Sociologija
Agregat
Gorazd Kovačič

Gorazd Kovačič

Leta 2010 je na Oddelku za sociologijo FF UL doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Od novembra 2001 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2014 naprej pa kot docent za občo sociologijo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

Več o avtorju

Ne čakajmo odrešitve in nastopa nove ere

Gorazd Kovačič

Pogovarjal se je: Urban Tarman (Dnevnik)

Marsikomu se zdi, da je jasno, o čem je govor, ko beseda nanese na družbo. Dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske filozofske fakultete, kjer poučuje sociologijo, dokazuje, da ni ravno tako. Na pogovor smo ga povabili, ker je v svojem knjižnem prvencu Proti družbi kritično osvetlil najrazličnejše rabe tega pojma, ki ga »celo družboslovci uporabljajo na ohlapen način, skorajda kot mašilo«. Obenem je nakazal, kaj se tudi sociologi lahko naučijo od filozofinje Hannah Arendt. Raziskovalno ga sicer zanimata predvsem socialna in politična teorija. Obenem ju dejavno preverja v praksi. Nazadnje na sobotni peti vseslovenski vstaji.

Lažje in udobneje se je ravnati po inerciji, kakor se potruditi za to, da bi ravnali drugače, kot je utečeno, pričakovano in normalno, zapišete v knjigi Proti družbi. Katere samoumevnosti in normalnosti so »tukaj in zdaj« najbolj problematične?

Tista normalnost, ki je zame osebno najbolj opazna in moteča, zato ker je nemara najbolj množična in obsesivna, je tekmovanje za družbeni status. To je v obdobju tako imenovane tranzicije zajelo vse sloje. Podjetniški razred narekuje tempo s kopičenjem in arogantnim kazanjem materialnih statusnih simbolov. Delavci, obrtniki in kmetje tešijo svoje statusne frustracije s tem, da jim sledijo: kupujejo si vozni park in tehnično opremo, vendar dosegajo le svoj materialni standard izpred dveh in več desetletij. Delavce osrečujejo rabljeni nemški avtomobili višjega srednjega razreda, premožni pa so medtem že nekaj korakov naprej in tekmujejo s posedovanjem jaht in prestižnih blagovnih znamk oblek, torbic in ur, ki jih hodijo kupovat v tujino. Oboji pogosto trošijo za materialne statusne simbole prek svojih finančnih zmožnosti. Toda tudi poklicni izobraženci niso imuni proti tej družbeni tekmi, čeprav uporabljajo druga, še bolj imaginarna statusna sredstva, kakršna so akademski nazivi. Njihovo rivalstvo in strahospoštovanje do hierarhij pa je ravno tako banalno kot avtomobilski materializem.

Lahko bi rekli, da smo vsi skupaj pač dobro socializirani ali podružbljeni. V knjigi na podlagi fragmentov Hannah Arendt, ki govorijo o družbi, ponudite razlago, da je družba seštevek strukturnega nasilja in nedelovanja ljudi zoper to nasilje. Lahko to enačbo razložite?

Družba po Hannah Arendt ni stvar na sebi, recimo struktura, temveč je način bivanja in občevanja, in to na prav določen način. Pridevnik družben se v njenih besedilih največkrat nanaša na izvajanje neenakosti, ekonomsko gospostvo ali konformno vedenje. Nikoli pa nima nevtralnega pomena, recimo označevanja splošnega polja človeških zadev. Poleg tega v svoje analize vedno vračuna možnost, da ljudje delujejo v nasprotju s pričakovanim ali normalnim. To pomeni, da družbeni način ravnanja ni nujen, temveč smo odgovorni za to, kar počnemo.

Vendarle tudi sociologija ni imuna proti življenjskima držama konformizma in fatalizma. Arendtova ima drugačno stališče: razumeti pomeni soočiti se z realnostjo in se ji upreti, kakršna koli že je. Gospa sicer ni bila sociologinja, a vseeno: kaj se sociologi lahko naučijo od nje?

Glavni tok sociologije in drugih družbenih ved predpostavlja, da ljudje ravnajo konformno in da ni mogoče uiti iz oklepa družbene strukture. Če politično sporočilo teh predpostavk vzamete zares, vas to vodi bodisi v depresijo bodisi v cinizem, češ, sveta se ne da spremeniti, torej bom poskusil potegniti najboljše zase. Študij Hannah Arendt me je pripeljal do dveh sklepov v zvezi s tem. Prvič, predmet družbenih ved je tisti del človeških praks, ki so družbeno strukturirane, vendar ta del ne zajema vsega. Družbeni akter, o katerem ve sociologija kaj povedati, je konformist, toda ljudje nismo zgolj konformisti, zato se morajo družbene vede zavedati meja svojega spoznanja. Drugič, ponovno je treba premisliti perspektivo kritičnih tokov v družboslovju. Ti preučujejo realnost tako, da razgaljajo odnose gospostva – čemur bi Arendtova rekla družbenost – vendar pa v isti sapi zlasti pod vplivom strukturalne teoretske tradicije pravijo, da iz te matrike ni mogoče uiti, razen če preskočimo v popolno družbo brez gospostva. To je iz moje perspektive neumnost.

Zakaj?

