Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Realnost dogodka in poročanje*

Jože Vogrinc

Smo vsi? Se Dogodek lahko nadaljuje?

V praksi novinarjev in v dojemanju publike – ne glede na medij, od koder črpamo informacije – obstajata dva glavna načina, kako spontano razumemo realnost dogodka ali, če hočete, njegovo »bit«, kot nečesa, kar je vredno medijske pozornosti in kar informativni mediji predstavijo kot dogodek. (Da se bomo lažje razumeli, bom naredil dve poenostavitvi: 1.) vse medijske tekste, ki so publiki ponujeni kot informacije, bom vzel kot istovrstne in bom rekel tistim, ki jih proizvajajo, novinarji, čeprav je v resnici delitev dela pri produkciji informacij bistveno bolj zapletena; 2.) privzeli bomo, da so v sodobnih medijih dogodki načeloma lahko predstavljeni kot avdiovizualni posnetki dogajanja in da je načeloma mogoče, da jih novinar v imenu medija »prenaša v živo s kraja dogajanja«, kot temu rečemo, skratka, da nam zgolj verbalno poročilo o nekem dogajanju danes ni več dovolj.)

Staremu načinu razumevanja realnosti dogodka bomo rekli realistično, novemu pa konstruktivistično. Do neke mere se ta ločnica prekriva z ločnico med moderno in postmodernizmom, a to ni bistveno. Realizem pravi takole: dogodki se dogajajo, novinarji med njimi izberejo tiste, ki so dovolj pomembni, in o njih poročajo. Poročanje reprezentira, predstavlja, odslikava zunanjo realnost dogajanja. Če se nekdo, ki ne dela v mediju, vpraša, po katerem merilu medij razloči dovolj pomembne dogodke od premalo pomembnih, pade v zanimiv začaran krog. Študentje novinarstva se učijo seznamov iz učbenikov, kjer so brez enotnega merila naštete banalnosti, kot npr. da je dogodek v vaši bližini pomembnejši od oddaljenega, da je tisto, kar se zgodi v pomembnejši državi pomembnejšim ljudem, pomembnejši dogodek itn. in ko se vprašaš, od kod ta silna modrost, vidiš, da pisci učbenikov preprosto povzemajo prakso dela v uredništvih informativnih medijev. Ta praksa pa je rutinska: ko pride mlada novinarka v zunanjepolitično uredništvo in ji naročijo, naj izbere za kratke vesti v osrednjih dnevnih poročilih 3 do 5 vesti izmed nekaj sto agencijskih sporočil, se od nje ne pričakuje, da si bo postavljala ontološka vprašanja o bistvu in biti dogodka na sebi, ampak da bo ponotranjila merila samodejnega prepoznavanja pomembnosti, ki jih ima ponotranjena že njen urednik. Zato je to začaran krog: novinarji se držijo navodil piscev učbenikov, ki so le prepis rutine dela novinarjev. Zato je poročanje kraljestvo samoumevnosti, ideološka praksa, katere rezultat je, da se nam zdi samoumevno, kaj je pomembno, ker se to zdi samoumevno novinarjem samim.

Bodimo pozorni na to, da taka praksa gladko dovoljuje obe glavni prepričanji o ontološkem statusu dogodka, realistično in konstruktivistično. Realizem kratko malo registrira dogodke in med njimi »prepoznava« pomembnejše. Konstruktivizem pa je refleksija novinarske prakse in je v tem smislu vsaj malo bolj pretanjen. Sklepa takole: kot publika vemo le za tiste dogodke, ki jih izberejo in predelajo v poročila mediji, torej za nas obstajajo samo dogodki, o katerih se poroča. Kaj vemo o njih in kako, je odvisno od tega, kako medij poroča. Sklep: dogodki so medijski konstrukti, ni dogodkov na sebi, realnost ne obstaja. Od tod je le kratka stopinja do moralnega relativizma, češ, resnica ni dostopna, mediji vedno lažejo, ali kaj podobnega.

