Sociologija
Agregat
Milica Antić Gaber

Milica Antić Gaber

Red. prof. dr. Milica Antić Gaber (1958), sociologinja; zaposlena na Oddelku za sociologijo FF UL, od leta 1998 kot predavateljica predmetov Obča sociologija in Sociologije spola. Njeni raziskovalni interesi so: ženske študije in feministična teorija, feministična politična teorija, ženske v politiki, spol in globalizacija, spol in nasilje.

Več o avtorju

Enakopravna prisotnost spolov bo počasi postala standard

Milica Antić Gaber

Avtorica: Andreja Rebernik

“Spolne kvote predstavljajo izjemno učinkovit mehanizem, saj je z njim na kratek rok mogoče popraviti nesorazmerja, ki se sicer spreminjajo zelo počasi, tudi več desetletij, ” nam je med drugim pojasnila sociologinja in redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Milica Antić Gaber, s katero smo se pogovarjali o mehanizmu kvot, njegovih pozitivnih in negativnih učinkih, kakor tudi o tem, da se danes pri nas še vedno išče kandidata za mandatarja, pa še vedno nihče ne pomisli na široko paleto izobraženih, izkušenih in uspešnih žensk, pa o tem, ali je kriza priložnost ali dodatna obremenitev za uravnoteženo zastopanost spolov, in ne nazadnje tudi o tem, kdo sploh se bo še ob nadaljevanju trenda nižanja kulture komuniciranja in delovanja odločal za vstop v politiko.

Ste ena izmed zagovornic in pobudnic spolnih kvot, mehanizma, ki naj bi omogočil bolj uravnoteženo zastopanost spolov na vodilnih položajih v gospodarstvu in politiki. Katere so prednosti in pomanjkljivosti omenjenega mehanizma?

Spolne kvote oziroma katerekoli kvote so mehanizem, ki omogoča, kar že samo ime pove, da se doseže neko razmerje, ki je višje od tistega, ki obstaja v nekem okolju, bodisi v politiki, znanosti ali gospodarstvu. Predstavljajo izjemno učinkovit mehanizem, saj je na kratek rok mogoče popraviti nesorazmerja, ki se sicer spreminjajo zelo počasi, tudi več desetletij. Pomembno pa je vedeti, da kvote zgolj nekaj omogočajo. V politiki recimo spolne kvote zgolj omogočajo, da se ženske z moškimi znajdejo v enakih štartnih pozicijah. Torej popravljajo neke izhodiščne neenakosti. Če je na primer žensk manj na kandidatnih listah, potem jih vsekakor ne more biti enako ali več izvoljenih.

Tisto, kar se kvotam očita, pa je, da so neke vrste prisila. Vendar pa mehanizem, ki je vgrajen v sistem, na individualni ravni nikogar ne more prisiliti, da se recimo pusti kandidirati na neki strankarski listi, če tega noče. Omogoča le, kot že rečeno, da v določnem dovolj visokem deležu sploh kandidirajo tudi osebe, ki sicer ne bi bile na kandidatnih listah.

Nekateri kvotam tudi očitajo, da so relikt starega, preživelega socialističnega sistema, kar seveda ne drži, saj jih najdemo tudi v državah, ki nikoli niso imele socializma, imele pa so socialno državo, ali pa takšne sisteme, da jim je inkluzivnost v družbi, torej sodelovanje različnih družbenih skupin, pomembno merilo demokratičnosti in odprtosti, kot je to na primer v skandinavskih državah ali Franciji.

Nasprotniki kvot kot argumente največkrat navajajo, da uvajanje teh pravzaprav vodi v spolno diskriminacijo, saj si z njimi en spol želi izboljšati položaj s posebno obravnavo, čeprav bi morale biti najpomembnejše ustrezna usposobljenost in izkušnje kandidatke oziroma kandidata, ne pa spol. Kako odgovarjate na takšne očitke?

