Sociologija
Agregat
Sami Al-Daghistani

Sami Al-Daghistani

Diplomiral iz Sociologije kulture in Primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti UL (2011). Med »arabsko revolucijo« od februarja 2011 do julija 2011 je preživel v Kairu, kjer se je posvečal študiju arabskega jezika in Korana ter pisanju za medije. Trenutno je postdiplomski študent raziskovalnega magisterija Bližnjevzhodnih in islamskih študijev na univerzi v Leidnu, Nizozemska. Piše za Katedro in Tribuno, prav tako pa je urednik Časopisa za kritiko znanosti.

Več o avtorju

Bagdad ostaja najnevarnejše mesto na svetu

Sami Al-Daghistani

Intervju s Hano Al Bayaty

Hana Al Bayaty je Iračanka rojena v Franciji, politična aktivistka in novinarka egiptovskega časnika Al Ahram weekly. Prihaja iz ugledne vojaške iraške družine. Je so-ustanoviteljica in članica odbora Bruselskega Tribunala, mednarodne platforme ustanovljene leta 2003 za obsodbo invazije na Irak. Skupaj z iraškim publicistom in političnim aktivistom Abdulo Al Bayatiyem in profesorjem Ianom Douglasom je sodno preganjala J.W. Busha mlajšega ter izdala ključni tekst o dokumentiranju genocida nad iraškim prebivalstvom.

Sami: Si so-ustanoviteljica in članica izvršnega zbora Bruselskega tribunala[1], ki je organiziral nešteto predavanj in svetovnih konferenc na temo vojne v Iraku ter dokumentiral grozodejstva nad iraškim prebivalstvom. Kako bi opisala svoj prispevek v Tribunalu in kaj je primarni cilj tega programa? Bi lahko trdila, da je bil Tribunal uspešen v akademsko-pravni »borbi« proti vojni v Iraku?

Ideja je prišla od belgijskega filozofa Lieven De Cautera, ki je sklical in organiziral vso zadevo pred invazijo. 500 intelektualcov širom sveta je podpisalo pristopno izjavo in obsodilo invazijo na Irak. T.i. Ljudski tribunal se bori proti teoriji upravičevanja napada na Irak, poznani kot »Novo ameriško stoletje«, (The New American century). Tribunal je potekal v duhu Rusellskega tribunala (Russel’s tribunal), organiziran tudi s strani J.P. Sartra, ki se je v imenu ljudske legitimacije formuliranja mnenja proti vladi in strukturi moči zavzemal za konec vojne v Vijetnamu.

Kar se tiče Bruselskega Tribunala, sem bila priviligirana tudi zaradi družinskega ozadja – moja družina je bila vojaško aktivna, socialno razprostrta v Iraku in v diaspori, ki se je borila proti okupaciji. Intelektualci Tribunala so zelo artikulirano nasprotovali vojni. Na začetku sem koordinirala praktično dogajanje t.i. »Javnega ljudskega tribunala« (Popular people’s tribunal) – sodelovala sem s pričami iz Iraka in v diaspori, ki so pričale proti politiki Novega ameriškega stoletja in invaziji. Potem je moja vloga postala bolj intelektualna. Kot hčerka diaspore sem skušala doseči stopnjo solidarnosti z žrtvami, ne da bi drugi trpeli. Imela sem dostop do informacij in nisem bila povezana z nobeno politično stranko, temveč sem kot hčerka neodvisnega političnega aktivista sodelovala z različnimi ljudmi, kar je omogočilo ne-ideološko delovanje znotraj ljudskega tribunala.

