Sociologija
Agregat
Gorazd Kovačič

Gorazd Kovačič

Leta 2010 je na Oddelku za sociologijo FF UL doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Od novembra 2001 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2014 naprej pa kot docent za občo sociologijo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

Več o avtorju

Neonacisti lahko postanejo nevarni, če dobijo zaslombo državnih institucij

Gorazd Kovačič

Dr. Gorazd Kovačič, sociolog s Filozofske fakultete v Ljubljani, o vlogi skrajnežev med protesti

Državljanom Slovenije je prekipelo. Stopili so na cesto in vztrajno zahtevajo otipljive spremembe. Vendar pa lahko prav v ljudskem nezadovoljstvu tiči nevarnost. Če namreč pogledamo v polpreteklost, lahko vidimo, da so prelomni trenutki pogosto ugodna priložnost za uresničitev avtoritarnih teženj, prav tako pa tudi za uveljavitev skrajnih ekstremističnih, neonacističnih ali neofašističnih idej. Se lahko zgodovina ponovi? Ali lahko politika na oblasti ljudstvu ukrade protest in ga preusmeri proti njemu samemu? O tem smo se pogovarjali z dr. Gorazdom Kovačičem, sociologom s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Dolgo časa sem zaman iskal sogovornika, ki bi bil pripravljen govoriti o protestih, nasilju in ekstremističnih skupinah. Bili ste prvi, ki je takoj pristal na pogovor. Ali je mogoče, da je v družbi, ki naj bi temeljila na svobodi govora, izražanje mnenj lahko problematično ali celo nevarno?

“Tudi sam opažam, da se mnogi danes bojijo javno povedati svoje mnenje, še zlasti tisti, ki nimajo varne zaposlitve, pa tudi tisti, ki so zaposleni v javnem sektorju in so tako izpostavljeni pritiskom. V zasebnih pogovorih je drugače. Toliko vicev o Janši, kot jih lahko slišim danes, ni bil deležen še noben politik od 80. let dalje. Njegova legitimnost je splavala po vodi. Vzrok za molk o omenjeni temi pa bi lahko bil v tem, da v povezavi z nasiljem na protestih obstajajo indici, ki so lahko zelo nevarni. Začelo se je v Mariboru 26. novembra, kjer so policijo napadli, in je dobila ukaz, naj uporabi silo proti vsem protestnikom, tudi miroljubnim. To pomeni, da je policija prekoračila svoja pooblastila. To je prililo olja na ogenj in val protestov se je razlil po celi Sloveniji. Toda oblasti niso razumele, da so državljani resnično ogorčeni. Nasilne izgrede v Mariboru so izkoristile za to, da so poskusile proteste kot take izenačiti z nasiljem in jih s tem diskreditirati. Še več, za nasilje so obtožile celo predsedniškega kandidata Danila Türka. Najprej so mu očitali, da odobrava nasilje, nato pa celo to, da naj bi ljudje iz njegovega štaba organizirali proteste. Takoj zatem se je zgodil tisti petek, 30. november, ko je v Ljubljani nasilje sprožila skupina zelo dobro organiziranih neonacistov, taktična igra policije pa je bila pri tem vprašljiva. Ko je policija to skupino razbila, so se v spopade vključili tudi apolitični mladoletni izgredniki in navijači. Tisto, kar utegne biti zelo nevarno, so indici, da so bili ti neonacisti plačani, da naj bi jih plačal nekdo, ki je blizu vladajoči politiki, in da naj bi imeli za sabo tudi paravojaško urjenje, ki naj bi ga vodili nekateri ljudje iz vojske. To pa bi v kombinaciji s tistim, kar so predstavniki vlade oz. SDS govorili v dneh pred tem, lahko pomenilo scenarij, podoben tistemu ob požigu Reichstaga. Takrat so nacisti sami izvedli nasilje in obtožili zanj svoje nasprotnike, z namenom, da bi jih diskreditirali in upravičili izredne ukrepe. Vsekakor bi šlo za zelo resen napad na demokracijo. Možno je tudi, da v tem kontekstu tiči vzrok, zaradi katerega si danes marsikdo ne upa javno govoriti o neonacistih.”

