Sociologija
Agregat
jasalategano

Jaša Lategano

Študent sociologije kulture in glasbenik. Zanimajo ga strukturalizem, družbene spremembe, politična ekonomija, kulturna globalizacija. Kot glasbenik se ukvarja z različnimi zvrstmi ljudske glasbe in proučuje njihovo razmerje do sodobne, mednarodne oziroma zahodne popularne glasbe.

Več o avtorju

Ime česa je Iskra?

Jaša Lategano

Varčujemo za neobstoječe

Nastopil je čas, ko se je slovenska vlada odločila, da zaostajamo za ostalimi evropskimi državami. Ali to pomeni, da je pri nas nastopila kriza, medtem ko imajo prebivalci drugih evropskih držav višje plače, neogrožen dostop do izobraževanja in zdravstvene nege, ter si lahko ob koncu produktivnega dne v mestnem kinu ogledajo film, ki je bil državno financiran, kljub temu da se njegovo sporočilo morda težko integrira v vladajočo politiko? Mar nam z očitkom, da zaostajamo za Evropo, ideološki aparati Janševe strahovlade sugerirajo, da se v tujini srečnež, ki sedi za mizo z osebo, ki jo je nedavno spoznal, zadovoljeno nasloni na svoj stol in pove, da je profesor na srednji šoli?

Slovenija varčuje, process ki navidezno povzroča zgolj kratkoročno trpljenje, v resnici pa dolgoročno vodi k bolj razsežnemu propadu. Dejstvo, da se je zaradi surovega tržnega fundamentalizma, temelja neoliberalne ekonomske logike, država od Janševega prvega mandata zadolžila za več deset miljard evrov, je manj pomembno kot družbeni učinek formalnega (torej evropskega) odgovora slovenske vlade na gospodarsko krizo. Če se omejimo na Slovenijo, in tokrat pustimo politično ekonomijo ob strani, lahko učinek investicij Janševe vlade v obdobju 2004-2008 reduciramo na dva temeljna kamna strahovlade, ki je sedaj na oblasti: Janez Janša je svojim državljanom, in nemara celemu svetu, pokazal, da je produktiven in – to je bolj pomembno – neustavljiv. Iz tega vidika je popolnoma vseeno, kaj je financiral in kje so se ustvarjale koncentracije kapitala; torej za koga je produktiven. Naj zadostuje trditev, da je gospodarska kriza leta 2008 vzorec kroženja kapitala, za katerega tržni fundamentalizem predpostavlja, da se sam regulira, prekinila, dolg pa je od tedaj le še naraščal. Neoliberalna retorika ta dolg predstavi kot posledica previsoke javne porabe, s pokvarjeno »družinsko etiko« pa spopadanje z dolgovi utemelji kot dolžnost same javnosti, ki je ogrožena. Ali kot jo je parafraziral Michel Husson: »Ker ni mogoče trajno porabljati več, kakor zaslužimo, to pomeni, da moramo porabljati manj in izdatke prilagoditi prejemnkom. Sicer nakopičimo dolg, ki bo obremenil prihodnje generacije, in smo zelo slab ‘oče družine’«. Tako je upravljanje z javnim proračunom reducirano na upravljanje gospodinjstva; toda dolga ne bodo plačevali ‘otroci’, temveč ga vnaprej plačujejo zdajšnji davkoplačevalci.

V tem vzdušju je bilo zgolj vprašanje časa, preden je nekdo prišel na oblast, si zavihal rokave ter si prizadeval odpraviti z vsemi lenuhi in izdajalci, ki so nas spravili v to gmoto. Lenuhi so bili končno identificirani kot študentje, umetniki, učitelji, zdravniki, delavci; grobo rečeno, javni sektor. Izdajalci smo tisti lenuhi, ki se pritožujemo nad oblastjo, ob tem pa ‘ničesar ne prispevamo k dobrobiti države’, se pravi študentje, umetniki, učitelji, delavci javnega sektorja. Očitno obstaja velik del slovenskega prebivalstva, ki slovenijo zadržuje, ter ji preprečuje, da bi uvedla tisti ‘pravi’ kapitalizem, ki Evropo menda žene naprej v zlato prihodnost brez konca. Janez Janša je v našem primeru ime kapitalizma, ki se nima časa ukvarjati z nepotrebnimi stvarmi, kot so izobraževanje in prirejanje kulturnih dogodkov. To je sila, ki bo ustvarila pravo kapitalistično družbo, v kateri vsak pozna meje svojega položaja, ob tem pa dobro ve, da mora na lastni račun prispevati k dobrobiti države, naj to pomeni da se mora odreči še tako velikemu odstotku svoje plače, pokojnine, ali štipendije. Prav tako bodo odpravljene neumnosti, kot je, denimo, poskus režiserja in doktorja sociologije, da vsili svoja osebna mnenja v javnost, saj to je vendar provokacija!