Kasneje so mi nekateri očitali političnost. V Tribunalu smo napisali jasen tekst, ki je omejil našo vlogo od dneva invazije vse do danes, medtem ko so nekatere sile znotraj Ljudskega tribunala poskušale v dogajanje vplesti pred-invazijsko situacijo (političen in etničen spor med Iračani), kar pa ni bilo del našega mandata, in v kolikor bi bil, potem zagotovo ne bi sodelovala. Zato sem postala militantna, v smislu obsodb političnih in etničnih vmešavanj in struj znotraj naših pogajanj. Cilji, ki smo jih vzpostavili so zelo jasni in veljajo za referenco Ljudskega tribunala.

Tribunal je torej želel obsoditi tudi politiko Novega ameriškega stoletja.

Tribunal je bil ustanovljen samo zaradi napada na Irak, in sicer da bi se preučilo vlogo neokonzervativnega  »think tanka« in njegove teoretske legitimacije nelegalne vojne. Kar so ZDA napravile, je intelektualni kriminal. Po ustanovitvi Tribunala smo se pridružili »Svetovnemu tribunalu« (The world tribunal in Iraq), ki je sklical 22 specializiranih sestankov, v katerih je naslovil teme intelektualnega kriminalnega dejanja, uporabo prepovedanih orožji, ubijanja civilistov itd. V Rimu smo naslovili problem medijev in učinek pristranskega poročanja. Mediji so vojno v Iraku prevrednotili in želeli znormalizirati, v ospredje so postavili »napačne zgodbe«, ki so legitimirale vojno.

Nato sem postala članica »Porote vesti« (Jury of Conscious), ki je leta 2005 v Istanbulu zbrala izvlečke vseh 22-ih sestankov kot dokaze proti vojni v Iraku. 43 prič iz Iraka je prišlo na skrivaj v Turčijo, ta dogodek pa je bil sklican po Faluji in Al Anfalu – po največjih masakrih v Iraku. Zaključek Tribunala zaobjema in preučuje vsa kriminalna dejanje vojne – ekonomsko, ekološko, vojaško plat … Tribunal je bil namreč ustanovljen nemudoma po invaziji, junija 2003, prvi sestanek smo sklicali aprila 2004.

Deveto leto mineva od začetka invazije in zdi se, da je Irak zdrsnil v kaos. Različni viri poročajo o milijonih iraških žrtev, povečanju prenosljivih bolezni in smrtonosnem učinku osiromašenega urana, ki je bil dobesedno raztrešen po Iraku. Zdi se, da politična enotnost ne obstaja, poleg tega so vlogo v razdelitvi Iraka odigrale sektaške milice, ki so se inflitrirale v iraške oborožene sile. Obstaja kakšen instrument, s katerim bi lahko zapopadli in razložili iraški kaos in koliko so zanj odgovorni Iračani sami?

Genocid pomeni namerno ubijanje populacije in preprečevanje preživetja določeni skupini ljudi. Sama ne le, da obsojam genocid, temveč sem ga preučevala. Mislim, da obstaja zelo nehuman in diaboličen načrt za destrukcijo iraške populacije, da ne obstane kot družba in da se na silo vzame njihove naravne vire. Milice same po sebi nimajo kapacitete, da se infiltrirajo v policijske in vladne enote. Za to je obstajala načrtna politika demontiranja nacionalne suverenosti Iraka, vojnih enot, naroda in države, da bi se izvedla sistematična kampanja umorov učenjakov, znanstvenikov, profesije, ki bi bili zmožni ubraniti varnost državljanov in integritete države. Ta plast družbene in državne strukture je bila nasilno zamenjana z milicami iz severa Iraka, ki so bile vse do vojne pod nadzorom ZN. CIA je v Iraku od leta 1992 do invazije trenirala več sektaških milic. Dokument imenovan »Osvoboditveni akt Iraka« (Iraq liberation act) poroča, da je bilo 98 milijonov dolarjev namenjeno samo za vojskovanje teh milic. Potem so tu še druge milice brez politične agende, usposobljene v Vzhodni Evropi (na Madžarska, Češkem), poleg tega obstajajo tudi šiitski islamisti iz Irana. Vsi so se priključili ZDA pri invaziji leta 2003 in novi iraški vojski. Te sile, ki naj bi branile iraški narod in državni interes, temeljijo na etničnih in sektaških kvotah. To je bilo stipulirano v imenu začasne adminstracije Paula Bremerja. Te milice imajo specifične politične in sektaške agende, ki ne korespondirajo z nobeno idejo enotnega Iraka. Kontekst, da naj bi skupaj zgradili in ponovno vzpostavili red v Iraku, je v bistvu sestavljen iz različnih sil, ki imajo konfrontirajoče poglede in se ne borijo le med seboj, temveč celo proti samemu ljudstvu. To je bil recept za kaos, to ni iluzija, temveč dodelan načrt za državljansko vojno. Irak nima nikakršnega orožja, s katerim bi se lahko ubranil kot država, temveč se mu dostavlja lahka orožja, s katerim so možni medsebojno ubijanje in napadi na lokalno prebivalstvo.

