Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

Obsedenost z naravnim

Roman Kuhar

Bil sem na enem izmed tistih letov z avionom, kjer je pot prekratka, da bi nam letalsko osebje postreglo »pravo« (beri: užitno) hrano. Tako so nam tistih dobrih štirideset minut v zraku skrajšali z majhnim paketkom jabolčnega čipsa. Ja, res: jabolčni čips! Medtem ko sem – bolj iz radovednosti kot lakote – grizljal ta čips, sem na embalaži prebral, da je čipsu dodan »naravni okus«. Stvar ne bi mogla biti bolj smešna: če je jabolku potrebno dodati naravni okus, mar ni to daleč od »naravnega«?

Obsedenost s tistim, kar naj bi bilo naravno, je moda današnjega časa. Bolj ko se odmikamo od tega, da z drevesa utrgamo jabolko in ga pojemo, bolj nas skušajo prepričati, da so stvari, ki nam jih nudijo v trgovinah, restavracijah, na avionih, v šolah … naravne. In, nenazadnje, da je vse, kar naj bi bilo naravno, brezpogojno tudi dobro, neproblematično in zdravo.

Moja prijateljica ob teh neskončnih marketinških trikih o naravnosti dobi rdeče pike. »Kaj pa je naravno,« začne zavijati z očmi. »A to, da vozim avto? Ali pa morda to, da živim v stolpnici?« se zmrduje. »Edino, kar počnem naravnega, je to, da grem kakat … pa še to ni naravno, da kakam v devetem nadstropju stolpnice, kjer živim,« pravi in potem vsi prasnemo v smeh. Dejstvo je, da živimo v družbi – in vsakršna razprava o naravnosti spregleda ključni vidik človeškega življenja: njeno družbenost. A dokler z naravnostjo opletajo trgovci in najrazličnejši prodajalci new agea, se ob tem le nasmehnem. Malce manj pa mi gre na smeh, ko »naravno« postane ideološki govor in izhodišče za izključevanje določenih skupin ljudi.

Vedno znova se najdejo čukci, ki menijo, da je njihov način življenja edini zveličaven, praviloma bo božjem načrtu in – seveda – naraven. Stvar gre celo tako daleč, da ti čukci razlagajo, da se njihovi spolni organi anatomsko prilagajajo drug drugemu, kar naj bi samo še dodatno potrdilo, da živijo »po naravi«. Ničesar si ne izmišljujem – vse to (in še hujše stvari) so bile izrečene in zmetane v obraz gejem in lezbijkam v dobrem letu trajajoči javni razpravi o predlogu novega Družinskega zakonika. Samo na prvi javni predstavitvi predloga zakona v parlamentu so se govornice in govorci v svojih argumentih več kot sedemdesetkrat (!) sklicevali na naravo. Ali – rečeno drugače: svojo družino/partnersko skupnost/način življenja/spolno usmerjenost so proglasili za naravno, vse kar od tega odstopa, pa za nenaravno.

Ob tem se jim v brk posmehujejo vse lezbične družine v Sloveniji, pa tistih nekaj gejevskih parov, ki so otroka posvojili v tujini, bržkone tudi tisti heteropari, ki so otroka dobili s pomočjo umetne oploditve, pa enostarševske družine, ki prav tako uspešno vzgajajo svoje otroke, čeprav baje niso po božjih in – predvsem – po načrtih določenih skupin ljudi. Verjamem, da se ob tem nasmihajo vsi, ki jim je jasno, da njihova družina ni nič naravnega in da ne obstoji sama po sebi, niti ni samozadostna, pač pa je vanjo potrebno vlagati ljubezen, skrb, čas, denar in kar je še takega »nanaravnega«. Če bi bila družina res nekaj naravnega, potem se ne bi spreminjala skozi čas in prostor. Družina je seveda družbena institucija in je preživela in ohranila svoje mesto v družbi prav zaradi tega, ker je bila dovolj fleksibilna, da se je spreminjala in prilagajala različnim življenjskim stilom. Nič naravnega ni torej v kombinaciji očeta, mame, dveh otrok, zlatega prinašalca, vikenda na morju in dvodružinske hiše iz sredine sedemdesetih let nekje na Gorenjskem – gre le za družbeno konvencijo. S katero seveda ni nič narobe, a sama forma tovrstnih družin ni garancija za to, kar želijo povedati populisti z »naravo« kot argumentom. Vse raziskave po vrsti potrjujejo, da je za otroka pomembno, kaj se v družini dogaja, ne pa, kdo družino sestavlja.

Namesto da bi nas bolj skrbela zgodba, ki jo v zadnjem času prebiram v časopisju – o materi, ki je zadušila svoja dve leti stara otroka – in namesto, da bi razmišljali, kako preprečiti take tragedije, tisti, ki so jih polna usta otrokovih pravic, božjih načrtov in, kakopak, narave, raje v neskončnost meljejo svoje pridige o tem, kdo lahko sestavlja družino. Bolj kot vsebina, jih zanima forma. Bolj jim je važno, kako avto izgleda navzven, kot pa, kakšna je njegova mašina.

V svoji križarski vojni so šli konec novembra celo tako daleč, da so trdili, da na šolah v Sloveniji na delavnicah o človekovih pravicah otroke prevzgajajo v homoseksualce in jim menjajo spol. Stvar bi bila seveda smešna, če v ozadju ne bi stala umazana in sprevržena logika: izpostavi najšibkejši del družbe – to so vedno otroci – kot ogrožen in v populističnem smislu boš zadel v polno. Moralna panika, ki jo tako ustvarjajo, ne more zajeziti niti racionalni premislek: spremeniti otroku spol in spolno usmerjenost? Eeee, kako? Znanstveniki so še nekaj desetletij nazaj poskušali homoseksualce spreminjati v heteroseksualce z električnimi šoki in z lobotomijo, pa jim ni uspelo, razprava o človekovih pravicah in v okviru tega tudi o homoseksualnosti pa naj bi kar tako otrokom spreminjala spol in spolno usmerjenost? Čakajte, da slučajno ne sedim na kakšnem časovnem stroju in sem se znašel v 16. stoletju?!

Hm, verjetno ne. Zgleda, da sem še naprej v letu 2010. Jabolčni čips je namreč še vedno na mizici pred menoj. In nima dobrega okusa! Pa že raje jem slan in masten krompirjev čips, ki ti zamaši žile – in zagotovo ni naraven. Bom vsaj vedel, od česa sem umrl. Mrliški oglednik bo tako ali tako – čips gor ali dol – zapisal: umrl naravne smrti.

Comments are closed.