Torej, vse nepotrebne družbene insitucije in njihove dejavnosti uničujemo v prid privatiziranih podjetij, ki nas bodo končno izvlekla iz krize, kot se je zgodilo v drugih evropskih državah. Če se to nikjer ni zgodilo, se pa še bo. Vsekakor se bo žrtvovanje socialne države v prid podjetij, ki jih bo konkurenca z velikimi mednarodnimi monopolji uničila, na dolgi rok izplačalo. Na primeru Grčije imamo izvrstno priložnost opazovati katastrofalne rezultate takšne logike. Nič za to, saj Evrope pravzaprav ne maramo, ker nam bo pobrala ves denar, če ne bomo dovoljili lastni vladi, da jo pri temu prehiti. Poleg tega bomo tako ali tako prodali vsa preostala podjetja, da se bomo družboslovci spet praskali po glavi in se spraševali, kam so izginili tisti odstotki BDP, ki so bili ravno kar odvzeti javnemu sektorju. In kdo bo rešil krizo, ko bodo slovenska podjetja prodana, profesorji odpuščeni, kultura anoreksična in nereflektivna, pokojnine na robu obstoja, šolnine uvedene na vseh univerzah; ko ne bo več akademikov in kritičnih mislecev z znanjem in vpogledom v delovanje družbenega sistema, kdo so bo lotil reševanja krize? Janez Janša, kdo pa drugi. Nedavno so trije umetniki, Janez Janša, Janez Janša in pa Janez Janša, končali projekt, katerega produkt je bil film z imenom Jaz sem Janez Janša. Pogodbo, ki je zahtevala javno financiranje filma, je bila izpolnjena, denarja od države pa niso prejeli. Sporočilo? V naši družbi je dovolj prostora le za enega Janeza Janšo.

Varčevanje je v našem primeru evfimizem za strateško ožanje javnega prostora v prid podjetij, ki jih bomo kmalu prodali (če nam to uspe izvesti pred njihovim propadom). Tisti, ki ne prispevajo k profitiranju vladajoče elite, od katere naj bi bilo prebivalstvo finančno (in politično, in informacijsko) odvisno, se morajo zavedati, da zadržujejo razvoj države. Krotiti je treba tiste, ki mislijo, da plača, izobraževanje in kultura kar padejo z neba. V družboslovnih krogih obstaja nekoliko temačen izraz, ki označuje to logiko, katere del je popolno uničenje javne sfere družbe: korporativni fašizem. Naenkrat se sistematično manjšanje trošenja na vseh področjih spremeni v sistematično prenašanje sredstev iz javnih prostorov v zasebne, nad katerimi ima zelo natančno določen del prebivalstva vnaprej vzpostavljeno hegemonijo.

Varčujemo z besedami

Varčevanje in korporativni fašizem sta termina, ki se v praksi nanašata na isti fenomen. Težava je v tem, da uporaba slehernega termina popolnoma spremeni fenomen, katerega označuje. V prvem primeru govorimo o regulaciji finančnih investicij, v drugem pa imamo opravka z bistveno bolj zapletenim postopkom, katerega izid je uničenje socialne države. Slednji je zgolj en del aparata strahovlade, katere ime je Janez Janša. Moj namen je predlagati, da se brez zadržkov ukvarjamo z besedami in imeni v poskusu, da bi se za vselej znebili Foucaultovskega problema hegemonije nad jezikom, ter se posvetili globjim strukturnim težavam. Korporativni fašizem je zatorej besedna zveza, ki si ga moramo dovoljiti uporabiti.