Kakšna je bila resnična vloga Paula Bremerja in CPA (Coalition Provision Authority)?[2]

Vloga je bila ukiniti Irak kot državo, njegove institucije, državljanstvo. Danes Iračani ne obstajajo več, temveč se jih deli na sunite in šiite, kot da Turkomani, iraški kristijani, sekta Yazidi in ogromno drugih komponent ne obstaja. Zgodila se je nasilna »doktrina šoka« liberalizacije ekonomije, kjer se ne more zaščiti resursov od barbarskega kapitalizma; poteka dezintegracija socialne institucije v osamele skupnosti, katerim je bila lažno obljubljena zaščita pred okupacijo, kar pa ni možno, kajti sama okupacija financira milice in zavaja javnost. Nasilje v Iraku je bilo do leta 2006 tako močno, da so mnogi Irčani in Iračanke res verjeli, da ne morejo preživeti brez zaščite okupatorjev, medtem pa je sama okupacija organizirala in izvajala »organizirani kaos«. Celo sami ta fenomen imenujejo »ustvarjen kaos« (created chaos).

Kaj je bil potemtakem glavni cilj okupacije iraka – odstranitev Sadama Huseina, odprtje iraške ekonomije …?

Razlogov za invazijo je več in niti eden nima nič opraviti s Sadamom Huseinom. Nič. Žal je bil to dobro izkoriščen pretekst. Da, bili so razlogi za odstranitev režima, a to je naloga Iračanov. Invazija je ustvarila predvsem dezintegracijo Iraka, nezmožno samonadzora. Eden razlog so tudi iraški izredno bogati naravni viri – vodni viri, nafta, pa tudi izredno dobro izobražen srednji razred.[3] Zaradi teh treh faktorjev bi Irak lahko postal demokratičen v širšem pomenu besede, kajti zdi se, da Arabskim narodom ni dovoljeno biti demokratičen, saj bi to pomenilo grožnjo Izraelu, zato je bilo potrebno razdrobiti družbo na majhne enklave, jo uničiti vojaško, ekonomsko, infrastrukturno… Izrael je percipiran kot kolonialna sila, ki kontrolira resurse arabskega sveta. Biti Jud ali ne, ne igra zame nikakršne vloge. Ta načrt je bil elaboriran leta 1982 z namenom razdeliti arabske države, začenši z Irakom na tri enkalve, Sirijo na dve, Egipt in Sudan prav tako na dve, tako namreč ne bi bilo možno izzvati umetno ustvarjeno državo imenovano Izrael. Načrt je bil implementiran, a je le delno uspel.

Gledano geo-politično, Irak je transparenten – vedno je predstavljal središče poti iz Azije preko Bližnjega vzhoda do Mediterana. Okupacija Iraka pomeni nadzor Afrike, Kitajske, ekonomske poti. Irak je okupiran že od večnosti, to ni nekaj novega, vedno je bil na razpotju poti, le ime okupatorja se je spreminjalo skozi čas.

