Sociologija
Agregat
Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

Jože Vogrinc je sociolog kulture in medijev. Doktoriral je z nalogo Televizijski gledalec: nastavki za teorijo televizije. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij, kjer vodi program medijskih študijev. Ukvarja se z radikalnimi družbenimi spremembami v zgodovini in z analizo njihovih pogojev, posledic in zavesti udeleženih.

Več o avtorju

Nastavki za sociologijo zarote*

Jože Vogrinc

Pojasnilo

Zarote niso standardna tema mojega raziskovanja, študija ali vsaj predavanj. So nekaj, na kar naletim predvsem v predstavah študentov, pa naj se ukvarjam s teoretsko temo sociologije, kakršna so družbene spremembe (s čimer se zadnje čase bolj ukvarjam), ali pa s temo sociologije medijev, kakršna so rutine in ideologije novinarjev. Vašega povabila sem bil vseeno vesel – ne samo zato, ker mislim, da je prav, da kdaj predavam tudi v Mariboru, ampak tudi zato, ker me zanima, kam umestiti zarote v razmišljanju o družbeni strukturi in o družbeni dinamiki. Ker pa, kot rečeno, to ni moja standardna tema, bo moje predavanje predvsem glasno razmišljanje z željo po razpravi z vami.

Zarota kot taka

Najprej postavimo ustrezno raven abstrakcije in ustrezen problemski okvir za razmišljanje. Taka raven so družbena razmerja in v njih posamezni udeleženci utelešajo nosilce različnih družbenih teženj in interesov. Družbeno razmerje je razmerje med lastniki kapitala, upravo in delavci, ne med Franjem Bobincem, nekaj osebami, ki so trenutno lastniki, in določenimi osebami, ki so trenutno zaposlene v Gorenju.

Zarota pa se nanaša na medosebno raven delovanja in sicer na poskus, da v neki konstelaciji moči in obvladovanja (ta konstelacija je način izražanja »narave« oblasti v družbenih razmerjih), nekaj oseb zamenja nekatere druge osebe v vrhu oblasti. Gre za makiavelizem, za neko taktiko v zaostrenem političnem boju.

Zarota kot tip dejavnosti torej ni izraz nobene izmed posebnih človeških kultur ali družb (npr. »zahodnih« ali »vzhodnjaških«) in ni značilnost nobene posebne družbene skupine in razreda. Ni celo niti nič specifično človeškega – primatologi so že dolgo tega odkrili in opisali boj za čim višje mesto v skupini med odraslimi šimpanzjimi samci. Vedno implicira družbena razmerja, ki so neenaka in hierarhična in so obenem razmerja medsebojne odvisnosti. Proti popolnoma samostojnim skupinam ljudi zarota ni mogoča; med popolnoma enakimi ljudmi, ki se opirajo na samostojne vire, so zarote nesmiselne.

Pri zaroti gre za to, da si 1 individuum s pomočjo x drugih poskusi pridobiti večji delež virov oziroma boljše mesto v skupini z oslabitvijo ali odstranitvijo drugih oseb, med katerimi so lahko tudi pripadniki iste skupine. Razmerje je labilno, članstvo se spreminja in prekriva. Več razlogov za zarote imajo tisti, ki lahko imajo več od nje, torej višje v hierarhiji, in največ motivov zanje imajo tisti, ki so tik pod vrhom, pa bi radi prišli nanj. Kadar hočejo prav na vrh, se jim, upravičeno ali ne, zdi, da je tveganje izgube položaja, ki ga imajo, manjše od tega, kar pridobijo, če so čisto na vrhu – mislijo, da je biti na vrhu kvalitativno, se pravi, vsaj za stopnjo, ugodneje, kakor biti tik pod njim.

