotraj katere je za lastne potrebe skušala umestiti države, ki so bile nekdaj »domena« sovjetskega vpliva. Kot je opozoril tudi Tunjić v članku o geopolitični umestitvi Balkanskega polotoka v zborniku The Western Balkans – a European Challenge: on the Decennial of the Dayton Peace Agreement, je Evropska unija takrat s še trajajočim procesom izgradnje lastne geopolitične subjektivitete, pri čemer pa se srečuje s problemi odražanja nacionalnih partikularizmov interesov v veliki večini odločitev ter politik. Zgodbe o uspešni priključitvi nekaterih držav Balkanskega polotoka v evro-atlantske povezave pomenijo realiziranje vrnitve v »skupno evropsko hišo«, besedne skovanke Gorbačova, s katero lahko opišemo tendenco po skupni evropski geopolitični podobi. Ta podoba vrnitve nazaj v evropsko družino vzdržuje distancirane in vidno izoblikovane pozicije moči, saj se morajo države, ki vstopajo v Evropsko unijo, izkazati, da so »dovolj evropske«. Paternalističen odnos Evropske unije do držav Zahodnega Balkana Petrovićeva postavi na isto mesto kot ostale oblike kolonialističnega diskurza. Vendar kot avtorica pravilno opozori, avtoritarnega paternalizma ne gre opaziti zgolj znotraj »stare Evrope«, temveč tudi znotraj samega področja, kar je več kot očitno znotraj slovenskega prostora.

Kot navaja Ana Juncos v svojem članku o postkonfliktni intervenciji znotraj regije s poudarkom na Bosni in Hercegovini, je treba postbipolarni odnos Evrope do območja zahodnega Balkana opazovati v več stopnjah, skozi katere se je razvijala normativna moč, ki je sedaj prerekvizit integracijskih teženj. Iz začetnega političnega vplivanja predstavnikov Evropske skupnosti v l. 1991, degradacijo pomena z ustanovitvijo kontaktne skupine l. 1994, vplivom mednarodne skupnosti (predvsem Združenih narodov) se je sprva ekonomska pomoč spremenila v normativno opolnomočenje postkonfliktnih rekonstrukcij. Evropska unija strategije do regije sprva ni mogla izoblikovati, saj so jo na tem področju prehitele ZDA ter kasneje tudi NATO. Prav tako je bilo pomanjkanje strategije mogoče zaslediti v kasnejšem obdobju in ravno v tem lahko vidimo vlogo Evropske unije zgolj v normativnem okviru. Vzpostavitev Pakta stabilnosti l. 1999 ter srečanj v Feiri l. 2000 ter Solunu l. 2003 so bili poskusi vzpostavitve vizije regije Zahodnega Balkana. Po mnenju Slobodana G. Markovića, avtorja članka o EU intervenciji znotraj Zahodnega Balkana, se kljub finančni pomoči Evropske unije,  ki je zgolj v obdobju med l. 2000 in 2006 znašala več kot pet milijard evrov, v obdobju med l. 2006 in 2011 pa je načrtovano še več kot 2,5 milijarde evrov, vizija rekonstrukcije regije (ki poteka zgolj oziroma v veliki meri v skladu s pričakovanji zunanjih političnih akterjev) ne kaže kot jasno opredeljena. Ravno iz tega razloga različni analitiki, med njimi tudi Jovan Teokarević, opozarjajo, da je potrebna revizija do sedaj opravljenega dela ter vzpostavitev novih smernic, ki bodo v skladu tudi z realno sliko stanja Evropske unije.

Kljub načelnemu strinjanju Evrope, da naj bi se države Zahodnega Balkana pridružile Evropski uniji, pa je vendarle v zadnjih letih slišati več glasnih ugovarjanj. Prevlada nacionalnih interesov nad skupnimi, evropskimi je pripeljala do premislekov o nadaljnji skupni usodi Evropske unije ter njeni širitvi na nova področja. Dejstvo je, da z izjemo Bosne in Hercegovine ter Črne gore vse države zahodnega Balkana z najmanj eno mejo mejijo na članice Evropske unije ter s tem predstavljajo temno liso na zemljevidu evropske integracije. Velika širitev l. 2004 ter nadaljnja širitev l. 2007 sta za Evropsko unijo predstavljali zadovoljitev tedanjih političnih ciljev.

Tabuizirana prihodnost?

Vrnitev izgubljenih sinov in hčera se zdi, vsaj zaenkrat, precej odrinjen projekt in prihodnost držav, ki jih Evropska unija pojmuje kot sestavni del Zahodnega Balkana. Tudi normativna moč Evropske unije, s katero slednja deluje in znotraj katerega poteka paternalističen odnos do obravnavane regije, ni nič več in nič manj kot kontinuiran proces obvladovanja prepoznanih oblik vladanja. Petrovićeva opozori na obstoječo realnost, in sicer da se »[Z]ahodni Balkan zaradi ekonomskih razlogov v današnji politični imaginaciji v veliki meri umešča na jug, v tretji svet.« Želja po vključitvi držav Zahodnega Balkana, ki ji botrujejo (predvsem) ekonomski razlogi, je znotraj polja argumentacije priključevanja pričela dodajati dodatna podvprašanja, denimo, ali je Evropska unija sploh pripravljena na priključitev držav Zahodnega Balkana. Odnos Evropske unije, ki ga lahko iz dnevnega medijskega diskurza razberemo, ter ki odraža drugorazrednost prebivalcev držav Zahodnega Balkana, kar je razvidno tudi zadnjih dogajanj ob izgonu romunskih in bolgarskih Romov iz Francije, postavlja morebiti boljše vprašanje: ali bi si države Zahodnega Balkana sploh morale želeti postati del Evropske unije, ko pa slednja ne kaže znakov pripravljenosti sprejemanja njihove drugačnosti? Kdo torej je za koga tabu – Evropa za Balkan ali Balkan za Evropo?

Na to vprašanje ne gre odgovarjati enoznačno, saj tega kompleksnost situacije ne dopušča. Vendarle pa gre imeti pred očmi dejstvo, da obstoječa kriza in pomanjkanje konsenza znotraj Evropske unije glede širitvenega procesa, pomanjkanja vizije pri ureditvi medsebojnih odnosov, prevladi nacionalnih partikularnih interesov pred subnacionalno in subsidiarno organizacijsko formo ter zakoreninjenimi vzorci paternalistične vladavine, ki agonijo nepriključenih držav še podaljšujejo, celovite rešitve ne napovedujejo. Geopolitična pozicija držav Zahodnega Balkana je zaradi historičnih ozirov vedno narekovala zgolj periferno vlogo znotraj Evropske unije, zato se zdi, da edino rešitev predstavlja transnacionalno povezovanje med samimi državami znotraj regije. Zgolj v obliki večje povezanosti je možno vzpostaviti zadosti močne okvire prepoznavanja, ki bodo nastopali proti vzpostavljanju relacij metaforične nadvlade nad prostorom, katerega del je nenazadnje tudi Slovenija.

Comments are closed.