Sociologija
Agregat
Priscila Gulič

Priscila Gulič

Študente in študentke vabimo k debati o prihodnosti multikulturalizma. Debata sledi predavanju Willa Kymlicke, Neoliberalni multikulturalizem. Prispeli razmisleki, refleksije, kritike, izzivi bodo objavljeni na spletni strani. Najboljši prispevki bodo prevedeni v angleški jezik; nanje bo po zaključku razprave odgovarjal Will Kymlicka. Prispevke zbiramo na naslovu uredništva (sociologija.si@gmail.com).

Več o avtorju

Multikulturalizem in kulturni rasizem

Priscila Gulič

Kulturno razlikovanje je, kot je vsem dobro znano, ahilova peta liberalizma. Nastal, da bi discipliniral religiozne in politično – ekonomske konflikte znotraj krščanske Evrope se je od samega izvora do kanonske formulacije Rawlsove teorije pravičnosti izkazal za ne dovolj sposobnega pri oblikovanju racionalne strukture, ki bi bila lastna vsem državljanom. Z liberalnega vidika je bistvena ravno zmožnost, da definiramo avtonomno in racionalno jedro osebnosti, na osnovi katere bi utemeljili izbiro političnih principov pravičnosti, potem ko bi že abstrahirali vse partikularne pripadnosti, razredne, veroizpovedne, družbene. In verjetno je poleg drugega ravno omejeni liberalni pristop do kulturnega pluralizma dal osnovo za sodobne teorije multikulturalizma. Adekvatnost multikulturalizma kot nove družbeno-politične preobleke Evrope je izjemno kompleksno vprašanje. Diskurz zahteva večdimenzionalno obravnavo in  zdi se, da obsega vso aktualno problematiko, s katero se Evropa in svet danes spopadata.  Obravnavo na ravni posameznika kot svobodnega subjekta in tudi na družbeno-politični ravni (v okviru temeljnih človekovih pravic), s katero se bom ukvarjala v pričujočem prispevku kot odzivu na Kymlickovo predavanje v Ljubljani. Pokazala bom, da je pojem multikulturalizem zelo širok in raztegljiv in da lahko države posledično izvajajo oblike »interesnega« multikulturalizma (primer Nemčije). Prikazala bom, kako kulturni rasizem izkorišča ohlapnost pojma »kultura«, in je pravzaprav klop multikulturalnih družb, ki raste v sodelovanju z neoliberalnimi oziroma ekonomskimi praksami.