Takšno prepričanje pri zarotnikih ni nujno in morda niti ne najpogostejše. Prepričanje, da je treba biti na vrhu, pozablja, da je nekdo vodja zato, ker ga drugi priznavajo za vodjo, in napačno meni, da vodja odloča o usodi drugih, drugi pa ne o njem. Pozabljajo na težo njegove odgovornosti. Zato so morda pogostejše, vsekakor pa varnejše in morebiti bolj inteligentne tiste zarote, kjer ciljajo zarotniki na položaj čim bližje vrhu, a dovolj varen, da ne prevzamejo vse odgovornosti, se skrijejo za odločitvami vodje in odločajo o drugih v njegovem imenu (pri zaroti v mestnem svetu npr. ne na položaj župana, pač pa njegovega zaupnika ali sekretarke).

Treba je opaziti, da cilj zarote nikoli ni sprememba družbenih razmerij samih, v katerih zarotniki delujejo, ampak, nasprotno, so nespremenjena razmerja pogoj smiselnosti taktike zarote. Zarote nimajo strateških ciljev, ampak taktične. Strategije so dane vnaprej in jim je taktika prilagojena. Zarotniki sanjajo o optimizaciji vladanja oziroma izkoriščanja.
Zarote nimajo namena, biti revolucija v smislu radikalne spremembe družbenih razmerij. Če se kdo moti, tako kot se je Blanqui v 19. stoletju, in misli, da zadošča, da pošteni ljudje naredijo prevrat in pustijo nespremenjen organizem oblasti, se mu zgodi bodisi to, da se narava oblasti zaradi nespremenjene strukture – kljub »novim obrazom« – sploh ne spremeni, bodisi, da ga silovitost sprememb preseneti in prisili v veliko radikalnejše spremembe od tistih, ki jih je nameraval. V slednjem primeru se zarota ponevedoma spreminja v revolucijo.

Po svoji nameri so zarote konservativne. Po svojih rezultatih pa niso nujno konservativne. Podmena zarot je namreč vedno obstoj »človeškega materiala«, upravljanih kot virov, s katerimi se oblastniki oziroma vodilni ukvarjajo.

Zdaj pa miselni preizkus. Če vas pozovem, da se takoj spomnite kakšne znane zarote iz zgodovine, katera vam pride na misel? Ko sem vprašal tako samega sebe, mi je najprej prišla na misel zarota, s katero so umorili Cezarja. Tu pa je neka težava. Zarotniki so hoteli odstraniti Cezarja zato, ker so menili, da je tiran, oni pa so kot konservativci hoteli ohraniti republiko. Ne le, da se jim to navsezadnje ni posrečilo, ampak se je zmagovalec boja za Cezarjevo dediščino, Oktavijan, dal oklicati za cesarja. Uspela zarota zoper Cezarja je pomagala uničiti republiko in ustoličiti cezarje (z malo). To je bila torej neuspela zarota, a neuspela le zato, ker je dosegla več, kakor pa so želeli zarotniki.

Ta teoretski zaplet bom v nadaljevanju ignoriral. Menim namreč, da izraža le to, da ni nujno, da se zarotniki zavedajo daljnosežnosti njihovih dejanj. Če se izrazim heglovsko, je zvijačnost uma tista, ki njim za hrbtom njihove drobne spletke uporabi za zgodovinski prevrat.

Raje se bom držal tega, da je podmena zarot obstoj človeškega materiala kot vira moči za oblastnike. Kakšen je namreč odnos upravljanih kot objekta politike do vodilnih? Izhodišče za razumevanje je, da se interes vladanih ne ujema nujno z interesom vladajočih, ampak je lahko v nasprotju z njim. Zato so vladani do vladajočih vedno v distanci in četudi imajo lahko včasih delno skupne interese, pa imajo verjetneje nasprotne. Zarota lahko povzroči spremembo razmerja med vladajočimi in vladanimi: če je rezultat zarote poenotenje vodstva, lahko postane izkoriščanje bistveno večje ali celo nevzdržno; če medsebojni boj zelo oslabi vladajoče, postane možno, da se jih vladani odkrižajo.

To pomeni, da je v zaostrenih družbenih razmerah zarote treba jemati resno. Pri tem pa nikakor ne smemo zamenjevati ciljev zarote z njihovimi nenamernimi učinki. Seveda tudi ne smemo zamenjevati deklaracij zarotnikov o samih sebi in nasprotnikih z njihovimi dejanskimi nameni. A tega tako ali tako nihče ne počne.

