Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

Dragi poslušalci in dragi poslušalci

Roman Kuhar

»Najprej naj gredo otroci, potem moški, nato ostali.« Tako je pred mnogimi leti vaški župnik razporedil vernike in vernice v cerkvi, ki so se odpravljali k ‘ofru’ – k tistemu svečanemu dogodku med mašo, ko se vsi v cerkvi razporedijo v vrsto, gredo do oltarja in eden za drugim v cerkveni pehar vržejo nekaj denarja. Praviloma malce več kot ob običajnem nedeljskem pobiranju denarja med cerkvenimi klopmi.

O tem dogodku in predvsem o duhovnikovem jezikovnem zdrsu – le kdo so namreč »ostali«? – mi je vsa razburjena pripovedovala mama, ko je prišla od maše. »Sem mislila, da bom kar vstala in mu dala eno okrog ust,« je komentirala in se retorično spraševala, če so bile v cerkvi morda še kakšne živali, ki so hotele iti k ‘ofru’, saj bi sicer ‘ostali’ lahko bile le ženske. Mamina burna reakcija me je prijetno presenetila, kajti v njej praviloma ni niti kančka aktivistke. »Sem raje tiho, da bo mir,« rada reče. A tokrat se je v njej prebudil uporni feministični duh. Le kako se ne bi? Leta in leta zapostavljanja ženskega spola in patriarhalnega vbijanja v glavo, da je moški steber družbe, ženska pa le podpora, ki naj bo uslužna in tiha, so končno privrela na dan.

Morda se duhovnikova napaka zdi majhen in nepomemben jezikovni spodrsljaj … in verjetno bi tak tudi bil, če ne bi bil delček v širši strukturi jezikovne diskriminacije žensk. Naj navedem samo nekaj primerov.

Na radiu včasih slišim kakšne umetelne (in prepogosto tudi osladne) moške glasove, ki sporočajo, da smo pravkar slišali skladbo Majde Sepetove. To naj bi se slišalo nekoliko arhaično, a v resnici gre le za reprodukcijo patriarhalne logike lastnine: Majda pripada Sepetu, je torej njegova, Sepetova. Ti isti radijski glasovi namreč nikoli ne rečejo, da je skladbo napisal Mojmir Sepetov. O, ne!

V parlamentu se radi pohvalijo, da zakoni, ki jih sprejemajo, upoštevajo oba spola. Nujni sestavni del zakona je tako člen, ki določa, da so v zakonu uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v moški slovnični obliki, uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol. Podobno latovščino lahko prebiramo tudi v oglasih za službe. Ampak … čakajte, ljudje božji, zakaj bi bila moška slovnična oblika nevtralna za oba spola? Mar ni logično, da bi bilo enako tudi obratno? Mar ni v tem »koraku naprej k enakopravnosti« pravzaprav potuhnjeno skrita tista patriarhalna logika, ki vaškega župnika ni brcnila v možgane, ko je ženske proglasil za »ostale«?

Še en primer, o katerem sem pred časom bral v raziskavi o medijskih reprezentacijah umetnic. (Mimogrede, pogosto v besedilih vidim zapisano »ženska umetnica«, kot da »umetnica« ni dovolj in da je potrebno še s pridevnikom dodatno poudariti, da tokrat le ne gre za moškega – za tisto nevtralno obliko, ki predstavlja oba spola.) Raziskava je pokazala, da novinarke in novinarji umetnice praviloma naslavljajo z osebnimi imeni, medtem ko so umetniki vedno poimenovani po priimku. Nihče ne zapiše, da je bral Tonetove pesmi. Bral je namreč Pavčkove pesmi. In ravno nasprotno: nikoli ni bral Makarovičinih pesmi. Vedno so to le Svetlanine pesmi. Ženske kličemo po imenih, moške po priimkih. Hm, ta razlika smrdi podobno kot tiste prej omenjene.

Vem, da boste tisti, ki se s slovenskim jezikom ukvarjate in ga poznate bolje kot jaz, skočili pokonci in mi s kopico slovničnih pravil in izjem dokazovali, da se motim. Verjamem, da mi boste mojo zmoto z vsemi temi pravili tudi dokazali. A če to razmišljanje temelji na aksiomu, da so en moški in devetindevetdeset žensk ŠLI (in ne ŠLE) na Triglav, potem, oprostite, ampak te logike preprosto ne morem sprejeti. Hočem reči: če je že aksiom diskriminacijski, kako izključevalno je šele vse tisto, kar je na njem zgrajeno?

V praksi se je pojavilo nekaj rešitev za omenjene jezikovne težave. Nekateri priporočajo striktno hkratno uporabo moškega in ženskega slovničnega spola. Na radiu tako namesto spoštovanih poslušalcev lahko pozdravimo spoštovane poslušalke in poslušalce. Nekateri oba spola uporabljajo tudi pri glagolih. Na Triglav so se odpravile in odpravili planinke in planinci. Nekaj časa je tako pravilo mogoče upoštevati, a čez nekaj časa besedilo postane zelo zapleteno in skorajda neberljivo.

Drugi iz jezika delajo nekaj, kar spominja na matematične formule. Besedila so polna poševnic, kajti na Triglav so se odpravili/e planinci/ke, radio pa poslušajo poslušalci/ke. Ta način enakopravnosti mi je, priznam, najmanj všeč, ker se mi zdi, kot da bi po jeziku udarjal s težkim kladivom in vanj zabijal poševnice, ki jih je poln že računalniški jezik.

Najbolj všeč mi je rešitev, ki si jo je pred leti izmislil tedanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. V svojem letnem poročilu je eno poglavje napisal v moški slovnični obliki, drugo poglavje v ženski slovnični obliki in tako naprej, na začetku besedila pa pripisal, da je moška/ženska slovnična oblika uporabljena kot nevtralna za oba spola.

Hanžkova rešitev mi je najbolj ljuba ne samo zato, ker se zdi najbolj enakopravna, pač pa tudi zato, ker je njegovo poročilo v ženski in moški slovnični obliki na noge spravilo cel parlament. Pritoževali so se, kakopak, predvsem moški, češ da tako ne gre in da to ni ničemur podobno. Pa je. Podobno je bolj pravičnemu svetu. Ampak za tak svet svojo besedo najtežje zastavijo prav moški. Še posebej tisti v parlamentu.

One Response


  1. Jana Javornik 

    Dragi Roman, najprej je bil človek, potem ženska. Pa stari in mladi in ženske.

    Z zanimanjem sem prebrala zapis. Redko pišem v slovenščini, a to ne znižuje moje občutljivosti za vključevanje spolno nevtralnih ali obeh specifičnih kategorij. Čeprav je lingvistika že podala nekaj razsodb, se vedno ponovno vprašam, kako, in zakaj, se nekatere ženske (sic!) samookličejo za 'sociologa, ekonomista, raziskovalca'.

    In v osvetlitev zadnjega odstavka: ob izidu PČR je bilo pritoževanje "spolno nevtralno". Redko, a združene/združeni so bile v zgražanju! Dokaz, da smo nastavili ogledalo vkoreninjenosti in samoumevnosti. Edina nepričakovana posledica tega pristopa: odločevalCI so se bolj kot z vsebino ukvarjali s formo.

    S pozdravi, samo/svoja Jana Javornikova Skrbinškova (tako rusko/slovaško/češko, večmoško lastninjenje)