Sociologija
Agregat
Gorazd Kovačič

Gorazd Kovačič

Leta 2010 je na Oddelku za sociologijo FF UL doktoriral s temo Koncept družbe in družbenega pri Hannah Arendt kot prispevek k dekonstrukciji sociologije. Od novembra 2001 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2014 naprej pa kot docent za občo sociologijo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z različnimi temami s področij socialne in politične teorije, pa tudi z evroatlantskimi odnosi.

Več o avtorju

Govor na protestnem zboru FF (5. december 2012)

Gorazd Kovačič

Zahodni kapitalizem je zašel v ciklično krizo produktivnosti realnega sektorja gospodarstva že v 70. letih 20. stoletja. Da bi vzpodbudile investicije, so države začele uvajati neoliberalno politiko. Rezultat je bil kontraproduktiven: kapital je postal globalno mobilen in države morajo klečeplaziti pred njim in mu ponujati vse več socialnega dumpinga. Velik del industrije se je preselil v dežele s poceni delovno silo, na zahodu pa je gospodarska rast vse bolj temeljila na ekspanziji financ.

Danes nam govorijo o tem, da lahko porabimo samo toliko, kolikor ustvarimo. Toda že desetletja vsi sektorji gospodarstva, proizvodnja, trgovina in potrošnja temeljijo na zadolževanju. Ena tretjina cene vsakega izdelka gre za poplačilo obresti. Ker je realna kupna moč gospodinjstev nizka, ta vse večje nakupe opravijo s pomočjo kreditov. In seveda se zadolžujejo tudi države: za investicije, pa tudi za premostitev kriz, ko davčni prihodki upadejo. Pri vsem tem smetano pobirajo banke in druge finančne ustanove.

S sedanjo krizo je ta finančni balon počil. Pričakovali smo, da se bo silna moč finančnega sektorja s tem zmanjšala in da bomo dobili nov gospodarski model, ki bo temeljil na zaposlovanju in investiranju dobičkov v produktivnost, in ne v rente finančne oligarhije. Toda ne, vlade so podržavile milijarde evrov velike izgube bank, ki so nastale zaradi njihovih nasedlih posojil za špekulativne posle. Zdaj pa gre za to, da bi te podržavljene zasebne dolgove prevalili na pleča vseh uporabnikov socialne države. Pred krizo se je bogastvo prelivalo od ljudi k lastnikom finančnega kapitala, zdaj pa se izgube prelivajo od lastnikov finančnega kapitala k ljudem. Tej operaciji pravijo »reševanje krize«. Javni dolg držav se je večinoma povečal zaradi državne pomoči bankam. Zdaj pa naj bi ga zmanjšali tako, da bi državljani dobili manj storitev od države. Temu delu operacije pravijo »varčevalni ukrepi«.

Bodimo jasni: javno porabo je mogoče zmanjšati le s krčenjem socialne države, torej s tem, da država revne pusti na cedilu in da zažene proces privatizacije javnih ustanov, kot so vrtci, šole, univerze, zdravstveni domovi, bolnice, domovi za ostarele in nenazadnje tudi zapori, policijske postaje in vojašnice. Kaj bi to prineslo ljudem? Padec kvalitete storitev v obubožanih javnih ustanovah, podražitev storitev pri zasebnikih in velikansko razslojevanje. Kaj bi to prineslo kapitalu? Na eni strani nižje davke in na drugi strani nove priložnosti za investiranje v storitve, ki jih potrebujemo vsi. Kapitalu se na zahodu ne splača več investirati v proizvodnjo, že dolgo ga zanimajo le še rente. Doslej je rente dobival s tem, da je dajal posojila tistim, ki so imeli prenizke plače za nakup stanovanj, avtomobilov, počitnic in celo šolskih potrebščin. Zdaj pa hoče investirati še v to, da bo ljudem prodajal izobraževanje, varstvo, nego, zdravljenje in varovanje. S tem bi v naslednjih desetletjih od njih počrpal še zadnje družinsko premoženje. T.i. »varčevanje« torej ni varčevanje, temveč je dvojno prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. Namesto da bi v krizi finančni paraziti propadli, jim s t.i. »reševanjem krize« le podaljšujejo življenje.

Ta proces se dogaja tudi na področju visokega šolstva. Vlada s proračunom za naslednje leto na tem področju v resnici ne predvideva splošnega krčenja sredstev, temveč namerava, medtem ko strada javne univerze, z davkoplačevalskim denarjem podpreti kar tri nove privatne univerze. Očitno gre za prerazporejanje javnega denarja od javnega visokega šolstva k zasebnikom. In kdo vodi takšno visokošolsko politiko, ki javne univerze sili v ukinjanje programov, nižanje kvalitete in uvajanje nepravičnih šolnin, zasebnikom pa omogoča polnjenje lastnih žepov? Posamezniki, ki so sami ustanovitelji nekaterih obstoječih oziroma načrtovanih zasebnih visokošolskih ustanov! Gre za očitno »ugrabitev države« pri belem dnevu!
Zato imamo mi prav! Protest proti rezanju sredstev za že tako podhranjene javne univerze je protest proti akademskim tajkunom. In hkrati je to protest proti šolninam in proti poglabljanju razslojevanja naših študentk in študentov.

Comments are closed.