Iz navedenega je jasno tudi to, da narave zarot in njihovega poteka ne spremeni bistveno to, koliko so nasilne in koliko je udeležencev ali tarč zarote. To ne sodi k bistvu zarote. Zato enako lahko rečemo zarota državnemu udaru, kjer so tarče pobite, kakor zamenjavi uprave podjetja, kjer dobi odstavljena oseba imenitno odpravnino. Narave zarote kot take razlike v stilu in ostrini zarote ne zadevajo.

»Teorija« zarote

Predvsem to ni teorija, ker ni racionalno utemeljena. Gre za to, da vidimo zarote tudi tam, kjer jih ni, in da z njimi poskušamo dojeti ravni družbene vzročnosti. To pa je kratko malo narobe, ker družbene probleme tako prevajamo v osebne spore. Oblastniki – torej po definiciji sloj, ki je nagnjen k zarotam – je »teorijam« zarote /TZ/ naklonjen, saj jih sam prakticira in ima zato utemeljene psihološke razloge, da verjame v TZ. Prav mu pridejo pri gospodovanju. Če si namreč vladani praviloma pojasnjujejo družbene spremembe kot posledico intrig med vladajočimi, potem ostanejo nevidni zgodovinsko specifični družbeni razlogi za dogajanje v družbi; nevidna postanejo družbena razmerja izkoriščanja, obvladovanja, represije itn. Ostanejo »večne« teme in zaradi njih se ljudje nagibajo k apolitičnosti: če je namreč oblast dojeta kot ena sama veriga zarot od prazgodovine do dneva, ko tole berete in še naprej, potem se ne da nič spremeniti in je idiot, kdor to poskuša. TZ so za gosposko funkcionalne, ker so udoben način demoralizacije vladanih.

Bodimo si za jasnem, da ne smemo misliti ali trditi, da zarote ne obstajajo ali da so nepomembne za razumevanje trenutnega stanja v kateri koli družbeni situaciji, kjer poteka boj za oblast. Nikakor! Razumno stališče je, da so zarote stalnica makiavelističnih bojev in da zato sodijo k okoliščinam, v katerih potekajo družbena razmerja. Nikakor ne smemo biti do njih indiferentni. Ne bodo se nehale, če se bomo mi sprenevedali, da jih ni. Če smo na strani vladanih in hočemo njihov položaj okrepiti, vladajočih pa oslabiti, so frakcijski boji med vodilnimi za nas pomemben dejavnik, ki ga moramo upoštevati. Upoštevati pa ne pomeni, postaviti se na stran bolj simpatičnih. Prav tako ni realistično stališče, da smo a priori proti vsaki zaroti. Če smo brez moči, se bodo zarote dogajale ne glede na to, kaj si mislimo o zarotnikih in njihovih tarčah. Če si umivamo roke in obsojamo zaroto kot tako, s tem kot vladani le vnaprej oglašujemo tistim, ki bodo v frakcijskem boju zmagali: »Le nič strahu, še naprej vam bomo služili!«

Specifično za TZ pa je, da vidijo zarote tam, kjer jih dejansko ni. Rekli smo že, da napačno razumejo družbene konflikte kot medosebne spore. Katere družbene okoliščine pospešujejo tako prepričanje?

Nasploh je na to mogoče odgovoriti zelo jasno. Sodobna družba je postala tako kompleksna, da je večina družbenih razmerij rezultanta sil, ki je nepredvidljiva in je nihče ne obvladuje. Posledice delovanja akterjev so nepredvidljive, med njimi vlada nezaupanje. Ravni odločanja so tem bolj oddaljene od navadnih ljudi in se počutijo brezmočne nasproti družbenim tokovom.