Varčevanje v tej obliki seveda ni primarno ekonomska strategija, pač pa je ideološka fronta v boju za hegemonijo nad družbenim prostorom. Ta pocasta, tekoča hegemonija bo kmalu zdrsnila z javnih rok – pravzaprav se je ta premestitev do velike mere že zgodila. Hegemonija je vzpostavljena z instrumentalizacijo besed in imen. V obravnavi primera filma Jaz sem Janez Janša je pomembno priti do zaključka, da obstajajo imena, predvsem pa določene aplikacije teh imen, ki imajo moč vzburiti določene občutke in miselne tokove. Zadrževanje finančnih sredstev, ki zaradi izpolnitve pogojev, ki jih je pogodba zahtevala, pripadajo filmski ekipi, moremo in moramo reducirati na represijo konkretne uporabe imena Janez Janša. To je boj z besedami, v večini primerov tudi za besede. Besede zasedajo prav poseben prostor v politiki in v kulturi, kjer lahko v kombinaciji s podobo dosežejo skorajda neomejeni učinek. Sedaj varčujemo, kar pomeni, da je znotraj kulture tolerirana čedalje manjša uporaba besed, v politiki pa ob tem narašča njihova zloraba. Problem, ki ga želim izpostaviti in se ga nato znebiti, je popolnoma Foucaultovski: z oznakami, kot so lenoba ali pa nepotrebnost (nanašajoč se, na primer, na visoko šolstvo), je družbeno-politični problem reduciran na jezik, na jezikovni element, na besedo, ki je iztrgana iz javnih rok. Že s tem, da je beseda prenešena, denimo s področja kulture v politiko, je avtoriteta nekaterih ljudi nad njo izničena, hegemonija drugih pa okrepljena. Njen prvotni pomen je s to premestitvijo razveljevljen. Tako lahko beseda postane inštrument z drugačno funkcijo in v povsem drug namen, kot je bilo prvotno mišljeno.

V izobraževanju imajo besede še posebno pomembno vlogo. Beseda ima moč nositi kopico pomenov, označevati pojave, podobe, koncepte; prav tako lahko sugerira, ali celo ustvari nove pomene. Izobraževanje v Sloveniji je pa doletela neposrečena kombinacija bolonjske reforme in lokalnega varčevanja, in prej omenjena premestitev besed postaja kar splošna in, morda še bolj pomembno, neregulirana praksa. Študij je spremenjen, in se še vedno spreminja v čedalje hitrejši postopek, pri kateremu je globina vsebine čedalje manj pomembna (beri: čedalje manj prisotna). Pravzaprav so se takšne spremembe šele dobro začele. To pomeni, da razpolagamo z manj besedami, tiste ki jih še imamo so pa oropane pomena. Odpovedujemo se uporabi besed, ne zgolj kot akademskemu orožju, temveč tudi – in predvsem – kot družbenemu orožju. Omrežje študentov kot interesna skupina ne obstaja več, ker njegovi pripadniki varčujemo z besedami. Namesto da bi pojave kot je korporativni fašizem opredeljevali, se molče bijemo do diplome, ki vsako leto nosi manj vrednosti na sebi. Tu ne gre prvotno za nezainteresiranost, gre za varčevanje z besedami. Študent, ki varčuje z besedami, bo molčal, pa naj bo še toliko informiran, naj bo vsak dan izpostavljen aktivističnim pozivom k mobilizaciji. Vsako besedo, ki tvori določen pomen, ki pa si jo ta poziv prišpara, se manifestira kot molk v publiki, na katero naslavlja.

Obstaja institucija, ki naj bi si prizadevala krepiti moč in izvedljivost študijskih in obštudijskih dejavnosti. Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) naj bi zastopala študente kot interesno skupino, v imenu katere naj bi stopala v dialog z vlado. Toda interesna skupina študentov ne obstaja več. Edino, kar še obstaja v svetu študentov je študij, ki je vedno bolj okrnjen. Populacija študentov je popolnoma razpršena, ne tvori nikakršne družbenopolitične enote, za katero bi bilo mogoče formalno oceniti, kateri ukrepi bi njen položaj v družbi izboljšalo. Toda tega ne velja razumeti kot izgovor za nezainteresiranost ŠOSa in njenih enot (na primer Študentske organizacije Univerze v Ljubljani ali ŠOU) za dobrobit študentov. Diagnoza je ravno nasprotna; ker institucije, ki naj bi zastopale interese študentov, tega ne počnejo, postane položaj študentov v družbi popolnoma ne-enoten in nejasen. Ker študentska populacija, zaradi pomanjkanja institucionalnega zastopstva, nima enotnega položaja, je tvorba interesne skupine onemogočena. Da ne govorimo o ugotavljanju interesov študentov, kaj šele o njihovi artikulaciji!