Multikulturalna teorija, predvsem najuspešnejša verzija, ki jo je razvil Will Kymlicka, predstavlja v glavnem strategijo, kako se spopadati z oblikami pluralizma, ki ga imamo na primer v Kanadi. Ozemlje države je razdeljeno na dve ali več nacionalnih skupnosti in dodelitev pravic samoupravljanja tem manjšinam deluje uspešno in učinkovito pri reševanju problemov. Ampak ne moremo pa seveda te paradigme zvesti na vse manjšine. V tem smislu je emblematičen primer imigrantov. Kymlicka je zanimiv v tem, ker v primerjavi s konservativnimi pogledi na multikulturalizem, ki so skupine priseljencev osamili kot etnično drugačne oziroma vzporedne družbe, zagovarja liberalni model integracije priseljencev z njihovim vključevanjem v večinsko družbo. Skupnosti imigrantov navadno oblikujejo diasporične skupnosti: posamezniki se naseljujejo po delnem ali celotnem geografskem območju države gostiteljice brez nekega natančno določenega cilja in se porazgubijo ter premešajo z ostalimi državljani. Jasno je, da takšne situacije onemogočajo posvojitev zgoraj omenjene Kymlickove strategije. Lahko bi šli dlje in rekli, da se položaj imigrantov ne izboljša niti s multikulturalnim upravičenjem kulture kot politične vrednote. Glede na to, da odnos migranta do lastne kulture občuteno variira od posameznika do posameznika, ne moremo obče trditi, da imajo imigranti pravico do uživanja pripoznanja na podlagi pomembnosti kulturne identitete v kontekstu formiranja in izvajanja avtonomije, saj je iz mnogih primerov razvidno, da pripadajoča kultura velikokrat ne opravlja tovrstnih funkcij. Res pa je tudi, da so redke priseljenske skupine ugovarjale zahtevi po učenju uradnega jezika kot pogoju za pridobitev državljanstva ali temu, da se  morajo njihovi otroci učiti uradnega jezika v šolah. Zahodne demokracije imajo več kot dvesto let izkušenj z integriranjem takih skupin in le malokaj govori o tem, navaja Kymlicka, da bi zakoniti priseljenci kakorkoli ogrožali enotnost ali trdnost liberalne demokracije (Kymlicka, 496). Ampak zdi se, da je teorija multikulturalizma neuspešna pri ponujanju rešitev za aktualne oblike, s katerimi se pluralizem sooča v kontekstu evropskih držav. Kymlicka se strinja do te mere, ko trdi, da »seveda je težko ohraniti podporo javnosti za velikodušni multikulturalizem, če so priseljenci v veliki večini brezposelni ali celo ilegalci« (Mladina, 40) z razliko od Kanade, za katero je značilna zelo selektivna politika priseljevanja kot je na primer visoka izobraženost imigrantov in osvajanje integracijskih načel kot so učenje jezika večine, spoštovanje gostiteljske države in demokratičnih načel. V Evropi imamo le en primer države in to je Švedska, ki je načelo multikulturalizma vnesla v ustavo in vgradila v politični in socialni sistem. Sprevidela je, da priseljeni ljudje niso začasno uvoženi pari delovnih rok, pač pa ljudje z družinami, življenjskimi načrti, ki so si na Švedskem ustvarili življenje. Pojavil se je multikulturalen tip državljanstva, pri katerem je pretrgana povezava med narodom kot specifično obliko etnije in državljanstvom kot političnim statusom v odnosu med posameznikom in državo. Nacija je opredeljena kot politična skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. Priseljence sprejmejo v skupnost pod pogojem, da spoštujejo politična pravila. Hkrati sprejemajo njihovo kulturno drugačnost in jim dovolijo združevanje in organiziranje po etničnem ključu (Lukšič Hacin, 231). Bistven element tega sistema je prag tolerantnosti, ki je kot osnova medkulturnega dialoga po moji oceni zelo slabo raziskan. Skratka, Švedska je lep primer tega, da dobra in premišljena nacionalna politika, ki upošteva lastno zgodovino, omejitve in ima dolgoročno vizijo lastnega delovanja in razvoja zmore oblikovati multikulturalni tip države in državljanstva.  Z druge strani pa velikokrat obstaja občutek, da multikulturalizem ni pošten do večine (na angleških in drugih spletnih blogih imamo ogromno potrditev te trditve). Gotovo pa zahteva kritično presojo tradicionalnih praks večine v odnosu do manjšine. Pomembno je, da dominantne družbene skupine uvidijo, navkljub nekaterim neprijetnostim zaradi sprememb, kaj njim prinaša multikulturalizem pri utrjevanju tudi njihove nacionalne identitete, ne pa le udejanjanju demokratičnih odnosov znotraj družbe, pravi Kymlicka (Mladina, 42). Bistvo multikulturalizma ni v tem, da le daješ nekatere ugodnosti manjšini, pri večini pa se nič ne spremeni. Izvorni cilji in prizadevanja multikulturalizma v družbi temeljijo na odpravljanju diskriminacije etničnih skupin, rasizma in na oblikovanju načinov prepoznavanja raznolikosti etničnih skupnosti v družbi in javnih institucijah, pravi Kymlicka (Mladina, 40).