Obenem pa smo vajeni razumeti večino naših medosebnih interakcij v vsakdanjem življenju kot obvladljive medosebne odnose, kjer znamo povezati vzrok in posledico ravnanja, in kjer mislimo, da večinoma razumemo motive delovanja drugih. Zahrbtnost, zarotništvo dešifriramo takrat, kadar nekdo skriva svoje motive in dejanja in se nasproti nam predstavlja, kakor da deluje nam v prid, iz posledic njegovega delovanja pa prepoznamo, da je ravnal nam v škodo. Ta »psihologija« je za razumevanje TZ pomembna zato, ker nam pove, kako ljudje racionaliziramo izkušnjo nenadzorovanih družbenih tokov, ki jih občutimo kot sovražne. To naredimo napačno, z napačno poosebitvijo družbenih odnosov. Tako se nam zgodi, ker osebno izkušnjo (nekdo je pred nami skrival ravnanje, ki nam je bilo v škodo) vzamemo kot model. Ravnanje, ki nam je bilo v škodo (npr. zadolževanje države, menedžersko uničevanje lastnega podjetja) in zanj nismo vedeli in/ali pa ne razumemo družbene dinamike, ki ga povzroča, po modelu izkušnje iz vsakdanjih medosebnih odnosov razumemo kot osebno hudobijo, naperjeno proti nam, ki smo se je zavedli prepozno. Če postavimo stvari tako, bomo takoj opazili, zakaj smo nagnjeni k takšni napačni racionalizaciji v smeri poosebitve ravnanja in v smeri pripisovanja naklepnosti dejanju, torej še dodatne subjektivacije početja. Če rezultanta družbenih sil na nas učinkuje tako kot zarota na ravni naših medosebnih interakcij, namreč kot presenečenje, da smo zaradi ravnanja nekoga bili oškodovani, mi pa smo pričakovali, da nam bo njegovo ravnanje v korist, potem smo pripravljeni razumeti ravnanje, ki je pripeljalo do za nas negativnega in nepričakovanega rezultata, kot zaroto.

TZ so priljubljene tudi iz preprostega razloga, da poenostavijo teoretski problem vzročnosti v družbenem dogajanju in ga nadomestijo z zgodbo o medosebnem sporu, ki se napaja iz vsakomur razumljivih psiholoških nagibov, kakor so slavohlepje, zavist, samoljubje, oblastiželjnost, pohlep… To je privlačno, ker dejanski zarotniki dejansko izkazujejo takšne nagibe. Ne pojasni pa, na podlagi katere vednosti o družbeni situaciji in družbenih silah zarotniki kalkulirajo, da se v nekem trenutku splača kovati zaroto. S tem pa smo pri makiavelističnem izračunu sil, torej pri divji teoriji o družbeni dinamiki.

V resni družboslovni teoriji družbena vzročnost ne sestoji iz verige posameznih dogodkov starozaveznega tipa: Milanovi politični učitelji so Janezu hoteli ubiti očeta, a se je ta po čudežu rešil in sinu, ko je ta odrasel, povedal svojo zgodbo, zato se je Janez sklenil Milanu maščevati itn. Pač pa si jo je mogoče zamisliti kot občo strukturno vzročnost (Althusserjeva teorija naddoločenosti) ali kot dialektični proces. TZ pa ostaja popolnoma v domeni zgodbe, mita, ki prevaja vzročnost na individualno raven v model, ki lahko enako velja kdajkoli in kjerkoli, zato je nezgodovinski in asocialen.

Nekaj konkretnih primerov

Zarota v pravem pomenu besede je način skupnega skrivnega sodelovanja manhattanskih bank pri napihovanju borznega balonov in umiku lastnih sredstev tik pred tem, ko balon poči. To je taktika doseganja nadpovprečnih dobičkov na račun šibkejših konkurentov. Zato ima takojšnje pomembne posledice na družbena razmerja: 1) koncentracijo velekapitala in povečanje njegove nenadzorovane globalne moči; 2) kvantitativno povečanje moči kapitala nasproti državi; 3) okrepljeno vlogo finančnih špekulacij nasproti drugim načinom akumulacije kapitala in s tem krepitev kapitalskih rentnikov na račun podjetništva, kar implicira naraščajoča protislovja v globalnem kapitalizmu med zahtevo po stabilni rasti produkcije in zahtevo po čim večjih dobičkih.