Domnevamo lahko, da so intelektualci nasploh, še posebej pa umetniki, bolj nagnjeni h konstruktivizmu. Radi imamo namreč, da se naši in tuji intelektualni izdelki razlikujejo drug od drugega, da so kar se da individualni. Produkcija informacij pa je rutinska in standardizirana. Vsak dogodek »pade« v že pripravljen predalček, kjer ga uporabniki brez težav prepoznajo: politika, gospodarstvo, kultura, šport itn. Ne motimo se, če se nam pogosto dozdeva, da je večina poročil napisana vnaprej. Že vnaprej je dan žanr, denimo mednarodni dogodki, in vrsta, recimo, nemiri v neki afriški državi; tisto, kar naredi iz dogodka »na sebi« ta konkretni posamezni dogodek v poročevalskem diskurzu, pa je košček realnosti, ki ga je treba najti in postaviti v ta okvir kot nekaj, kar se je zares pripetilo; to sta zaznavno meso in koža na vnaprej danem skeletu zgodbe. Tak dogodek mora izpolnjevati dva pogoja: prvi, zaželeni, a ne neizogibni, je, da dogodek zadeva publiko; drugi, nujen v avdiovizualnih medijih, pa je, da priskrbi materialni dokaz, evidenco, dogodka. John Fiske navaja takle zgled: ko je bil Kongo še belgijski, so zaradi nemirov evakuirali družine belcev. Na letališču v Lusaki se je ameriški novinar ustavil pri prvi skupini belih žensk z otroki in jih nagovoril: »Ali je bila katera med vami posiljena in govori angleško?«[1]

Ta zgled predstavlja novinarstvo kot ciničen, mrhovinarski posel. Njegova skrajnost na meji verjetnega ponazarja ujetost poročanja med normo (se pravi, rutino, vsakdanjost, nevznemirljivost) in eksces. Ekscese se proizvaja, ker povprečnost ni zanimiva. V kapitalizmu, kjer ima poslovni uspeh kot cilj poročanja bistveno prednost pred usposabljanjem državljanov, da so kos družbi, ki jo ustvarjajo, je novinarjem usojena vloga cirkuških čarovnikov. Z eno roko vlečejo ekscese iz rokava kot bele zajce iz cilindra, z drugo roko (no, ponavadi je to govoreča glava eksperta) pa tlačijo zajca nazaj, češ, pomirite se, dragi gledalci, stvari so pod nadzorom.

Če se poskus razumevanja dogodka ustavi pri ugotovitvi, da je poročanje proizvodnja ekscesov in pomirjanja, je to v bistvu konstruktivistično razumevanje. Zanj je poročanje sicer praksa z lastno družbeno in institucionalno logiko, vendar so dogodki v logiki te prakse kakor primerki metuljev: zapolnijo prazna mesta, kamor so že vnaprej klasificirani. Ta pogled pozablja nekaj bistvenega: kar je v vsakem dogodku, kakor ga konstruira avdiovizualni medij, dogodkovnega in ga kot dogodek upraviči v očeh publike, je tisto, kar je v njem singularno, ne tisto, kar je obče; dogodek ni ogrodje, marveč je površina. Zato kot publika zahtevamo, da je dogodek najden in posnet, ne pa na primer zaigran. Prepričati nas mora, da je tako rekoč odkrhnjen kos realnosti.

Zato se zdaj spuščamo v dogodkovnost dogodka. Poskusimo se je lotiti drugače in razlikujmo pri dogodku njegovo fizično realnost, se pravi, tisto, kar zaznamo in začutimo z lastnimi čuti in s pomočjo tehnologije, in njegovo simbolno razsežnost, ki mu jo damo z ubeseditvijo in z drugimi pripomočki osmislitve, to pa so kadriranje in montaža vizualnih posnetkov, način uporabe zvoka in sinhronizacija besede in slike, grafika itn. Termina simbolno in realno torej razumem torej po homologiji s tem, kako Žižek uporablja Lacanove koncepte Realno, Simbolno in Imaginarno[2]: imaginarna razsežnost se nanaša na naše pričakovanje kot uporabnikov informacij, kaj se bo zgodilo; poročanje potrdi ali izneveri naša pričakovanja in če ne naredi ne enega, ne drugega, nas ne zanima.