Stanje harmonije ni dosegljivo in škodljivo je stati križem rok v čakanju, da nam bo padlo z neba. Gre za to, da se vedno znova spoprijemamo z vsakokratnimi gospostvenimi strukturami, ki se nam ponujajo kot praktične samoumevnosti v institucionalnem in v vsakdanjem življenju. Ob tem pa moramo dobro razumeti te strukture, ki nam jih lahko razložijo družbene vede.

Levičarji, recimo, pogosto pravijo, da neoliberalizem razkraja družbo ali družbene vezi. To je, prvič, nesmisel, saj neoliberalizem pač vzpostavlja nove družbene vezi, na primer vezi tekmovalnosti, pritiskov in izčrpavanja. Drugič, take izjave predpostavljajo, da je s predhodno družbo vse v redu in da jo je treba brezpogojno zagovarjati za vsako ceno. In tretjič, ker družbo pojmujejo kot celovito danost, čakajo, da bosta odrešitev prinesla totalna revolucija in nastop nove ere, namesto da bi se podali v praktično politiko in skušali v danih okvirih vleči poteze, s katerimi bi kaj spremenili.

Kritični ste tudi do diskurza »vključevanja v družbo«. Njegova logika je naslednja: tisti, ki ne delajo, naj se vključijo v družbo tako, da se podajo v tekmo za prekarno delo, v uspešni pridobitvi prekarne mezdne zaposlitve pa naj vidijo samouresničitev. Kaj ta logika spregleda?

Diskurz vključevanja v družbo legitimira obstoječi družbeni sistem. Višek emancipacije ne more biti vključitev izključenih v družbo, kakršna je, temveč njena sprememba. V konkretnem primeru se spregleda to, da je heteronomno delo po definiciji sredstvo za pridobivanje življenjskih sredstev. Zato bi bilo ustrezno, da bi ga tako tudi obravnavali in da bi se delavci angažirali v delu skladno z višino plačila. Ob tem pa je treba doseči tudi ekonomske pogoje, v katerih so delavci dovolj plačani, da je presežno delo stvar izbire in da niso prisiljeni v delovno izčrpavanje, ki jim omogoča le osnovno preživetje.

Kam torej vodi ideologija samouresničevanja?

V nasprotno smer. Povzroči to, da delavci vidijo višji smisel v svojem delu, zato so pripravljeni trdo delati tudi za neverjetno nizko urno plačilo. Če plačano delo subjektivno dojemam kot službo, se mi zdi smiselno prekomerno garati le, če me izdatno plačajo – in če seveda nujno potrebujem veliko denarja. Če pa ga dojemam kot kariero, so pravi kot samouresničevanje, potem mi višina plačila ni tako pomembna in lahko prostovoljno pristanem na podplačano samoizčrpavanje. Med delavci v kulturi, medijih, nevladnem sektorju je tega veliko. In ni redko, da umrejo mladi s prazno zdravniško kartoteko.

V knjigi izpeljujete, da je podružbljenost človeka krhka situacija, ki bi se utegnila sesesti, čim bi jo prenehali reproducirati s svojimi vsakodnevnimi dejanji. Zaradi zmožnosti prekinjanja družbenih procesov imamo torej veliko moč in odgovornost. Kakšen »rez« v tem pogledu predstavlja slovensko vstajniško gibanje?

Vstajniško gibanje je bilo doslej usmerjeno predvsem proti aroganci vladajočih, korupciji in neučinkovitemu pregonu gospodarskega kriminala. Prineslo je to, da so se politiki začeli bati državljanov. V zadnjih mesecih so morali zaradi pritiska protestov oditi trije mogočni politiki – Kangler, Janša in Janković, ki je sicer še vedno župan, ni pa mogel postati predsednik vlade – in vrsta drugokategornikov. Njihovi sopotniki so jih zaradi strahu pred volilnim debaklom prisilili k umiku zaradi afer, kakršne bi jim v preteklosti pustile le nekaj prask. To znižanje praga tolerance do korupcije ima potencial, da bi lahko dosegli še bistveno bolj korenit obračun z ekscesi »tranzicijskega« kapitalizma. Za to bi moralo gibanje vztrajati in se podati tudi v institucionalno politiko.

Od prve vseslovenske vstaje konec decembra je padla vlada. Zdaj imamo malce drugačno koalicijo, državni zbor pa ostaja nespremenjen. Vroče je vprašanje političnega organiziranja vstajnikov. Kdaj in kako ponuditi izvoljivo politično alternativo?

Čas je pravi. Toda politična stranka, ki bi lahko kaj premaknila, ne more temeljiti na amaterstvu. Pritegniti bi morala sodelavce z vrhunskim pravnim, gospodarskim in drugim znanjem, če so načeloma pošteni in pripravljeni delati za javno dobro. In še v primeru najboljše možne ekipe bi bil spoprijem s starimi klientelnimi omrežji težak in poln nizkih udarcev.

Udeležili ste se sobotne pete vseslovenske vstaje v Ljubljani. Kaj je bilo tokrat drugače? Kako si razložiti precej manjšo udeležbo kot doslej?

Pokazalo se je dvoje. Prvič, nihče ne zmore tako učinkovito zmobilizirati levičarjev kot Janez Janša na oblasti. In drugič, čas golega nasprotovanja se izteka, treba je nastopiti z alternativnim programom, saj se razočaranje državljanov nad starimi elitami širi tudi na vstajniško elito.

Vir

Comments are closed.