Kvote ne odgovarjajo na vprašanje strokovnosti. Tudi sicer se o strokovnosti, ko govorimo o kandidiranju v politiki, praviloma ne pogovarjamo. Za vstop vanjo ni nobenih kriterijev, pa bi morda lahko bili. Zato ta argument odpade. Gre preprosto za to, da je en spol nesorazmerno manj zastopan, kot bi se pričakovalo. Zato je pozitivna diskriminacija v takšnih primerih obravnavana kot mehanizem, ki pomaga diskriminacijo odpraviti. Zaradi tega smo v ustavi tudi spremenili 43. člen in mu dodali stavek, ki pravi: “Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.” Na tej osnovi smo lahko na različnih nivojih sprejeli mehanizme, ki popravljajo posledice dozdajšnjih diskriminatornih praks.

To se je tudi zgodilo. Takoj po uvedbi 40-odstotne spolne kvote za volitve v Evropski parlament se je izkazalo, da so kvote delovale. Razmerje se je takoj spremenilo v prid enakosti obeh spolov in danes imamo tam paritetno razmerje. Nekoliko počasneje, pa vendar, se razmerja spreminjajo tudi na lokalnih in nacionalnih parlamentarnih volitvah.

In če se pri kandidatih za voljena mesta ne sprašujemo o njihovi usposobljenosti, se ne smemo niti pri kandidatkah. O tem naj presojajo volivke in volivci.

Tudi v gospodarstvu je Evropska komisija, potem ko je konec lanskega leta v evropske poslovne šole in njihovim partnerjem poslala seznam osem tisočih ustrezno usposobljenih in izkušenih žensk, ki so pripravljene na takojšen vstop v upravne odbore, porušila mite, da takšnih žensk primanjkuje. Si lahko tudi v Sloveniji obetamo podoben seznam?

Tudi v Sloveniji bi ta seznam zagotovo lahko naredili, zlasti zato, da se vidi, kako široka izbira obstaja, sicer se jo vedno spregleda. Tudi zdaj, ko iščejo kandidata za mandatarja, nihče ne pomisli na široko paleto izobraženih, izkušenih in uspešnih žensk. Pa jih je kar nekaj.

Pogosto jim očitajo pomanjkanje karizme in politične izkušenosti …

O karizmi je težko govoriti in še težje jo je pridobiti, če ne nastopaš v javnosti. Prav tako težko pridobiš recimo politično izkušenost, če te v tem polju ni. Spomnimo se pokojnega Janeza Drnovška, nekdanjega predsednika vlade in republike. Njega skoraj nihče ni poznal, ko je konec osemdesetih let kandidiral za člana predsedstva nekdanje SFRJ. Imel ni praktično nobenih političnih izkušenj ali karizme. Oboje je pridobil pozneje. In do danes mu ni bilo enakega med predsedniki vlad.

Dokler se ženskam ne omogoči ustreznih pozicij in posledično izkušenj, do takrat nimajo možnost, da jih javnost spozna, vidi in ocenjuje.

Je kriza priložnost ali dodatna obremenitev za uravnoteženo zastopanost spolov v politiki in gospodarstvu?

Oboje. Diskurz, ki smo mu zdaj priča, da moramo ob krizi vse pustiti ob strani in na primer kar povprek varčevati v znanosti, izobraževanju ali zdravstvu, je zelo nevarna logika, in nekateri pogubni učinki se bodo poznali šele čez nekaj let. Prav tako nevaren je diskurz, ki pravi, da moramo v času krize pozabiti na razlike. Prav v teh trenutkih moramo biti pozorni in upoštevati različnost. Naj ob tem izpostavim klasičnega teoretika Johna Stuarta Milla, ki pravi, da če neke družbene skupine ni zraven, ko se sprejemajo pomembne politične odločitve, tudi ni nobene garancije, da bodo njihovi problemi in interesi slišani. To danes pri nas velja za ženske, priseljence, mlade, revne in še bi lahko naštevala.

V tem trenutku se vzdušje ne zdi ravno vključujoče. Kaj bi morala civilno družbena gibanja še narediti, da bi vendarle bila slišana?

Kar že delajo. Nadaljevati s produkcijo idej o tem, po kakšni poti in na kašen način bi morala iti naša družba naprej. Trenutno imamo cel arzenal pogledov, od revolucionarnih in utopičnih do zelo ali rahlo reformističnih do močno populističnih. To je dobro, in sicer zato, da se vidi, kako ljudje razmišljajo. Je pa treba iz povodnje idej in konceptov razbrati tiste produktivne nastavke, zato da se politični sistem in drugi družbeni podsistemi preoblikujejo v smeri, ki bo omogočila, da res čim bolj služijo interesom ljudstva, ali če hočete, ki bodo šli v smeri zagotavljanja skupnega dobra.