Kdo in kako bi moral poskrbeti za preiskavo o napadalcih in njihovih plačnikih?

“Kaj se je res zgodilo, mora ugotoviti neodvisna preiskava. Njene izsledke je treba javno objaviti. Predvsem mora javnost izvedeti, ali je bilo nasilje naročeno in kdo so naročniki. Ne vem pa, ali lahko takšno neodvisno preiskavo pričakujemo od policije, dokler je notranji minister Vinko Gorenak.”

Nekdanji predsednik Komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Zvonko Černač je že pred časom dejal, da ‘parlamentarnega nadzora nad delom obveščevalno-varnostnih služb sedanja oblast ne sprejema kot enega od mehanizmov za preprečevanje ter odkrivanje nepravilnosti in anomalij, ki se lahko pojavljajo v okviru nadzorovanih institucij, temveč kot nepotrebno motnjo in ugotovitev, da si je oblast v celoti politično podredila policijo in Sovo, parlamentarni nadzor je zanjo moteč in nepotreben’. Če povežemo oblast, ekstremistične skupine ter vojsko in policijo, bi lahko ugotovili, da je stanje na tem področju v Sloveniji že alarmantno. Kaj menite o tem?

“Ko je Černač to izjavil, je bil v opoziciji, danes pa bi trdil nasprotno. To pomeni, da parlamentarni nadzor nad delom obveščevalnih služb obstaja, ga pa nekateri lahko uporabljajo za dnevnopolitične namene. Problem so simpatije in morebitno sodelovanje med desnimi ekstremističnimi skupinami in oblastjo. Ocenjujem, da so vojska, policija in Sova kot celota zdravi sistemi, lojalni državi in ustavnemu redu. Problem so tisti posamezniki znotraj represivnih organov, ki imajo skrajno desne nagibe ali pa so lojalni predvsem določeni stranki in ne državi kot taki. Če bi se izkazalo, da so znotraj vojske nekateri posamezniki povezani s skrajno desnico in da so organizirali napad na policiste, da bi sprožili nasilen obračun s protestniki, jih mora institucija sankcionirati.”

Nedavno so se premier Janez Janša, nekdanji notranji minister Igor Bavčar in poveljnik nekdanje specialne brigade Moris Tone Krkovič srečali v neki gostilni v Ljubljani. Prav nedolžna tovrstna srečanja verjetno niso, mar ne?

“Ta druščina ima za seboj dolgo in pestro kariero, saj jo srečamo v vseh glavnih osamosvojitvenih dejanjih in poosamosvojitvenih aferah. Radoveden sem, kaj so se pogovarjali ali dogovarjali, in to ravno v času sedanje politične krize in napetih varnostnih razmer.”

Pred nekaj tedni je dr. Boris Vezjak v pismu ponovno pozval poslance, da pristopijo k predlogu ustanovitve posebne parlamentarne komisije, ki naj bi raziskala delovanje nasilnih ekstremističnih formacij na protestih. Vlada naj bi že skoraj pol leta imela v rokah poročilo o ekstremističnih skupinah, a naj bi ga zadrževala, ker naj bi poročilo obravnavalo zgolj skrajne desničarske organizacije, ne pa tudi “levega” ekstremizma. Mar v Sloveniji res obstajata desni in levi ekstremizem?

“Direktor Sove, o katerem mediji trdijo, da naj bi bil v mladosti tudi sam povezan z obritoglavci, in vlada pritiskata, da bi se to poročilo uravnotežilo, da bi torej v enaki meri poročalo o skrajni desnici in o skrajni levici. Tudi predsednik vlade je po odkritju, da so spopade s policijo v Ljubljani sprožili neonacisti, skušal uravnotežiti krivdo in izjavljal, da so skupaj napadli skrajni levičarji in skrajni desničarji, kar pa preprosto ni res. V zadnjih dneh se celo pojavlja skovanka, da naj bi poleg neonacistov v Sloveniji obstajali še t.i. neosocialisti. Za kaj takega slišim prvič. Če bi obstajala militantna skrajna levica, bi jo verjetno znal približno locirati. Toda v Sloveniji na skrajni levi delujejo le anarhisti, ki so izrazito miroljubno in celo idealistično gibanje. Udeležujejo se različnih javnih manifestacij in so prepoznavni po svoji črno-rdeči ikonografiji. Kolikor vem, prav nič ne razmišljajo o kakršnemkoli paravojaškem delovanju. Gre jim predvsem za prepričevanje ljudi, za propagando idej velike stopnje enakosti in svobode.”

