Sociologija
Agregat
Gorazd Kovačič

Gorazd Kovačič

Leta 2010 je na Oddelku za sociologijo FF UL doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Od novembra 2001 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2014 naprej pa kot docent za občo sociologijo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

Več o avtorju

Kako k radikalnim oblikam ekonomske demokracije?

Gorazd Kovačič

Slovensko sociološko društvo je v marcu in aprilu 2013 organiziralo cikel treh okroglih miz z naslovom »Slovenija na razpotjih: refleksije o tem, kje se nahajamo in kam usmeriti naše energije«. Prva okrogla miza je bila posvečena spremembam političnega sistema, druga (26. 3. 2013), o kateri podrobneje pišemo tudi v tem prispevku, krepitvi ekonomske demokracije, tretja pa pravni državi. Namen cikla je bil napraviti korak naprej v artikulaciji predlogov alternativnih politik, in sicer tako, da smo organizirali dialog med predlagatelji alternativ in strokovnimi komentatorji, v občinstvo pa smo poleg strokovne in splošne javnosti povabili tudi pripadnike alternativnih gibanj.

Prvi korak v tem procesu je napravilo aktualno protestniško gibanje z izražanjem nezadovoljstva z obstoječim stanjem in z vladajočimi elitami. Naslednji korak so napravili medijski portali, namenjeni objavljanju predlogov alternativnih politik, npr. Delova rubrika »Revolt in alternative« in spletna stran http://danesjenovdan.si/. Tretji korak, h kateremu je prispevalo SSD, sta selekcija teh predlogov in strokovna diskusija o njihovi izvedljivosti in potrebnih dopolnitvah. Četrti korak, priprava političnih programov in nastop z njimi na volitvah (v okviru novih ali starih političnih strank) pa je stvar tistih, ki se bodo odločili za takšen angažma.

Metoda priprave okrogle mize

Metoda priprave vsaj okrogle mize o ekonomski demokraciji, ki sem jo vodil podpisani, je bila naslednja. Najprej sem pregledal vse prispevke na temo ekonomskih alternativ, ki so bili predstavljeni slovenski javnosti v zadnjih mesecih. Napravil sem izbor, predvsem po kriteriju izvedljivosti oz. tega, kako je avtor predstavil operacionalizacijo svojega predloga v danih politično ekonomskih razmerah. Večina predlogov je amaterskih, tako da so ali utopični, ali so artikulirani le kot niz načel in ne kot niz izvedljivih politik, ali pa kažejo celo nerazumevanje ekonomske realnosti. Potem ko sem evidentiral produktivne in prepričljive predlagatelje, sem se odločil za koncept dogodka, ki je dovolj ozko fokusiran za to, kar omogoča žanr okrogle mize. Ta je bila posvečena mikro ekonomskim alternativam, demokratizaciji upravljanja podjetij in krepitvi alternativnih tipov podjetij. Nato sem pregledal še nabor možnih strokovnjakov, ki bi lahko na okrogli mizi razvili diskusijo s predlagatelji alternativ. Tako smo dobili naslednjo zasedbo: Mitjo Sveteta iz Mreže za neposredno demokracijo, Marka Kržana iz Delavsko-punkerske univerze, psihologinjo in podjetnico Niko Kozjak ter poznavalko ekonomske demokracije dr. Aleksandro Kanjuo-Mrčela s Fakultete za družbene vede.

Nujna demokratizacija podjetij in spodbujanje alternativnih podjetniških organizacij

Demokratizacija podjetij in spodbujanje alternativnih podjetniških organizacij je aktualna naloga iz več razlogov.

Prvič, sedanja gospodarska in finančna kriza je posledica več desetletij porušenega razmerja med delom in kapitalom pri vplivu in delitvi BDP (Husson), kar je povzročila uveljavitev neoliberalne doktrine. Krepitev deleža kapitala v BDP oz. zagotavljanje profitov na račun relativnega siromašenja delavcev sta tudi sama nastopila kot odgovor na neko krizo, in sicer na ciklično krizo produktivnosti, ki je zajela zahodni svet v 70. letih 20. stoletja. V povojnem obdobju je fordistični sistem zagotavljal vzajemno rast obsega profitov z rastjo plač in delavske potrošnje. Ko so profitne stopnje upadle, je neoliberalizem podaljšal obdobje visokega obsega profitov tako, da je spodbudil financializacijo in okrepil razredno moč lastnikov kapitala. (Harvey) S tem pa je povzročil prehod iz produktivne faze sistemskega cikla akumulacije kapitala v finančno (Arrighi), kar pomeni, da se je kapital na zahodu umikal iz investicij v realni sektor (in je proizvodnjo selil v novo industrializirane dežele z nizkimi mezdami) in v vse večjem obsegu investiral v finančne špekulacije. Delavcem na zahodu je to prineslo strukturno pomanjkanje zaposlitev, intenziviranje dela, naraščanje prekarnosti, poglobljeno razslojevanje in za večino stagnacijo kupne moči, ki je bila kompenzirana z napihovanjem kreditnih balonov. Tista proizvodna podjetja, ki se niso uspela uveljaviti v redkih tržnih nišah z visoko dodano vrednostjo in visokim obsegom reinvesticij kapitala, so morala bodisi dislocirati proizvodnjo v revnejše dežele, bodisi intenzivirati delovne obremenitve, česar pa ni mogoče početi v nedogled (Stanojević).