Vidimo torej tole: za posamezne zarote nikoli ne zvemo; če te zarote na predvidljiv način povezujejo predvidljive akterje in so tudi rezultati predvidljivi, je za žrtve drugotnega pomena, ali je banka A vmes pogoltnila banko B ali obratno, če je njun položaj v družbenih razmerjih identičen (= ena na mestu druge počne natančno isto, kakor bi druga na mestu prve). Kar nas mora bolj zanimati, je družbena dinamika, ki jo aktivirajo zarote.

Poglejmo si bližji primer. Zame je drugotno, ali ga razumemo le kot hipotezo ali kot realnost. Prvaka dveh največjih slovenskih strank se na tihem dogovarjata, kako zavarovati lastno skupno prvenstvo v obvladovanju slovenskega strankarskega prostora. Kaj se hipotetično spremeni, če predpostavimo: a) da to zares počneta in ju pri tem zalotimo pri dejanju; b) da to zares počneta, pa za to nimamo dokaza; c) da tega ne počneta? Kolikor je njun motiv delitev oblasti v Sloveniji med njima, izhaja ta motiv iz same institucionalne logike in ta sili močne stranke k cementiranju dvopolne strankarske konstelacije moči. Motiv ne izhaja iz značaja trenutnih voditeljev obeh strank. Kvečjemu stranki s tako pozicijo ustreza voditelj, ki ravna v skladu z njo. V katerem primeru – a, b ali c – bosta skupni cilj stranki najbolje realizirali? V primeru c, brez dogovarjanja ali z minimalno dogovarjanja, kratko malo z doslednim ravnanjem, ki upošteva skupno korist. Če sta stranki dovolj spretni, zarota ni potrebna. Skrivanje dogovarjanja podžiga teorijo zarote in če bi se zgodil primer a, bi bila diskreditirana voditelja. Tega bi se najbolj veselili njuni tekmeci v lastni stranki, pretendenti na zasedbo prestola, če bi korist stranke zahtevala umik doslejšnjega voditelja.

Drugi primer naj bo slavna zgodovina stalinske VKP(b), kjer so po kratkem postopku razglašali zarote zoper partijo in njenega generalnega sekretarja in likvidirali najprej zarotnike, potem pa še likvidatorje, češ da so bili tudi ti zarotniki. Stalinizem ponazarja, da si lahko tisti, ki je na oblasti in se boji zarote, zarote izmišlja ali pa jih celo preventivno sproža sam proti sebi, da bi pritegnil potencialne zarotnike in jih v kali zatrl, ali pa kratko malo zato, ker verjame, da s tem krepi monolitnost vladajoče skupine.

Ta primer nas opozarja, da ni nujno meniti, da odsotnost zarot kaže, da je oblastna skupina trdna in enotna. Mnogi vladarji so menili, da se do monolitnosti pride samo z nenehnim čiščenjem, torej z odstranjevanjem zarot ali z njihovo umetno produkcijo, če jih za vladarjev okus ni dovolj.