Obratno bi lahko trdili za desni pol, kjer deluje precej agresivna skupina Blood and Honour (B&H). V Sloveniji smo bili v zadnjih letih že nekajkrat priča brutalnim pretepom, ki so jih njihovi člani ali simpatizerji zakrivili nad temnopoltimi in gejevskimi aktivisti. Predsednik B&H Slovenija Andrej Prosen je tudi sicer viden član stranke SDS, kar pa že nakazuje na morebitno povezavo med političnimi strankami in ekstremističnimi gibanji. To pa je verjetno kar precej problematično, a ne?

“O povezavah med določenimi skrajnimi desničarji in stranko SDS v nekaterih lokalnih okoljih so mediji že precej poročali. Vsakdo ima pravico, da simpatizira s stranko, ki mu je blizu. Politične stranke, na katere se lepijo skrajneži in nasilneži, pa morajo razmisliti o svojem renomeju. To, da obritoglavci obiskujejo strankine javne prireditve, ni prekršek. Nevarno pa je, če kaka stranka premišljeno uporablja nasilniške skupine za ustrahovanje manjšin, politične opozicije in kritične javnosti, kot se to dogaja na Madžarskem. To je namreč metoda, ki vodi iz demokracije v strahovlado. Prav tako je problem, če uradni državni organi pod vplivom vladajoče stranke ne preganjajo nasilnežev in dopuščajo njihove napade.”

Ali bi lahko rekli, da je v Sloveniji problem že v tem, da tovrstne dogodke dopuščamo, da si pred njimi zatiskamo oči, da v njih ne vidimo problema?

“Pravosodna praksa in deloma tudi zakonodaja sta precej tolerantni do sovražnega govora in sovražnega delovanja. Obsodb zaradi sovražnega govora doslej tako rekoč ni bilo. Argument sodišč v oprostilnih sodbah je večkrat ta, da ni dokazane povezave med sovražnimi izjavami in dejanskim nasiljem. Na drugi strani pa obritoglavci nasilje največkrat izvedejo molče, brez izrekanja sovražnega govora, zato jih organi pregona obravnavajo le kot kršitelje javnega reda in miru in ne kot storilce nasilnih dejanj iz rasističnih nagibov. Dejansko pa so njihovi napadi na pripadnike manjšin oblika propagande. Z njimi kažejo, da lahko uveljavljajo svojo voljo in da jim policija nič ne more.”

O kakšnih številkah lahko govorimo? Koliko je v Sloveniji članov neonacističnih skupin?

“Število neonacistov v Sloveniji je nizko, le nekaj sto ljudi. Njihova moč je majhna, nobene legitimnosti nimajo, so obrobna subkultura. Lahko pa postanejo nevarni, če dobijo zaslombo državnih institucij ali če postanejo orodje vladajoče politike za ustrahovanje nasprotnikov.”

Kar se je do določene mere pokazalo tudi na demonstracijah v Ljubljani, mar ne?

“Na demonstracijah v Ljubljani je skupinici največ sto skrajnih desničarjev uspelo taktično razbiti manifestacijo 10.000 miroljubnih protestnikov. To kaže, da je njihov domet lahko kar velik, če jih pristojni organi ne držijo na kratko.”

Zakaj recimo organizacije, kot je B&H z zagovarjanjem rasističnih in nacionalističnih idej, niso v Sloveniji z zakonom prepovedane, kot je to v Nemčiji, Španiji …

“Tam so bolj občutljivi zaradi svoje zgodovine.”

Ampak celo v Rusiji naj bi bile ekstremne desničarke organizacije uradno, po zakonu prepovedane, a ne?