Drugič, v Sloveniji se je v zadnjih letih izrazito pokazalo, da so razvojno uspešna praviloma le tista podjetja, ki v času tranzicije (razen morda povsem na začetku, ko so bili prevzemi finančno še zelo poceni) niso bila lastniško prevzeta in se njihovi lastniki niso (bodisi namenoma, bodisi v stiski) obnašali kot finančni lastniki. V jedru aktualne gospodarske in bančne krize v Sloveniji tiči kontraproduktiven model lastništva in lastninjenja podjetij, pred čemer so že pred krizo svarili nekateri strokovnjaki (P. Cirman, F. Drenovec, M. Kos, J. Mencinger). Kupci podjetij so praviloma odplačevali stroške financiranja odkupa z izčrpavanjem kupljenih podjetij. Pri tem ni bilo bistvene razlike med holdinškimi in menedžerskimi prevzemi: oboji so škodljivi za prevzeta podjetja in njihove nelastniške deležnike. V mnogih primerih so finančni investitorji ob pomanjkljivi zakonodaji celo kupili podjetja z namenom njihovega uničenja, npr. zato, da bi pridobili in prodali nepremičnine, ki jih je proizvodno podjetje uporabljalo za svojo osnovno dejavnost. Na agregatni ravni je to pomenilo obsežno zapravljanje kapitala za lastninjenje in za kopičenje finančnega in osebnega premoženja, povzročilo je primerjalno zelo visoko zadolženost in pešajočo mednarodno konkurenčnost slovenskih podjetij, socialni problemi kot stranski rezultat tega procesa pa so eksternalizirani v breme države in prizadetih gospodinjstev. Primarna akumulacija kapitala v posebnih razmerah slovenske tranzicije je potekala usklajeno z globalnimi neoliberalnimi trendi.

Tretjič, način »reševanja krize«, ki ga uveljavljajo evropske institucije sledeč interesom zlasti nemškega finančnega kapitala, pomeni nadaljevanje neoliberalne ekonomske politike, ki omogoča znatne profitne stopnje na račun siromašenja tistih, ki niso lastniki kapitala. V prvi fazi je šlo za podržavljanje izgub špekulantskih zasebnih investitorjev, v sedanji, drugi fazi pa države zmanjšujejo javni dolg s krčenjem storitev za prebivalce. Finančni kapitalisti s tem dvakrat pridobijo: najprej so na države prevalili del svojih izgub, zdaj pa skušajo s pomočjo monetaristične politike krčenja javne porabe dodatno poglobiti razslojevanje, znižati bruto ceno delovne sile, poceni pridobiti premoženje srednjega sloja in države ter privatizirati del javnih storitev, kot so izobraževanje, zdravstvo, starostna oskrba, otroško varstvo, kultura itd. Privatizacija teh, osebnih storitev bi kapitalu omogočila novo fazo lokalnega črpanja profitov oz. rent v panogah, ki so za razliko od dobršnega dela industrije na zahodu še rentabilne, saj potekajo sedentarno (Giraud) in jih vsakdo potrebuje.

Vse to skupaj pomeni, da dominantni model podjetja, ki temelji na ostri ločitvi med finančnimi lastniki z rentniškim motivom in njihovimi menedžerji ter med delavci in ostalimi deležniki, ne obeta rasti blaginje za delavce in širšo skupnost. Nadaljevanje usmerjenosti poslovnih ciljev podjetij realnega sektorja v scenarije primarne akumulacije kapitala in poskusi sanacije izčrpanih podjetij z nadaljnjim intenziviranjem dela vodijo v revščino. Zato je nujno treba dati institucionalno podprto priložnost demokratičnim tipom podjetij in tudi delavskim prevzemom lastništva podjetij iz rok slabih finančnih lastnikov. Ta možnost nas je na okrogli mizi še posebej zanimala, saj gre za radikalnejši poseg v obstoječa lastninska razmerja in s tem v razmerja moči med zasebnimi lastniki kapitala in drugimi deležniki.