Pred časom sem na spletu naletel na domnevne Titove zapiske tik pred smrtjo (v obtok jih je spravil Vjekoslav Cenčić). Mogoče so ponaredek. A v njih je zanimivo, da Josip Broz navaja vrsto situacij, ko je po njegovih trditvah on sam kot nesporni voditelj ravnal drugače od tistega, kar je mislil, da bi bilo prav, ker se je uklonil večini. Tako je znano, da se je bojda upiral odstranitvi Rankovića 1966 in je pripisal to dejanje Kardelju in Bakariću. Povsem mogoče je to prosrbski konstrukt. Ne zanima me njegova resničnost glede zgodovinskih podrobnosti; zanima me kot dokument razmišljanja in ravnanja voditelja v hierarhično zgrajeni oblastni združbi. Zelo lepo nam namreč demonstrira, da voditelj nikakor ne počne, kar bi se mu zahotelo. Nasprotno! Če hoče ostati na oblasti, mora pritegniti večini glede mnogih odločitev, ki mu niso všeč, a mora kot voditelj prevzeti odgovornost zanje. To je cena, ki jo plačuje za vodilno mesto. Moja poanta je, da se v takem okolju dogajajo zarote sicer ves čas, a da to, da vemo, kdo je koga izrinil z mesta za pečjo na mesto pri vratih, pove nekaj malega samo o grupni dinamiki nekaj konkretnih posameznikov, medtem ko je za razumevanje družbenih učinkov takih premikov pomembno samo neko popolnoma drugo vprašanje: ali je oseba y namesto osebe x sprejela kakšen ukrep, ki je imel pomembne družbene učinke, oseba x pa ga na njenem mestu ne bi bila sprejela. Če bi bila zaradi večinskega mnenja v skupini sprejela enak ukrep na mestu osebe y tudi oseba x, potem zarota na odločanje ni vplivala. To se pravi, da nikakor ne smemo precenjevati vloge voditeljev v »monolitnih« hierarhijah, kakršne so bile boljševiške partije. Če bi bil Stalin leta 1932 padel po stopnicah in se ubil, je bil še cel niz oprod, ki bi vodili natančno enako politiko terorja nad kmeti (Molotov in Kaganovič sta bila neskesana stalinista do smrti leta 1986 oziroma 1991).

Iz vsega, kar sem povedal doslej, je jasno, da se kot analitik postavljam na kraj vladanih. Svojo pozicijo moram narediti bolj eksplicitno. Vladanim se ne splača posegati v vsak boj, ampak samo v tiste boje, kjer branimo temeljne družbene svoboščine ali kjer si lahko obetamo radikalno spremembo k pravičnejši družbi dejanske enakosti.

Za konec bi rad izpostavil neko dilemo. V slovenski družbi zadnjih let kar mrgoli dogodkov, ki so politično pomembni in kjer je bolj ali manj jasno, da so konkretni oblastniki ravnali v nasprotju z elementarnimi predstavami o etičnosti in pravičnosti v naši družbi, obenem pa ni dovolj trdnih dokazov o kriminalnosti teh dejanj, da bi bili krivci za to (vsaj doslej) obsojeni in kaznovani. Mislim, recimo, na domnevno podkupovanje prvakov SDS v zadevi Patria, na dogovarjanje glede prodaje Dela Mercatorju ali na vsakomur očitno naklonjenost razvpitih brezplačnikov stranki SDS. Podobnih dogodkov je seveda še veliko več. Zakaj se ljudje spontano nagibamo k temu, da bi takšno ravnanje prišteli k zarotam? Zato, ker gre za zakonodajalce in najvišje izvrševalce zakonitosti v državi. Če se izkaže, da so ravnali protizakonito, so torej rušili legitimnost oblasti, ki jo zastopajo, to pa je zarota proti zakonitosti kot taki. Če pa nam je samo bolj ali manj očitno, da so ravnali protizakonito, a jim tega ni mogoče dokazati, smo v moralni dilemi: če potegnemo iz te zagate radikalen sklep, da ne more biti legitimna država, kjer zakon ne velja za zakonodajalce in izvrševalce zakonitosti, smo se dolžni taki državi kot nezakoniti upreti. Tak sklep je razdiralen. Človeško se je veliko lažje umakniti v moralno obsodbo pravno formalno še nedolžnih oseb kot pokvarjencev, ki so se zarotili zoper zakonitost. Moralna ogorčenost nad posamezniki nam omogoča, da se še vedno lahko pretvarjamo, da verjamemo v abstraktno pravičnost obče družbene ureditve, v veljavnost načela zakonitosti. Sam nasprotujem fetišizaciji prava in zakona. Pravna razmerja so družbena razmerja. Pravo zlahka pride v nasprotje z občutkom za pravičnost.

* Predavanje v Kulturnem inkubatorju v Mariboru, 25. oktobra 2011. Besedilo je bilo za spletno objavo nebistveno jezikovno in vsebinsko popravljeno.

Comments are closed.