“Prav iz Rusije prihajajo poročila o paravojaških urjenjih obritoglavcev, ki naj bi jih vodile organizacije blizu oblasti. To pomeni, da jih je oblast pripravljena tudi uporabljati za preusmerjanje pozornosti od lastne nesposobnosti h grešnim kozlom ali pa celo za obračunavanje z opozicijo. Tako je tudi na Madžarskem, kjer vlada plebiscitarna diktatura. Orban je dobil dvotretjinsko večino na volitvah, zdaj pa poljubno spreminja ustavo tako, da si je podredil medije, sodstvo in centralno banko, aktualno opozicijo je razglasil za odgovorno za prejšnji totalitarni režim, spremenil je volilni zakon tako, da bo opozicija zelo težko zmagala na naslednjih volitvah … Na voljo ima tudi pretepaške skupine, povezane s partnersko stranko Jobbik. Režim, ki ima v rokah absolutno oblast in jo zlorablja tako, da si zagotavlja njeno koncentracijo na daljši rok, obenem pa uporablja še paravojaške nasilneže, že lahko označimo kot fašističen. Žal je EU tu dokaj pasivna in jo bolj vznemirjajo reformistične leve stranke, ki nasprotujejo vladavini finančnega kapitala, kot je grška Syriza, kakor pa fašistične stranke, kakršna je grška Zlata zora.”

Slovenski premier Janez Janša je prav v času protestov gostil madžarskega premiera Viktorja Orbana …

“Drži. Čeprav je madžarski predsednik v Evropi politično precej izoliran, se z Janšo lepo bratita in se medsebojno hvalita. Z obiskom Orbana pri nas teden dni pred predsedniškimi volitvami je slovenski premier jasno nakazal svoje ambicije in jih nato potrdil še s serijo predsedniških potez v naslednjih dneh. S strani Kanglerja si je dal priznati avtoriteto, da je samo on tisti, ki ga lahko pozove k odstopu. Kangler je bil kot župan neposredno izvoljen na volitvah, predsednik vlade pa ne, zato, formalno gledano, nima takšne politične avtoritete, da bi lahko neposredno izvoljenega funkcionarja iz druge stranke pozval k odstopu. To bi lahko naredil le predsednik republike, ki je tudi sam neposredno izvoljen. Predsednik vlade se je torej postavil na simbolno mesto predsednika republike. Nekaj dni zatem je predsedniku republike zagrozil s tožbo zaradi njegovih stališč do vlade, kar je znova pritisk na predsednika republike. Krona vsega pa je bila tiskovna konferenca zvečer po predsedniških volitvah, kjer je predsednik vlade imel govor zmagovalca, programski govor, in si je prilastil vlogo tistega, ki postavi piko na i simbolni primopredaji med prejšnjim in sedanjim predsednikom republike. V svojem govoru je predlagal ustavne spremembe in zahteval, da jih podprejo vse tiste stranke, ki so podprle Pahorja.”

Je naslednja poteza na tej poti le še sprememba ustave?

“Predlog ustavnih sprememb, ki ga je SDS dorekla dva dni zatem, bi uvedel večinski volilni sistem, v katerem bi se oblikoval dvostrankarski politični prostor z možnostjo močne zmage na državnozborskih volitvah. Omejil bi avtonomijo sodstva in povečal moč vlade nasproti sodni veji oblasti. Poleg tega bi omejil možnost referendumov, kar bi prav tako olajšalo delo vladi in zmanjšalo vpliv sindikatov in drugih interesnih skupin. Skratka, predsednik vlade je nastopil kot zmagovalec predsedniških volitev in zahteval ustavne spremembe, ki bi povečale njegovo lastno moč. To je bil njegov odgovor na to, da ljudstvo na ulicah protestira proti odtujenosti in samovolji vladajočih elit. Toda ravno takšna aroganca in nebrzdana oblastiželjnost sta razbesnili Mariborčane in sprožili gnev cele Slovenije proti politikom.”