Vse skupaj si bomo lažje predstavljali, če vzamemo za zgled dogodka potres. Tektonsko gibanje zemeljske skorje se nikoli ne ustavi. Tako zelo prežema življenja prebivalcev planeta, da zaznajo le njegov del. Seizmograf, ki beleži tresenje tal, sproti prevaja to nerazpoznavno gomazenje realnosti v zapis, ki ima številske vrednosti, torej v simbolizacijo. Dogodek, ki mu rečemo potres, je že za seizmologe prevod realnega v simbolizirano formo, v nekaj merljivega, kar lahko identificiramo, imenujemo, izmerimo, primerjamo, uvrščamo. Seizmološki dogodki so za geologe dogodki že tedaj, ko so pod ravnijo človeške zaznave. Lestvica moči potresov pa je simbolizacijski pripomoček, s katerim geologi fizikalno realnost, simbolizirano v govorici geologije, prevajajo v simbolno in imaginarno razsežnost, ki nam je prek medijev splošno dostopna. Imaginarna razsežnost so za nas predvsem učinki, za katere si predstavljamo, da so povezani z neko stopnjo v simbolizaciji.

Tako je evropska makroseizmična lestvica, EMS, razdeljena na dvanajst stopenj, od najblažjih do najhujših potresov, in v predstavitvah za laike tvori simbolizacijsko »mrežo«, v katero se ujame vsak potres, dvanajst med seboj primerljivih opisov. Tako simbolizira 7. stopnjo kratka oznaka »poškodbe«, najvišjo, dvanajsto pa oznaka »popolno uničenje«. Imaginarna razsežnost je podana z zgoščenim opisom posledic, značilnih za vsako stopnjo. 7. stopnjo tako spremlja tale nazorni opis tipičnih posledic: »Večina ljudi se prestraši in zbeži iz zgradb. Pohištvo se premakne in mnogo predmetov pade s polic. Mnoge dobro grajene navadne stavbe pretrpijo zmerne poškodbe: manjše razpoke v stenah, odpadanje ometa, odpadanje delov dimnikov; na starejših stavbah se lahko pokažejo velike razpoke v stenah in zrahljanje polnilnih sten.«[3]

Realna, simbolna in imaginarna razsežnost dogodka so vpete ena v drugo. Česar ne moremo zaznati, to za nas ne more imeti pomena. Celota vsega, kar je povezano s človeško izkušnjo potresa kot vrste dogodka, ima pomen samo v luči človeške družbe in človeških življenj. Če moramo torej sprejeti stališče, da celo nenapovedljiv naravni dogodek vse značilnosti, ki jih na njem lahko razločimo in vse, kar nam lahko pomeni, dobi samo skozi načine, kako je zajet v naša pričakovanja in simbolizacijo, iz tega sledi dvoje. Najprej to, da vnaprejšnja zajetost v pričakovanja in simbolizacijo toliko bolj zadene dogodke, ki jih ljudje proizvajamo sami, pa naj gre za politiko, gospodarstvo, umetnost ali šport. Drugič pa to, da brez realnosti dogodkov ne bi bilo in da je dogodek paradoksno nekaj, kar je v simbolizacijsko mrežo, se pravi, na raven občega, zajeto prav kot singularno. Realnost dogodka je njegova singularnost.

Pazimo, zdaj smo prišli do bistvene točke! Realnost dogodka, dokazana s posnetkom, igra v medijskem poročilu retorično vlogo dokaza za resničnost tega, kar poročilo zatrjuje. To vlogo retorične podpore pa lahko prepričljivo igra natančno zato, ker izstopa iz polja diskurzivnosti, se pravi, ker posnetek dojamemo kot odkrhnjeni košček realnosti.

Ko torej v TV dnevniku gledamo posnetke v živo iz kraja, ki ga je prizadel potres, so ti posnetki v vsej svoji pretresljivosti, v grobi realnosti vdora v naše ukvarjanje z bolj vsakdanjimi rečmi, kot del medijske resničnosti vendarle retorična figura, na enak način kakor posnetek rokovanja slovenskega predsednika vlade z nemško predsednico vlade, čeprav je slednje protokolaren dogodek, ki je bil predviden in ki je kot »pogovori med premierjema obeh držav« diskurziven dogodek že sam na sebi (se pravi, da bi lahko potekal enako, četudi ga kamere ne bi registrirale in mediji ne bi poročali o njem).