Dokumentirano je, da so iraški uporniki bili najbolj sofisticirana in najhitreje organizirana oborožena skupina upornikov v zgodovini, ki se je spopadla z vojsko ZDA. Kaj natanko predstavljajo iraški uporniki, ki so vzniknili na prvi dan okupacije in v kakšnem smislu so legitimno orodje proti okupatorjem?

Ker se ne strinjam z »evropsko teorijo« upora, zavračam deljenje upora. Zame je upor vseobsegajoč, celosten; lahko je socialen, oborožen, intelektualen ali v obliki socialnega gibanja. Iraški narod kot celota predstavlja upor. Del uporablja oborožen boj, ki se nikdar ni končal in poteka že deveto leto. Iraška vojska je bila v vojni, odkar pomnim. Bila je sofisticirana, imela je razvit kader inženirjev, znanstvenikov. Zelo pomembno je opomniti, da iraška vojska nikdar ni podpisala sporazuma niti ni kapitulirala kot npr. Japonska ali Nemčija v drugi svetovni vojni. »Osvobitev Iraka« se v Iraku ni zgodila. Temveč je okupator zasedel in ukinil državo, kar je bil eden izmed ukazov CPA. Del iraške vojske je dezintegriral v javni odpor in legalno še danes predstavljajo Irak, ustanovljen leta 1923 kot neodvisno suvereno državo. CPA ni imela nikakršne legalne in pravne podstati za ukinitev Iraka kot države in njegovih aparatov.

Če pa govorimo o obliki oboroženega boja, so Iračani izkoristili kapacitete, ki so jim bile na voljo. Če me vprašaš, kakšne so njihove politične ideje, to točko diskurza zavrnem, kajti prvo je tu Irak kot suverena država, kot politični upor … V oboroženem odporu so prisotni Basisiti, Nasristi, levičarji, islamisti, vsi. Največji del upora predstavlja iraška vojska v gverilski preobleki. In kot tujka (francoska državljanka), ne bom sugerirala, kakšen Irak bodo zgradili, navkljub dejstvu, da se borim za pravico ljudstva in za obsodbo genocida.

Kako si se sama spoprijela s politično in pravno stranjo humanitarne pomoči iraške vojne? Kakšen je bil tu tvoj prispevek in kaj se je zgodilo z iraškimi begunci med vojno?

Sama nisem imela stika z direktno pomočjo, temveč s humanitarno in pravno situacijo pribežnikov. ZN poročajo, da je 4.7 milijonov Iračanov beguncev. Polovica jih je znotraj, druga polovica zunaj Iraka. Pod mednarodnim pravom so zaščiteni. V kolikor imajo tak stutus, bi morali biti zavarovani s strani ZN, toda Sirija in Jordanija, kjer je največ iraških beguncev, nista podpisali konvencijo o beguncih.

Torej pravna zaščita obstaja le teoretično?

Morala bi obstajati … Instrument obstaja, dejansko stanje pa je odvisno od posameznih držav. Poleg tega imajo Iračani kolektivno travmo glede palestinskega vprašanja, da, v kolikor dobijo status begunca, potem izgubijo možnost povratka v domovino, zato zavračajo normalizacijo razmer in sami sebe imenujejo »razseljeni« (displaced). Tudi zato so pogosto izven okvirja zakonodaje beguncev. Večinoma pomoči prejmejo preko donacij in humanitarne pomoči od svetovnih ekonomij. Tako nimajo zagotovljene nobene prihodnosti. Tudi Iračani znotraj države prosijo za pomoč, saj je stopnja iraške krize enormna, vendar se o tem ne poroča. ZN poročajo, da je bilo v petih letih preseljenih približno 5 milijonov Iračank in Iračanov, največ v zgodovini. In to je bilo utišano, saj se želi iraško invazijo predstaviti kot uspešno zgodbo. A ta uspeh se kaže v 5 milijonih razseljenih in milijonu mrtvih. Sama sem predlagala, da bi se iraško vprašanje postavilo pod 7. člen, pod vodstvom ZN, ki deluje kot sistem za nadzor celotnega budžeta države, da bi vodil administracijo. ZN so odgovorni za iraški budžet, a so to odgovornost predali »osvoboditeljem«, kakor jih imenujejo, kar je samo po sebi kriminalno dejanje. Prosila sem ZN kot začetno administrativno telo iraških virov, da bi obdavčili del budžeta, proporcialno glede na razseljeno populacijo, saj imajo iraški begunci iste pravice kot državljani. To bi potekalo na nesektaški bazi, saj so vsi žrtve okupacije, tako bi potekala pravična redistribucija iraških resursov.