Ne nameravam povzemati in utemeljevati programskih smernic novega študentskega društva Iskre – že golo dejstvo, da Študentska organizacija Univerze v Ljubljani ni delovala kot institucionalno zastopstvo študentov, je zadostna utemeljitev za formacijo opozicijske organizacije. Temelji Iskre pa so dovolj strateško postavljeni, da se lahko iz njih rodi produktivni in reflektivni ogenj. Sedaj, ko je Iskra osvojila volitve, lahko prvič po dolgem času govorimo o možnosti – pa naj bo ta še toliko oddaljena – povezovanja študentov v interesno skupino.

Žgoča beseda, ki si jo lahko privoščimo

Iskra je beseda, ki zapeče tistega, čigar kože se dotakne. Po eni strani je zgolj tisto, kar načne plamen, vendar je hkrati najbolj bistven del slehernega plamena. Iskra je tisto, kar je v ognju, bolj kot ogenj sam. Peče na koži zato, ker kot beseda zastopa tvorbo razsežne mreže gorečih pomenov, ki nudijo določene poglede na družbeni položaj študentov, ki se razlikujejo od trenutno dominantnih prespektiv. Ti pogledi nobenemu študentu v principu niso tuji – tuje so mu le besede, ki jih tvorijo. Sleherni študent molči, ker teh besed nima. Nima jih zaradi politične heterotopije, zaradi izgnanstva študetov iz politike in hkratne premestitve ključnih besed iz področja izobraževanja v politiko. Tako je izobraževanje politizirano, hkrati pa njegovi akterji depolitizirani. Zatorej je Iskra ime diskurza, nemolka. Še več, je ime sistematičnega nemolka, ki ga lahko skupina študentov doseže z uvajanjem besed. Je upor proti varčevanju z besedami. Njen prvi cilj mora biti jasen: ponovno osvojiti besede, ki so bile iztrgane iz področja izobraževanja in prenešene drugam. S tem zavrne ideološko podobo, ki položaj študentov označi predvsem z alienirano osredotočenostjo na študij, torej izključenostjo iz javnega diskurza. Prebiti se mora skozi zid izoliranega prostora, kamor je bilo študentsko telo prestavljeno.

Osvojitev volitev za vodstvo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani je le prvi korak tega sistematičnega emancipatornega procesa. Iz tega položaja je, na primer, dialog z vlado še vedno močno oviran. Tisto, kar osvojeni položaj Iskri omogoča, je sistematično izobraževanje, sistematično uvajanje besed. Ko beseda kožo speče, s tem obljubi množico nadaljnih besed, ki tvorijo mrežo novih pomenov. S tem, ko inicijira prvotni nemolk, priseže na tvorbo novih besed in pomenov, ki bodo na razpolago vsem, da jih bodo lahko uporabili v namen spreminjanja položaja študentov v družbi. Brez te vsebine je Iskra zgolj lažna podoba. Vendar pa je bistvo te vsebine ravno v prvotnem zanikanju varčavanja z besedami, v prvotnemu nemolku, ki bo navkljub navidezni enostvanosti tega pojma potreboval nenehno vlaganje energije in miselne globine, predvsem za sestavljanje novih besed z novimi pomeni. Prav tako bo ta postopek zahteval nenehni diskurz, ki se bo nekaj časa odvijal po vsej verjetnosti brez opaznih rezultatov, do konkretnih sprememb v razpoloženosti študentskega telesa za artikulacijo bo pa sploh potekla dolga časovna doba. Kljub vsemu je prednost Iskre v tem, da ima samo sebe, in s tem si je eno izjemno pomembno besedo že prisvojila: nemolk.

Tihi Študent

Comments are closed.