Tej figuri rečem realna sinekdoha. Sinekdoha je figura, kjer del reprezentira celoto. Ta poetični pripomoček novinarji na verbalni ravni zelo radi uporabljajo. Namesto, da reče »Rusija«, »ruska država« ali »ruska vlada«, bo moskovski dopisnik rekel »Moskva« in s tem ne misli ruskega glavnega mesta kot dela države, ali pa bo rekel celo »Kremelj« in s tem ne misli stavbe, kjer prebiva vodstvo države.

Z realno sinekdoho pa merim na neverbalno razsežnost vizualnega in zvočnega posnetka s kraja dogajanja, na primer s prizorišča potresa, ker tak posnetek v novinarskem poročanju zastopa dogodek direktno, z lastno bitjo. Spomnite se samo neskončnokrat ponovljenega posnetka letala, ki zadene v newyorško stolpnico 11. septembra 2001. V vsaki diskurzivni konstrukciji, ki vključuje simbolizacijo tega dogodka, deluje ta posnetek kot materialni dokaz, žig realnosti v živem mesu spomina ljudi.

Prav zato, ker je sled realnosti dogodka, je realna sinekdoha nepogrešljiv ideološki pripomoček. Kaj namreč slika dogodka pove, je odvisno od njene simbolizacije, se pravi tega, kaj ji dajo povedati v poročanju. Trupla na filmu so mrtvi ljudje; od poročila je odvisno, ali bodo za gledalce »teroristi« ali »borci za svobodo«. Slika in zvok nikoli nimata informativne vrednosti sama na sebi. Če bi TV kazala samo kaj takega, kar dopolnjuje vsebino povedanega z neko novo vizualno informacijo, bi lahko o vladi ali parlamentu poročali brez slike, saj gre pretežno za besedno dogajanje, akterje pa že poznamo. Ideologija v kazanju slike deluje praviloma na način sprevrnitve vzročnosti: ko novinarka govori o pokojninski reformi in nam kamera kaže starejše občane, jih »prepoznamo« kot upokojence, ker jih tako imenuje novinarka, a kot gledalci razumemo vzročni potek v nasprotni smeri, kakor da naše oko zaznava upokojence, novinarka pa samo imenuje realnost, ki jo gledamo; če bi iste posnetke iz Tivolija danes opoldne kasneje prikazali pri poročanju o vremenu, bi lahko zastopali, recimo, »sprehajalce, ki so izkoristili lepo zgodnjejesensko popoldne«.

Skratka, kot realnost dogodka je mogoče karkoli registrirati samo v okviru že danih pričakovanj in simbolizacijskih oblik, a seveda tudi z danimi tehničnimi sredstvi. Se pravi, da je tisto, kar je posneto, presežek realnega. Na njem je lahko več kakor tisto, kar smo želeli posneti. Spomnite se na truplo, ki ga v Antonionijevem filmu Povečava (Blowup, 1966) najde fotograf David Bailey ob razvijanju nedolžnih fotografij urbane krajine. S stališča današnje prireditve bi truplu, najdenemu na povečani fotografiji, lahko rekli the found art of event, saj je bil v tem primeru dogodek najden kot sled šele v posnetku nekega drugega dogajanja. Če sledimo Bonitzerjevi eksegezi Hitchcockovih filmov[4], bi temu rekli madež na sliki. Žižek pokaže, da je madež sled Realnega v Lacanovem smislu, se pravi, neke neizgovorljive travme. V tem primeru gre za koncept Realnega v polnem Lacanovem pomenu, ne zgolj v pomenu fizične realnosti, ki jo je mogoče registrirati (kakor sem pojem realnega uporabljal doslej in ki ima samo del značilnosti Lacanovega Realnega).