Poudarki iz razprave

Mitja Svete je na okrogli mizi predstavil predlog prehoda k obsežnemu delavskemu soupravljanju in solastništvu podjetij. Obstoječi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij ponuja široke možnosti, vendar te v praksi povečini niso uveljavljene in zaposleni nimajo možnosti vplivanja na poslovne odločitve in na preprečevanje škodljivih potez. Za kaj takega bi bil potreben poseg v lastninska razmerja. Svete predlaga postopno, a za vsa srednja in velika podjetja obvezno uveljavitev znatnih lastniških deležev delavskih skupnosti in političnih skupnosti. V Sloveniji smo imeli že v času prve faze privatizacije izkušnjo z delavskim in državljanskim lastništvom, a glavnina tega je končala v rokah finančne oligarhije. Svete koncipira delavsko lastništvo podjetij kot skupnostno lastnino, ki ne pripada posameznikom in je ti ne morejo niti prodati niti obdržati po prenehanju zaposlitve, temveč jo lahko le souživajo in z njo soupravljajo, dokler so zaposleni v podjetju. Z nedeljivo in neindividualno delavsko lastnino torej upravlja skupnost trenutno zaposlenih delavcev. Poleg tega Svete zagovarja tudi znaten lastniški delež politične skupnosti, države ali občine, odvisno od geografskega dometa socialnih vplivov posameznega podjetja. V tem solastništvu vidi varovalko pred eksternalizacijo socialnih stroškov slabih poslovnih odločitev. Meni, da mora biti dolgoročni politični cilj ta, da bi vsota deležev delavske in državne oz. občinske lastnine v srednjih in velikih podjetjih nekoč dosegla vsaj 51 %. Pot tja vidi v spremembi zakonodaje z obvezami in spodbudami, pa tudi v reviziji divje privatizacije.

Marko Kržan je predstavil idejo demokratičnega socializma, ki jo krog Delavsko-punkerske univerze promovira v zadnjem času (doslej sicer povečini kot slogan). Cilj demokratičnega socializma je trojna enakopravnost ljudi: kot državljanov (politični vpliv na odločitve, ki zadevajo širšo skupnost), kot delavcev (enakopravnost pri upravljanju podjetij in razpolaganju z dohodkom) in kot potrošnikov (materialna enakost). Zagovarja delavsko soupravljanje podjetij in mehanizme vpliva državljanov na odločitve podjetij na območjih vpliva njihovega delovanja. Teoretsko to utemeljuje z zamenjavo kriterija uspešnosti podjetij. V konvencionalnih podjetij ta kriterij predstavlja profitna stopnja, v demokratičnih podjetjih pa bi ga morala nadomestiti stopnja akumulacije oz. povečanja premoženja podjetja kot delovne skupnosti. Povečano premoženje podjetja bi v tem primeru lahko namenili tudi za izplačilo profita oz. za povečanje plač in zaposleni bi bili po načelu upravljalske in potrošniške enakopravnosti lahko zainteresirani za oboje, toda z vidika podjetja, ki nastopa na trgu v konkurenci z drugimi podjetji, ta izplačila pomenijo strošek in slabitev razvojnih potencialov. Distribucija akumuliranega premoženja podjetja in tudi stopnja akumulacije sta torej odprti politični vprašanji, o katerih naj se delavci odločajo v enakopravnosti z lastniki in s širšo politično skupnostjo. Naloga slednje v demokratičnem socializmu bi bila postavljanje kriterijev za investicijske odločitve, tako da bi te upoštevale javni interes na območju vpliva. Določanje planskih smernic ne bi bilo le stvar stroke, temveč tudi politične participacije državljanov. Kržanov ideal je pretežna družbena lastnina podjetij, k njej pa vidi več poti: ločitev upravljalske in lastniške funkcije, delavske prevzeme, uporabo in preoblikovanje znatne državne lastnine v gospodarstvu ter zakonsko širitev planskih pristojnosti političnih skupnosti.

Nika Kozjak zagovarja institucionalne spodbude zaposlovanju za krajši delovni čas, in sicer zlasti za iskalce prve zaposlitve, mlade starše in starejše delavce. Njeni argumenti so upad urne produktivnosti pri dolgem delovniku v umskih poklicih, premostitev strukturnega pomanjkanja dela z njegovo prerazdelitvijo namesto s sedanjim prepadom med brezposelnimi in med preobremenjenimi delavci ter višja kvaliteta življenja. Ocenjuje, da zaradi višje urne produktivnosti znižanje dohodkov in obsega priznane pokojninske dobe ne bi bila potrebna. Priznava pa, da bi bil ta režim zaposlovanja učinkovit predvsem v kreativnih poklicih in v podjetjih z visoko dodano vrednostjo.