Na kakšen način se multikulturalizem povezuje s kulturnim rasizmom?  Pojav kulturnega rasizma delno reflektira diskreditacijo stare biološke razlage o rasni neenakosti. Zaradi odsotnosti biološke razlage rasnega razlikovanja in rasne neenakosti so se raziskovalci obrnili h kulturi. Za liberalce in antropologe ni bila kultura nikoli ovira za doseganje rasne enakosti. Vsi ljudje imajo enake sposobnosti za kulturo in vse kulture so privzgojene. Poleg tega naj bi zanje veljalo, da so dinamične, fleksibilne, ustvarjalne človeške adaptacije, ki se spreminjajo glede na čas in razlikujejo glede na okoliščine. Zgodovinsko in kulturno razlikovanje med na primer Evropejci in ne-Evropejci je bilo vedno osnovano na superiornosti in inferiornosti. Podobno so bili Afričani in druge rasne skupine v ZDA smatrane kot inferiorne. Med letoma 1970 in 1980 so ZDA in nekatere evropske države (npr. Velika Britanija), v glavnem zaradi aktivizma rasnih manjšin, začele sprejemati in celo slaviti kulturne razlike rasnih skupin. Rasne manjšine, vključno z domorodci in imigranti, so objele lastne kulturne korenine in zavrnile prevladujočo filozofijo, da je asimilacija esencialnega pomena za socialni napredek. Vsaj v teoriji se je uveljavil kulturni relativizem. Vse kulture so začenjale biti vrednotene enako. V tem smislu je družba postala »barvno slepa« (»color-blind«), to pomeni, da je »barva« postala irelevantna oziroma vse »barve« so postale relevantne. Vse sodobne države in družbe se morajo ukvarjati s fenomenom multikulturalizma, četudi si tega ne bi želele. V osnovi gre namreč za zahteve ljudi, ki se razlikujejo od modela vladajoče večine, se pravi drugačne od “nacionalne”. Sem spadajo v glavnem rasne, etnične in narodne manjšine, prvotni prebivalci, migranti, pa še katere.  Doba »multikulturalizma« je zavzela v različnih državah različne oblike kot je na primer ustanovitev ločenih javnih šol za muslimanske otroke v Veliki Britaniji ali priznanje alternativnih kulturnih praznikov kot je na primer Kwanzaa v ZDA itd. Staro terminologijo »kulturno prikrajšanih« je zamenjala »kulturna diverziteta«, »kulturna kompetenca« in drugi termini, ki so kazali na spoštovanje do mnogovrstnih in enakovrednih kulturnih oblik. Vendar kljub uspehu pri institucionalizaciji multikulturalizma rasna/etnična neenakost še vedno ostaja. (Mukhopadhyay; Chua, 377-379).

Medtem ko je kultura postala nov vzrok za rasno/etnično neenakost je kulturni rasizem »zaposlil« koncept kulture in jo spremenil v poenostavljen, statičen, rigiden, skrajno homogeniziran, determinističen, ahistoričen koncept. Kultura je opisana kot nekaj tako globoko vtkanega in omejenega s tradicijo, da je že skoraj »intrinsična« oziroma »naravna« glede na skupino. Na kratko bi lahko rekli, da je kultura »naturalizirana« in »esencializirana«, kar jo dela približno tako nespremenljivo kot biologijo (Mukhopadhyay; Chua, 380-383). Včasih je meja med kulturnim esencializmom in biološkim determinizmom neraspoznavna. Kultura je tako postala razlaga za rasno kot tudi etnično neenakost, ki ponuja zelo malo upanja za spremembe. Kulturni rasizem opisuje kulturo kot nepremostljivo oviro znotraj rasnih/etničnih manjšin oziroma kot nepremostljivo prednost znotraj dominantnih rasnih/etničnih skupin. Rasna razmerja, ki so se oblikovala v obdobju kolonializma se ohranjajo še dolgo po tem, ko se spremenijo mnoge ekonomske strukture, na osnovi katerih so ta razmerja nastala. Neenakosti, ki so se oblikovale v kolonializmu, še vedno vplivajo na možnosti in plače na primer migrantov, ki prihajajo iz nekdanjih kolonij. Rasni in etnični stereotipi še vedno obstajajo in sodobna globalna neravnovesja izvirajo iz neenakosti, ki so bile vzpostavljene v obdobju kolonializma. Tu naj samo omenim, da je objektivno in multikulturno podajanje zgodovine v šolskem sistemu posamezne države bistvenega pomena. Edukacija mladih je ključna, saj je postkolonialni svet v katerem trenutno živimo še vedno opredeljen s kompleksnim spektrom ekonomskih, rasnih in etničnih dejavnikov kolonialne preteklosti. “Nerazvitost” je rezultat metod, s katerimi je globalni sistem vase absorbiral dežele sveta. Imperializem je svet razdelil na metropole in njihove satelite, odnos med njimi pa je opredeljen z neenakim razvojem samega kapitalizma ter z odvisnostjo slednjih od prvih. Zato živimo v svetu enega samega kapitalizma, ki kreira tako razvoj določenih držav kot tudi nerazvitost drugih. Delitev današnjega sveta na „napredne“ kapitalistične in „nerazvite“ države so zato povzročile različne oblike nastanka kapitalizma (Loomba, 136-137 ).

