Sociologija
Agregat
Gorazd Kovačič

Gorazd Kovačič

Leta 2010 je na Oddelku za sociologijo FF UL doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Od novembra 2001 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2014 naprej pa kot docent za občo sociologijo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

Več o avtorju

Narod podizvajalskih delavcev in obrtnikov?

Gorazd Kovačič

Univerza potrebuje predvsem stabilno javno financiranje, da se lahko neobremenjeno posveti kakovosti.

Slovensko visokošolsko sfero so že pred sedanjo finančno krizo pestile nekatere strukturne težave, ki so se dodatno zaostrile s politiko krčenja javne porabe. Izvore imajo zunaj univerze in ni jih mogoče rešiti z reorganizacijami univerze, še manj pa s krčenjem njenega javnega financiranja.

1. Prvi problem je potrojitev števila študentov v zadnjih dveh desetletjih brez sorazmerne pomnožitve sredstev za izvajanje študija. Na visokošolske programe se vpisuje večina prihajajočih generacij in številne starejše osebe, ki se doizobražujejo ob delu, toda finančne, prostorske in kadrovske kapacitete fakultet so marsikje ostale enake kot pred desetletji. Rezultat je množični študij z industrijsko obravnavo študentov. Za intenzivnejše delo z najboljšimi študenti ni možnosti. Na drugi strani pa v sistem vstopajo številni manj sposobni študentje, saj je Gaussova krivulja razporeda sposobnosti podobna kot v preteklosti. Tudi tem se učitelji ne morejo dodatno posvečati, jih pa njihova številčnost postavlja pred dilemo, ali naj jih množično mečejo na izpitih ali naj znižajo splošno raven zahtevnosti in razvrednotijo diplome.

2. Te dileme nimajo samo učitelji na univerzi, temveč se pritiski v smeri permisivnosti vlečejo skozi celoten izobraževalni sistem. Začetek te verige je bržkone že v družinski vzgoji, na koncu pa na univerzo pridejo študentje, od katerih jih ima vsaj polovica resne težave s pismenostjo: slabo se izražajo, ne obvladajo slovnice, imajo kratko bralno kilometrino in zato premalo kondicije za študij jezikovno in vsebinsko kompleksnih besedil. Če bi hoteli poskrbeti na eni strani za izvrstne študente in na drugi strani za tiste, ki jih je treba ustrezno opismeniti, bi morali študij reorganizirati na način nivojskega pouka. Poleg množičnih predavanj za vse bi morali najboljše že zgodaj vključiti v raziskovalno delo in intenzivnejše oblike študija, slabšim pa bi morali ponuditi dodatne inštrukcije. A za nič od naštetega ni dovolj kadrov in sredstev.

3. Tretji problem je struktura motivov za študij oziroma, bolje rečeno, za vpisovanje na študijske programe. Marsikdo, ki so ga starši do poznih najstniških let držali v vati samoumevnega udobja, gre študirat zato, da mu v življenju ne bo treba trdo delati – to pa je slaba popotnica za študij. Drugi motiv je značilen za tiste, ki jim starši ne morejo polno financirati visokih življenjskih stroškov. Ti morajo delati, zato da bi lahko študirali, a ker delajo, jim zmanjkuje časa, potrebnega za poglobljen študij. Študirajo le toliko, da v naslednjem letu ohranijo študentski status. Z njim imajo najmanj pogojên dostop do storitev socialne države, ki je sicer vse bolj restriktivna, in lahek dostop do vsaj perifernega segmenta trga dela, če jim je že trg delovnih mest skorajda zaprt. S študentskim delom se preživljajo iz meseca v mesec, medtem ko je perspektiva za redno zaposlitev slaba.

Študentsko delo je anomalija, ki žal ustreza skoraj vsem. Država z njim kupuje kratkoročni socialni mir, podjetja imajo na voljo bazen fleksibilne delovne sile z znižano bruto urno postavko, študentske organizacije pa črpajo rento in pri tem žrtvujejo srednje- in dolgoročne razredne interese bodočih iskalcev zaposlitve in upokojencev s premalo priznane delovne dobe. Za univerzo začarani krog študentskega dela pomeni, da je postala socialni azil in da z dodeljevanjem študentskih statusov opravlja delo, ki ga centri za socialno delo ne morejo več. Učitelji so poleg drugih pritiskov po znižanju izpitnih kriterijev še pod humanitarnim pritiskom.

4. Spričo varčevalne histerije, ki jo evropskim perifernim državam predpisuje predvsem nemški finančni kapital, da bi poglobil njihovo krizo in jih prisilil v razprodajo preostalega premoženja, se kot rešilna bilka za podhranjene univerze vse bolj omenjajo šolnine. Šolnine v resnici že imamo, vendar selektivne. Plačujejo jih izredni študentje, in to nesorazmerno visoke za tisto, kar dobijo. Oblika šolnin so tudi razne vpisnine, obvezni prispevki za materialne stroške in drage prijavnine na izpite po več padcih. Brez teh prihodkov bi fakultete že zdavnaj klecnile, saj obseg javnega financiranja že pred lanskimi proračunskimi rezi ni zadoščal za kakovostno izvajanje študijskih programov.

Če bi uvedli splošne šolnine v višini, primerljivi s tisto za izredni študij, bi se sedanja ekonomika razlogov za vpis na študijske programe podrla. Revnejši – in teh je spričo krize in razslojevanja vse več – si študija ne bi mogli več privoščiti. Tisti, ki jim študentski status predstavlja predvsem dostop do subvencioniranega dela, bi se začeli bolj ozirati po drugih oblikah zaposlitve. Tisti s študijskimi ambicijami pa bi se razgledali po tujini, katera univerza jim za njihov denar ponuja boljše študijske razmere in več znanja. Uvedba šolnin na drugi stopnji bi pokopala številne drugostopenjske študijske programe.