V čem je razlika med obema različicama realnega? Fizično realno je, kakršno je, ne glede na našo intervencijo in vemo, da seizmograf v nekem trenutku na nekem kraju ni mogel zabeležiti drugega, kakor to, kar je zabeležil. Sovpadeta absolutna nujnost (dogodilo se je, kar se je dogodilo; nemogoče je, da bi dogodek v njegovi prav-takšnosti izbrisali ali spremenili) in čista naključnost, da se je zgodil prav tak, kakršen se je zgodil, s takšno intenziteto, dinamiko itn. Realen v Lacanovem smislu postane dogodek potencialno že s tem, da je bil posnet: služi lahko za različne simbolizacije in na njem je mogoče včasih odkriti, tudi naknadno, z zamudo, nekaj, česar nihče ni pričakoval, in za nazaj se naša simbolizacija in pričakovanja v zvezi s posnetim lahko silovito spremenijo. Predstavljajte si, da opazovalec neba ob pregledu svojih posnetkov najde na večernem nebu NLP, ki ga ob snemanju ni opazil. Če vam to ne zadošča, si predstavljajte najdbo posnetka, ki bi dokazoval, da je 11. september pripravil nekdo drugi, ne Al-Kaida. Realen v polnem Lacanovem pomenu besede postane posnetek nekega dogajanja v takih primerih, ko se zatakne kakor ribja kost v grlu: ali tako, da zaustavi naše simbolizacije in o stvari nočemo nič vedeti, ali pa, nasprotno, sproži povsem nove pomenske registre in povsem spremeni naša pričakovanja.

Posnetkov realnosti zato ni mogoče reducirati na konstrukte. So pasti, ki se nenadejano sprožijo, ko se spreminjajo naša pričakovanja in simbolizacije. In ne mislimo si, da je bilo kdaj drugače. V starih časih, ko sta bili edini opori vednosti neke skupnosti o tujih krajih zaupanje besedam popotnika in pripravljenost, verjeti besedam, katerih edina opora so bili nenavadni predmeti, prineseni od daleč, pa nenavadne besede, gibi in navade, ki se jih je popotnik navzel, so bile pač to drobne sledi neke druge realnosti, prah realnega, ki ga ni bilo mogoče zbrisati s pripovedovanja popotnikov. Napredovanje tehnologij, s katerimi zasežemo kose realnosti, ima nenavadne posledice za preplet Realnega, Simbolnega in Imaginarnega[5]. Mi lahko danes »vidimo« ne le to, kar pokaže Google Earth ali kar domnevno vidi radar ponoči v Afganistanu, ampak celo, kar vidi daljinsko vodeno vozilo na površini Marsa. Ne le, da vsega tega ne bi mogli videti z lastnimi očmi, ampak so to konstrukti poseganja v fizično realnost, katerih dejanja se prevajajo v simbolne konstrukte, katerih sestavina je simultani prevod zaznave aparatur v slike, ki jih gledamo in razbiramo, kakor smo nekoč gledali TV.

Ne moremo pa več prenesti, kar smo z veseljem prenašali pred 40 leti, kadar smo gledali Dnevnik na takratni TV Ljubljana: obličje Ajde Kalan, kako bere z listov, ki jih prebrane odlaga na mizo in vsakič pogleda v kamero, kakor bi spraševala: »Ali sta še tam, pred sprejemnikom, spoštovani gledalec in draga gledalka?« Za nas je danes to branje z listov, ne pa več TV poročanje, ker že zdavnaj zahtevamo sliko v živo s kraja dogajanja. Zgolj branje je za nas derealizirano; besede same nimajo več moči, da bi bile sled realnega. Razen, kadar se besede zatresejo in se glas zlomi. A to je neka druga epizoda.

* Nebistveno popravljeno in z najnujnejšimi opombami opremljeno predavanje v okviru cikla na temo »Dogodek« na Mednarodnem grafičnem bienalu v Mestnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani, 30.9. 2011.


1John Fiske, Television Culture, Routledge, London & New York, 1987, str. 283.
2Nikjer ne boste našli definicije na enem mestu, zato bom navedel le tisto Žižkovo delo, kjer prvič izrecno izpelje »materialistični obrat« Hegla s pomočjo psihoanalitične teorije: Hegel in označevalec, Analecta, DDU Univerzum, 1980.
3http://sl.wikipedia.org/wiki/Evropska_makroseizmična_lestvica
4Pascal Bonitzer, Slepo polje, Studia humanitatis, Ljubljana, 1985, esej »Hitchcockovski suspenz«.
5Gl. tudi esej »Pomembno je biti neroden« v knjigi: Jože Vogrinc, Popularna godba. Eseji ob poslušanju, Subkulturni azil, Maribor, 2012.

Comments are closed.