Kaj so ZN odgovorili?

Rekli so, da je to najboljša ideja, kar so jih kdajkoli slišali, ker bi s tem lahko pritisnili na mednarodno skupnost in bi lahko prišli na sled resničnega vzroka razselitve. Kajti, vkolikor je vlada odgovorna za to, mora plačati. Odgovorili so seveda, da so v izredno težkem položaju, saj je polovica populacije razseljena znotraj države. Če bi hoteli stopiti v stik z njimi, bi morali sodelovati z iraško vlado.

Če vzamemo predpostavko, da je okupacija Iraka glede na mednarodno pravo očitno pravnomočno dejanje, kaj je potemtakem bil pravni razlog za obsodbo invazije in kateri so pravni fundamenti za dokaz genocida nad Iraškim ljudstvom?

Agresija ni kriminalno dejanje. Ampak ZDA in Irak sta člana ZN in ZDA so napadle drugega člana ZN, brez odobritve varnostnega sveta ZN, zato je znotraj sistema ZN invazija nelegalna. Glede na Haško konvencijo je katerokoli dejanje povezano z nelagalno invazijo, prav tako nelegalno, zato se kriminalno dejanje (invazija) ne more legalizirati.

V času vojne obstajajo zakoni vojne (laws of war). Konvencija je tu zelo jasna – ko se okupacije prične, začnejo veljati ne de jure, temveč de facto koncepti. Resolucija ZN je ena stvar, realnost pa druga – skoraj 260.000 tujih sil je bilo prisotnih na Iraškem teritoriju – to je de facto okupacija. Torej, pod pogojih in zakonih vojne, ima okupacijska sila pravice in dolžnosti. Prepovedano je na primer spreminajti legalni sistem, demografsko sestavo države, uporabo virov za druge namene kot za dobrobit naroda itd. Američani kot okupatorji niso le kršili konvecijo ZN, temveč sleherni aspekt vojnega zakonika!

Kar se tiče teksta in predvsem študija o genocidu, ki smo ga naredili[4], zajema razdobje 19-ih let Iraka – prvo zalivsko vojno (1991), obdobje sankcij (embargo 1991-2003) in drugo zalivsko vojno (2003-). Vse te vojne predstavljajo različne metode razdrobitve iraške populacije in ukinitev države. Če bi sankcije bile učinkovite – v smislu particiranja Iraka – potem neposredna okupacija ne bi bila potrebna. A ker niso bile uspešne, navkjub dejstvu, da so ohromile iraško ljudstvo in terjale milijon iraških življenj, je bila po tej logiki invazija leta 2003 nujna. Načrt za uničenje naroda ni bil rojen leta 2003, temveč verjetno v 1950-ih, medtem k je bil implementiran v prasko od leta 1990 dalje.

Konvencija o genocidu pravi, da težava tiči v dokazovanju namembnosti dejanja genocida. Ni vprašanje številk, disporporcialne uporabe sile, kajti to je vojno kriminalno dejanje (war crime), temveč je pomemben namen, kajti genocid je intelektualno kriminalno dejanje. V naši študiji skušamo dokazat, da obstaja namen uničiti iraški narod kot tak.