Kaj lahko sploh dosežemo s protesti? Kaj bi bil po vašem mnenju naslednji korak, da se zahteve demonstrantov ne bi razblinile, da bi dosegle svoj namen?

“Ključna težava je v vtem, da ni jasno, kdo sploh so organizatorji protestov, kako so organizirani in ali so zmožni artikulirati operativen program. Marsikaj se dogaja stihijsko in močan je sentiment proti državi in politiki na splošno. Politika pa se da izvajati le s premišljenimi potezami v danem okviru. S sloganom, da so vsi gotovi in da je vse zanič, ne morete nastopiti na volitvah in prepričati volilcev, da boste pošteno in učinkovito vodili državo ali občino. Ni težko z demonstracijami vreči župana, problem je, kdo razen obstoječih političnih strank bo sploh zmožen pripraviti volilno kampanjo za nadomestne volitve. Na volitvah se lahko izbira med kandidati, ki so na voljo. Če ne bo nobenega novega in prepričljivega kandidata, bodo vsi tisti, ki so nezadovoljni z dosedanjo politiko, abstinirali, zmagal pa bo eden od starih obrazov. Zato je nujno, da iz protestnega gibanja vzniknejo nove formalizirane politične organizacije, ki bodo zmožne pripraviti pozitivne in realistične programe in ponuditi kompetentne kandidate.”

Kje vidite mesto sindikatov?

“Morda bodo protestniško energijo uspeli zajeti sindikati in jo bodo uporabili za svoje sindikalne cilje, torej za obrambo socialne države. To ne bi bilo slabo, vsekakor bi bilo bolje to, kakor da protesti zaradi svoje neartikuliranosti izzvenijo v volilno abstinenco. Res pa je, da ljudje ne zahtevajo le socialne varnosti, temveč tudi pravno državo, pregon korupcije, umik kompromitiranih politikov in reforme političnega sistema. S temi temami se sindikati ne ukvarjajo. Vsekakor je nastala priložnost za nove politične stranke. Če bo zamujena, se bo sedanja politična kriza, to je kriza legitimnosti politikov in političnega sistema nadaljevala, a sedanja politična garnitura bo vladala naprej.

Toda pomembno je tudi to, kako bodo vladali. Če se bodo protesti stopnjevali, bi lahko pametni politiki povlekli nekaj manjših potez, s katerimi bi nekoliko zadostili zahtevam ljudstva, mu vzeli sapo in tako onemogočili vzpon alternativnih političnih strank. Umaknili bi nekaj najbolj kompromitiranih funkcionarjev in uvedli izboljšave v političnem sistemu in institucijah pravne države. Toda zdi se mi, da vodilna struja v SDS nima te modrosti, saj je arogantna, paranoična in uživa v konfliktih in izrednih razmerah. To jih utegne pokopati. Mislim, da smo že z mariborskim protestom 26. novembra prešli točko, onkraj katere vladajoča politika nima več izbire med političnimi reformami in represijo, temveč le še med reformami in med svojim odstopom. Ponovitev ali stopnjevanje represije nad mirnimi protestniki bi namreč ljudi tako razbesnila, da bi vlada morala po hitrem postopku oditi.”

Mar nacionalisti in neonacisti v prihodnje ne bodo več predstavljali tolikšne grožnje kot doslej?

“Po sabotaži ljubljanskega protesta 30. novembra so pod drobnogledom vseh in vsem so se zamerili: protestnikom, opazovalcem, policiji in medijem. Če bodo ponovno prišli provocirat na demonstracije, jih bodo protestniki in upam, da tudi policija, izolirali in onesposobili.”

ROBI ŠABEC

2 komentarja


  1. CZPNN 

    Mogoče je vse ki gre za vse vrste nacionalizmov, nacizmov, fašizmom in njima podobnih. V vsakem primeru so te oblike posebnežev prisotne tudi pri nas. Za svoje vsajanje rabijo take ekipe in frakcije izključno podporo politike in države, sicer ne morejo skaliti.

    To je moje m enje.


  2. CZPNN 

    Slovenski nacionalizem obstaja in se bohoti, sedaj potrebuje samo zaslombo v državnih institucijah, ćal.