Dr. Aleksandra Kanjuo-Mrčela je v svojem prispevku poudarila, da uvajanje in širitev ekonomske demokracije nista načelna strokovna dilema, temveč predvsem stvar politične odločitve. Najpogostejši očitki ekonomski demokraciji, domnevna poslovna neuspešnost, prevelika tveganost za delavce in njihova domnevna nagnjenost h kratkoročni poslovni politiki, empirično ne držijo. Demokratična podjetja so lahko vsaj v enaki meri kot konvencionalna podjetja poslovno uspešna in dolgoročno razvojno naravnana. Odločilna za razvoj ekonomske demokracije je usmerjenost institucionalnega okolja. To sedaj podpira individualistično ravnanje in tip podjetij z zasebnim kapitalom, ne spodbuja pa npr. zadrug, ki bi se lahko razvijale na področju storitev in fleksibilnega ter odvisnega dela in okrepile na področju kmetijstva, kjer kljub bogati zgodovinski tradiciji danes životarijo. Prav tako je institucionalna podpora odločilnega pomena za delavske prevzeme podjetij. Ti bi bili izvedljivi v podjetjih, ki so jih finančni lastniki izčrpali in so v času krize poceni, še vedno pa imajo tržni potencial, a težavi sta pomanjkanje kapitala in nepripravljenost bank za posojanje. Država bi lahko ob milijardnih sredstvih za poplačilo bančnih izgub, ki izvirajo iz nasedlih finančnih naložb, zlasti prevzemnikov in investitorjev v nepremičninske špekulacije, namenila tudi znatna sredstva za kapitalski sklad (npr. znotraj banke SID), ki bi kreditiral delavske prevzeme podjetij, s čimer bi posredno ublažila tudi bančno krizo. Prilagoditi pa bi morala tudi insolvenčno zakonodajo in spodbujati širitev upravljalskega znanja v delavske kroge.

Namesto zaključka

Razprava o demokratizaciji gospodarstva na ravni podjetij je smotrna tudi zato, ker je uvajanje sprememb tu – za razliko od korenitega preoblikovanja makro ekonomskega sistema – mogoče že takoj. Institucionalne spodbude krepitvi ekonomske demokracije v podjetjih niso pogojene z drastično spremembo makro ekonomske politike, izstopom iz EU in tveganjem pretresa mednarodnega položaja države oz. nacionalnega gospodarstva. To mora ostati vpeto v svetovni sistem, ki je kapitalističen (Wallerstein), kar pomeni, da morajo podjetja skrbeti za svojo konkurenčnost. Projekt ekonomske demokracije ni uperjen niti proti trgu niti proti konkurenčnosti med podjetji, temveč, nasprotno, predpostavlja trg in skuša preprečiti tiste upravljalske prakse, ki slabijo konkurenčnost podjetij zavoljo kratkoročnega finančnega izplena. Z zmanjšanjem moči finančnih lastnikov bi podjetjem ostajalo več sredstev za razvoj, pa tudi za zadovoljevanje širšega spektra interesov ostalih deležnikov, od zaposlenih do človeškega in naravnega okolja.

Literatura:

Arrighi, G. 2009. Dolgo dvajseto stoletje: kapitalizem, denar in moč. Ljubljana: Sophia.
Bembič, B. 2012. Kapitalizem v prehodih: politična in ekonomska zgodovina Zahoda po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Sophia.
Cohen, D. 2011. Tri predavanja o postindustrijski družbi. Ljubljana: Sophia.
Giraud, P.-N. 2006. Neenakost v svetu: ekonomija sodobnega sveta. Ljubljana: Založba /*cf..
Harvey, D. 2012. Kratka zgodovina neoliberalizma. Ljubljana: Studia humanitatis.
Husson, M. 2011. Čisti kapitalizem. Ljubljana: Sophia.
Kanjuo-Mrčela A. 1999. Lastništvo in ekonomska demokracija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Kovačič, G. 2009. »Dolžniško in profitno izčrpavanje ter kriza« V: 2000, št. 208/209, str. 33-48.
Kovačič, G. 2013. »Sodobni kapitalizem in razslojevanje v svetovnem merilu in kje je Slovenija«. V: Knep, Milan (ur.), Obrazi revščine: zbornik / VII. Forum za dialog med vero in kulturo. Ljubljana: Družina, 2013, str. 26–42.
Kramberger, A. 2007. »Strukturni razlogi težje zaposljivosti mladih v Sloveniji«. V: A. Kramberger in S. Pavlin (ur.). Zaposljivost v Sloveniji: analiza prehoda iz šol v zaposlitve: stanje napovedi, primerjave. Ljubljana: FDV, str. 64–102.
Stanojević, M. 2004. »Mobilizacija človeških virov s povečevanjem intenzivnosti dela«. V: I. Svetlik in B. Ilič (ur.) Razpoke v zgodbi o uspehu: primerjalna analiza upravljanja človeških virov v Sloveniji. Ljubljana: Sophia, str. 111–129.
Wallerstein, I. 2006. Uvod v analizo svetovnih-sistemov. Ljubljana: Založba /*cf..

Comments are closed.