Kulturni rasizem je preprosto nov ideološki aparat, ki zakriva veliko bolj fundamentalne procese globalnega kapitalizma, kateri nosijo odgovornost za sodobno neenakost in stratifikacijo. Kulturni rasizem predstavlja zadnjo »razpravo« močnejših, da bi upravičili dominacijo; razpravo, katere korenine segajo daleč nazaj v kolonialno obdobje. Zagovorniki tega načela so začeli preučevati odnos med kulturnim rasizmom in cilji kapitalistične in imperialistične rasti ter prišli do zaključka, da ideje o kulturni superiornosti in inferiornosti med narodi služijo za upravičenje politične in ekonomske podrejenosti dozdevno ekonomsko »nazadnjaških« držav tretjega sveta in njihovih “tretje razrednih” posameznikov, katerih velik del predstavljajo ravno imigranti. Kulturni rasizem je nadomestil biološko razlago za rasno/etnično neenakost, saj je bilo treba opravičilo za rasno/etnično neenakost v obdobju postkolonializma in globalizma  »posodobiti«, da bi lahko dalje upravičevali nove transformacije kot so globalni konkurenčni trg, mogočne multinacionalne korporacije in rastočo koncentracijo bogastva. Frantz Fanon, rojen na Martinique in izobražen v Franciji kot psihiater, je bil eden prvih, ki je v svojem delu Pour la Revolution Africaine (1956) raziskoval vlogo kulturnega rasizma kot nove legitimirane ideologije imperializma. Termin »kulturni rasizem« je uporabil, da bi pokazal udarec, ki so ga zahodne evropske kulture prizadejale na duha koloniziranih in ponovno neodvisnih ljudstev. Fanon ga opisuje kot »suženjsko« doktrino, katere cilj je uničenje psihe, kulturnih vrednot in načina življenja koloniziranih ljudstev ter ustvarjanje odtujenosti. Čisto nasprotje temu so kolonizatorji, ki svojo intrinsično »superiorno« kulturo nikoli ne postavijo pod vprašaj. To doktrino je Fanon videl kot nujen ideološki vnos pri »sistematičnem zatiranju ljudi« (Fanon, 29–44). Nekateri so nadaljevali Fanonovo delo in pokazali kako kulturni rasizem krepi »dominantne-podrejene« odnose med bivšimi kolonijami in kolonizatorji bodisi med državami »prvega« in »tretjega« sveta ali med rasnimi skupinami znotraj novo nastalih neodvisnih držav kot sta na primer Južnoafriška republika in Zimbabwe. Kulturni rasizem je (iz)oblikoval družbeno psiho variirajočih skupin in zapleta poskuse ustvarjenja »kulturne avtentičnosti« državnih institucij v kontekstu post-neodvisnosti. Primer tega so kolonizirane strukture kulturne dominacije, ki so pogosto ustvarile dve plati iste medalje: »zahodnjaško-izšolano« elito in revolucionarne bojevnike, izmed katerih je vsaka imela različno kulturno vizijo post-neodvisnega obdobja.