Sama sicer ne verjamem v revolucijo, saj menim, da bo kapitalizem žal preživel. Je pa znotraj tega mogoče iskati popravke sistemov, ki pa bi lahko delovali tako, da bi korigirali napake, ki so bile storjene v preteklosti.

Vedeti pa je treba, da politične elite potrebujemo, torej nekoga, ki dobro pozna delovanje političnega sistema oziroma zna voditi različne podsisteme. Volivke in volivci pa smo pravzaprav zelo čistunsko iz politike postopoma izrinili tudi zelo strokovne ljudi, ki so znali misliti politiko in imeli razdelane vizije o tem, kaj Slovenija potrebuje.

Koga na primer?

Gregorja Golobiča, Katarino Kresal, Irmo Pavlinič Krebs, nazadnje Danila Türka, pa še bi se jih našlo. Zdi se, da ostajajo in prihajajo v politiko ljudje s skromnejšim znanjem, manj izkušnjami, z nikakršnimi vizijami o tem, kako naprej, še vedno obrnjeni v preteklost, namesto v prihodnost, z ozkimi strankarskimi ali ideološkimi usmeritvami v skrbi za dobro zgolj določene skupine ljudi in ne čim širšega kroga ljudi. Če pogledate sestavo parlamentov ali vlad iz let 1991 in 1992 ali pa Drnovškove vlade in jih primerjate z zadnjimi leti, boste videli bistveno razliko tako v strokovnosti in izkušnjah kakor posledično tudi v rezultatih.

Ob tem se lahko vprašamo, kdo sploh se bo ob vsem tem še odločal za vstop v politiko, če se bo nadaljeval trend nižanja kulture komuniciranja in delovanja. Če bo prevladalo prepričanje, da so v politiki vsi skorumpirani, če so vsi enako slabi, če je treba vse zamenjati. Kdo od uspešnih, strokovnih, neskorumpiranih strokovnjakinj in strokovnjakov, sodržavljank in sodržavljanov se bo za vstop v politiko sploh še hotel odločiti?

Evropska komisija je novembra lani sprejela predlog zakona za 40-odstotno zastopanost žensk v upravah okrog 5000 evropskih podjetij, ki kotirajo na borzi. Cilj direktive, da se doseže omenjena zastopanost premalo zastopanega spola za neizvršne položaje, bi bilo tako treba doseči do leta 2020, medtem ko bodo imela javna podjetja na voljo dve leti manj. Direktiva ne velja za mala in srednje velika podjetja, to je družbe, ki imajo manj kot 250 zaposlenih in katerih letni promet na svetovni ravni ne presega 50 milijonov evrov, ali družbe, ki ne kotirajo na borzi. Kako smo po vašem mnenju v Sloveniji sprejeli direktivo?

Odziv je bil presenetljivo pozitiven. Ocenjujem, da deloma zato, ker kvote zdaj poznamo že v politiki, kjer se je pokazalo, da ni nobene katastrofe, potem ko so bile vpeljane. Zanimivo je, da so v komisiji DZ-ja za peticije ter človekove pravice in enake možnosti vse poslanke podprle kvote, in tudi minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak jih je podprl.

Vsekakor gre dobro sprejetost ne le v Sloveniji, temveč tudi v EU-ju pripisati tudi dejstvu, da se kvote vpeljujejo le za neizvršne funkcije, ne pa izvršne direktorje. Toda to je začetek. Čez čas bo treba sprejeti kvoto tudi za izvršna mesta.

Najbrž ni nepomemben tudi odnos političnih strank do tega, katere pozicije lahko ženske zasedajo?

Tako je. In vidimo lahko, da so leve in sredinske stranke bolj naklonjene pripuščanju žensk na najvišje pozicije. Stranka Zares je na primer imela v svoji kvoti dve ministrici, torej pariteto. Tudi SD in LDS sta bili temu bolj naklonjeni. Razlike so in zdi se mi pomembno, da se izpostavijo. Obenem pa to deluje tudi na druge stranke. Enaka prisotnost obeh spolov bo počasi postala standard tako v politiki in gospodarstvu, kot tudi na drugih področjih.

Comments are closed.