Šolnine so morda lahko koristne le kot varovalka zoper nedokončanje študija. A v tem primeru bi jih veljalo uvesti v obliki obveznosti vračila stroškov, če nekdo ne dokonča študija v določenem roku. Še bolje bi bilo, če bi jih vpeljali skupaj s štipendijami. Šele tako bi lahko prekinili začarani krog študentskega dela. Tudi če šolnin ne bo, bo brez štipendij intenziven študij vse bolj privilegij bogatih, za druge pa bo študentski status predvsem socialni azil. Čeprav so javnofinančne zmožnosti trenutno preslabe, mora zahteva po javni štipendijski shemi za vse študente z dobrimi ocenami postati uradna politika študentskih organizacij. Vse ostalo je kratkoročno krpanje individualnih socialnih kriz in rentniško parazitiranje na prekarnosti študentskih delavcev. Namesto da so študentje pod vodstvom svojih funkcionarjev kamenjali parlament za ohranitev najbolj prekarne oblike zaposlovanja, bi morali zahtevati štipendije.

5. Mnogi vidijo univerzo predvsem kot ustanovo za poklicno izobraževanje in trdijo, da bi morala svoje programe (še) bolj prilagajati povpraševanju na trgu delovne sile. Očitajo ji, da naj bi podajala preveč teoretično in premalo veščinsko znanje in da naj bi bila zato soodgovorna za visoko stopnjo brezposelnosti mladih (oziroma v neoliberalnem žargonu: za slabo zaposljivost posameznikov).

Nalijmo si čistega vina! Glavna vzroka za globino aktualne krize v Sloveniji sta enormno razmetavanje kapitala za lastninjenje in za špekulativne naložbe ter korupcija, ki je poslovnežem z zvezami omogočila kredite s preslabim kritjem. Mladi niso brezposelni zaradi svoje lenobe ali napak univerze, temveč zato, ker delodajalci niso zmožni ustvarjati kakovostnih delovnih mest. Že pred izbruhom krize so slovenska podjetja zaposlovala predvsem zidarje, varilce in natakarice, avtomehaniki pa so lahko (skupaj s prihodki od dela na črno) zaslužili več od strojnih inženirjev v izvoznih industrijskih podjetjih. Zdaj je še bistveno slabše. To, da so šolske oblasti v 90. letih sprožile ekspanzijo visokošolskega izobraževanja, samo po sebi ni bilo napačno, toda žal gospodarstvo ni opravilo svoje naloge.

Če bi privolili v logiko, da je univerza dolžna prilagajati svojo ponudbo aktualnim potrebam gospodarstva, potem bi morala ob zanič gospodarstvu zdesetkati število vpisnih mest ali pa v vse študijske programe uvesti obvezno učenje tujih jezikov, da bi mladi izobraženci lažje emigrirali. A kam bi to pripeljalo Slovenijo? V dokončno zavzetje perifernega položaja v Evropi.

Problema strukturnega pomanjkanja delovnih mest ni mogoče rešiti z veščinsko in specialistično ožitvijo študijskih programov (danes aktualni poklic bo že jutri lahko zastarel), temveč je to izziv za industrijsko politiko države pa tudi za sankcioniranje poslovnih praks, ki so škodljive za podjetja in njihove deležnike. Ključna strukturna reforma bi morala biti destimulacija modela finančnega lastništva podjetij, ki se je izkazal za gospodarsko škodljivega, ne pa pehanje delavcev in drugih v revščino.

Univerza potrebuje predvsem stabilno javno financiranje, da se lahko neobremenjeno posveti kakovosti. Financiranje ne sme biti pogojeno s številom vpisnih mest in s prehodnostjo v višje letnike oziroma s stopnjo uspešnega dokončanja študija. Vrnitev h glavarinskemu financiranju, ki bi utegnila slediti letošnjemu znižanju vpisnih mest na družboslovje, bi pomenila slabo naložen javni denar, saj bi učitelje silila v nižanje kriterijev, ki je že tako težava celotne izobraževalne verige. Znižanje števila vpisnih mest je, nasprotno, lahko dobrodošla podlaga za dvig kakovosti, a le če ne krčimo pedagoškega kadra.

Na področjih, katerih diplomanti se ne morejo množično zaposlovati, potrebujemo več selekcije, zlasti že pred vpisom (sprejemni izpiti), in približevanje akademijskemu in inštitutskemu standardu poučevanja. Tja je smiselno vpisati le najperspektivnejše študente, z njimi intenzivneje delati in jih opremiti z znanjem, s katerim se bodo lahko uveljavili v svoji stroki. Na študijskih področjih, ki omogočajo množično zaposlovanje, pa je treba organizirati nivojski pouk z dodatno pedagoško podporo manj sposobnim študentom, da lahko dosežejo zahtevano raven znanja. V obeh primerih je treba razmerje med številom pedagogov in študentov izboljšati.

Odpuščanje učiteljev, zato da bi finančno prihranili, je najslabša možnost. Razen seveda če bi ga združili s še večjim znižanjem števila vpisnih mest. A to bi pomenilo, da smo se dokončno odločili, da bomo narod podizvajalskih delavcev in obrtnikov.

Vir

Comments are closed.