Na predavanju je Kymlicka pokazal, kako se multikulturalne prakse prepletajo z neoliberalnimi. Neoliberalni multikulturalizem temelji na predpostavki, da lahko “kulturo” aktivno uporabimo na trgu dela. Da je lahko vsak pripadnik kulturne skupnosti (s poudarkom na diasporičnih skupnostih) aktiven igralec na trgu dela. Vendar se je kulturni rasizem pretanjeno povezal tudi s t.i. »neoliberalnimi« praksami, ki skušajo privatizirati državne aktivnosti kot so javno zdravstvo, izobraževanje, zapore itd., zrušiti državne zakone, ki regulirajo korporacije, ščititi trg dela in eliminirati trgovske omejitve med državami. Institucije kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija so mnenja, da naj bi neoliberalna politika in strukturne prilagoditve pomagale pri »razvoju« in »moderniziranju« ekonomij Tretjega sveta, ublažile revščino in zmanjšale politično korupcijo, družbeno-socialno odvisnost in izoliranost. Opazimo lahko, kako neoliberalizem preko govorov vladnih uradnikov, razvojnih agencij in močnih medijev implicitno uporablja kulturno – rasistične razlage za neenakost. Države tretjega sveta so konstantno omenjane kot kulturno nesposobne, kulturno nevedne in kulturno nezmožne reševanja lastnih problemov. Prikazujejo jih kot tiste, ki so same krive za lastno revščino, zdravstvene težave, agrikulturno bedo, izobraževalno neuspešnost itd. Na ravni držav-nacij smo ravno tako priča govorom o statusni in ekonomski inferiornosti manjšinskih skupnosti kot so na primer priseljenske skupnosti ali romske skupnosti. Kulturni rasizem se uporablja tudi kot retorično strategijo za doseganje političnih ciljev. Kot primer lahko navedemo »barvno slepo« družbo, ki se je konec sedemdesetih let pojavila v ZDA in zahodnih državah ter uveljavila politiko enakih možnosti in pozitivne diskriminacije, da bi odpravila prodorno institucionalno rasno diskriminacijo iz preteklosti. Proti-rasizem je bil na začetku zgrajen predvsem v smislu usposobljenosti in enake udeležbe na vseh družbenih ravneh. Naknadno se je v zahtevo po institucionalni integraciji vključilo tudi spoštovanje in ohranjanje rasno – osnovanih kulturnih značilnostih. Številni politiki (predvsem v ZDA) spretno uporabljajo retoriko »barvno slepe« družbe v smislu, da ker je postala rasa nepomembna, potem je politika pozitivne diskriminacije nepotrebna in v bistvu diskriminatorna. Se pravi, kulturni rasizem navidezno zanika nadaljnjo pomembnost rase v svetovnem kontekstu in istočasno predlaga opustitev pozitivne diskriminacije, ker ni več potrebna. Nekateri so politiko pozitivne diskriminacije označili celo kot »obrnjeno diskriminacijo«, se pravi kot »nepošteno prednost«, ki jo imajo ti zaposleni ter kot »nepravico« (čeprav le s strani dominantne rasne skupine). Retorika kulturnega rasizma vključuje področja migracij in multikulturalizma in je prisotna v večini evropskih držav. V Sloveniji so lep primer tega rasistični govori nekaterih vladnih poslancev v odnosu do slovenske romske skupnosti.

Iz zgoraj povedanega ni povsem jasno ali naj bi multikulturalizem krepil ali zmanjševal  kulturni rasizem. Ali se občutek superiornosti državljanov znotraj države-nacije zmanjšuje, če ima multikulturno družbo? Ali je ravno obratno, da se občutek superiornosti ohranja ali povečuje, če je država-nacija multikulturna? Kymlicka tu odgovarja, da multikulturalizem ni tista spremenljivka, s katero bi pojasnjevali ravni družbene izolacije. Pogledati je treba v izobraževalne sisteme, na trge dela, analizirati politiko dodeljevanja državljanstva, itd. (Mladina, 40). Zdi se, da je multikulturalizem dovolj široka teorija, da je »kultura« postala tista spremenljivka. Spremenljivka, ki nima nikakršnih apriornih ali stalnih političnih učinkov, temveč se spreminja glede na potrebe družbe in njenih ekonomij. In omejenost multikulturalizma se jasno zarisuje ravno pri pojmu »kultura«. Opažajo se nedoslednosti, saj evropskim državam še ni povsem jasno, kdo vse naj bi bil poleg imigrantov vključen v princip »podrejenosti« (v Nemčiji na primer nemški Turki) niti si niso na jasnem, kaj vse spada pod »kulturo« v kontekstu multikulturalizma (v Franciji na primer sporna muslimanska oblačila). Giovanni Sartori opozarja na nevarnost, ki jo ideologija prinaša, saj beseda »kultura« zveni zelo nevtralno v primerjavi z besedo »rasa« oziroma »multirasizmom« in pokaže kaj vse za multikulturaliste »kultura« ni: ni »visoka/učena kultura«, v intelektualnem pomenu termina. Niti ni »kultura« v antropološkem smislu termina, kjer vsak človek živi znotraj neke kulture kot govoreča žival in je torej kot »simbolična žival« označena tudi z življenjem v simboličnem svetu. Ni »kultura« kot skupek vedenjskih modelov, v behaviorističnem smislu. In ni »kultura« niti v smislu »politične kulture«, o kateri razpravljajo politologi. Te izključitve, pravi Sartori, še niso dovolj restriktivne, čeprav je s predpono multi zelo težko koncept še bolj skrčiti. Predpona multi nam ne pove samo, da imamo opravka s številnimi kulturami, ampak tudi različnimi.V multikulturni košari je »kultura« mišljena lahko kot jezikovna identiteta (na primer jezik kot narodotvorna vrednota), religiozna identiteta, etnična identiteta, za feministe celo spolna identiteta, poleg seveda ustaljenih pomenov termina v okviru »kulturnih tradicij« (hebrejska tradicija, zahodna tradicija, islamska tradicija). Ta spisek nam pokaže, kako je ta košara heterogena in varljiva. Pod deklamacijo »kulture« ni vse kultura. In moramo si biti na jasnem, da kulturna diverziteta ni etnična diverziteta: termina sta si med seboj zelo različna (Sartori, 61-64), podobno kot sta si zelo različna med seboj pojma »rasa« in »etnija«.

Iz vsega povedanega lahko precej jasno vidimo, da se je kulturni rasizem prisesal na teorijo (in njeno realizacijo) multikulturalnih družb in jo spretno izrablja za ohranitev družbenih struktur sveta. Kulturni rasizem je klop multikulturalnih družb, ki raste v sodelovanju z neoliberalnimi oz. ekonomskimi praksami. Kadar se narodotvorna država na razredni in statusni ravni identificira z nacionalno državo, ki ohranja neokolonialno (superiorno) zavest, potem se zdi, da je vsakršna oblika multikulturalizma nemogoča. Potrebno bi bilo preseči neokolonialno miselnost, logiko prevladovanja ali zgolj gospodarski interes. Evropa mora znova najti poslanstvo v svetu, ki izhaja iz njene dediščine demokracije, svoboščin in človekovih pravic in »revnim« državam pomagati graditi boljšo prihodnost, bolj pravično prihodnost. Evropa ne more le zapravljati milijone evrov, da na primer pošilja nazaj nezakonito priseljence, ki jih izkoriščajo diktatorski režimi. Imeti mora bolj ambiciozne načrte in pomagati celotni Afriki, da zgradi prihodnost v miru. Zakaj ne bi raje poskrbeli za globalno pravičnost kot pa za nove politične preobleke zahodnega sveta?  Čeprav se morda ne zdi na prvi pogled pa je ravno Will Kymlicka odličen primer tega, da imajo lahko intelektualci in teoretiki velik vpliv na ustvarjanje nacionalnih politik, če so le dovolj dobre.  Zato sprašujem: Kdo bi si želel izseliti iz lastne države, zapustiti dom in družino in pri tem tvegati življenje, če bi živel v blagostanju? Če bi videl lastno prihodnost in družinsko srečo v svoji domovini? Kateri teoretik bi lahko odgovoril na tovrstna vprašanja? To naj bi bil izziv za intelektualce in teoretike 21. stoletja.

Literatura:

  • Fanon F. (1967 [1956]). Towards the African Revolution, prevod: Haakon Chevalier. New York: Grove Press.
  • Kymlicka W. (2005). Sodobna politična filozofija. Ljubljana: Krtina.
  • Lukšič Hacin M. (1999). Multikulturalizem in migracije. Ljubljana: Založba ZRC.
  • Mladina. (2011). Intervju s Kymlicko. Ljubljana, 18. marec.
  • Mukhopadhyay C.C.; Chua P. (2008). Cultural racism, v: “Encyclopedia of race and racism”. Detroit; New York; San Francisco et all.: Thomson; Gale.
  • Loomba A. (2009). Kolonializem in neokolonializem. Ljubljana:Orbis.
  • Sartori G. (2000). Pluralismo, multiculturalismo e estranei. Milano: RCS Libri.

Priscila Gulič,

podiplomska študentka socialne filozofije na Oddelku za filozofijo, FF

Comments are closed.