Vaša študija govori o štirih elementih genocida, ki si ju skupaj z Abdaullahom Al Bayatiyem in Ianom Douglasom skušala dokazati. Kateri so ti elementi in kaj dokazujejo?

Genocid je intencionalno kriminalno dejanje. Obstajajo štirje elementi, ki pomagajo stipulirati in dokazati znake namernosti genocida – kot intence povzročiti permanentno škodo določeni skupini ljudi. (1.) Neposredno ubijanje – to je v primeru Iraka lahko dokazati, saj je v devetih letih od začetka vojne umrlo milijon Iračank in Iračanov. (2.) Ustvarjanje razmerij, ki onemogočajo preživetje skupine, izčrpavanje, izkoriščanje in uničevanje (depletion) infrastrukture, vodovoda, namerno preprečevanje prejemanje pomoči, zdravil, kar ustvari epidemije. (3.) Ustvarjanje fizičnih in mentalnih poškodb – v Iraku poteka masoven sistem re-edukacije, ki se dogaja v imenu priporov, mučenj in aretacij; 10% celotne populacije je bilo aretiranih! Komandir oboroženih enot 134, vodja centrov za aretacijo pod okupacijo, je v intervjuju izjavil, da pripor pomeni t.i »program za ponovno edukacijo«. To se mi sliši izredno fašistično. Celo mediji ga imenujeno mass detention. Da bi se nekdo izognil aretaciji, mora biti poslan v »center za reedukacijo«, kjer te »seznanijo« s postopki in idejami nove vlade, s katero se seveda moraš strinjati. (4.) Preprečevanje reprodukcije skupine. Tu nastopi osiromašen uran (depleted uranium). Posledica so deformirani otroci s trojnim rakom, hudimi deformacijami glave, srca, pljuč itd.

Navkljub dejstvu, da izgleda zelo enostavno dokazati te štiri točke, je projekt in sodni pregon J.W. Busha nekako spodletel. Zakaj?

Že, a to je bil del načrta. Četudi imamo moč nasloviti to temo in sodno preganjati predsednika ZDA, smo se v zadnjih osmih mesecih oddaljili od pregona, kajti bili smo povsem izčrpani. Preveč točk je bilo potrebno nasloviti in jih uskalditi z državnim sistemom, kjer smo izvedli sodni pregon … A nikdar nismo bili naivni – nikdar nismo res mislili, da bomo tem izredno vplivnim ljudem dokazali genocid, temveč smo čakali, da bomo zavrnjeni, in da bi od tam nadaljevali. Dokazi sistematičnega kriminalnega dejanje so tu, a narod nima pravne možnosti, da bi izvedel obtožbo. Sodni pregon je bil način obrambe oboroženega upora v Iraku, da bi zaščitili narod. Zavedali smo se, da Bush ali Blair verjetno ne bosta obsojena, temveč smo hoteli razkriti dvojne standarde pravnega sistem, kajti (iraški) narod nima nikakšrne civilne »zaščite« za lastno obrambo.

Čudili smo se, kako je lahko sodnik zavrnil našo pritožbo, ko pa se je soočal z nespodbitnimi dokazi genocida. Izjave kot »to ni v naši jurisdikciji« so bile uporabljene kot izgovori. Srčno upam, da bo sodnik doživljal nočne more do konca svojega življenja. Šla sem čez 900 dokumentov gradiva in sodnik je zavrnil vse. Razumem kompromise, ki jih moramo kot ljudje sprejeti, a kot specialist vrhovnega sodišča bi lahko pomagal lobirati kateremukoli sodišču na svetu. V pravnem sistemu – in on ve bolje kot jaz – niso samo države obvezane – v imenu pravne dolžnosti – da preprečijo genocid, temveč tudi posamezniki … Genocid ni le državna zadeva. Če ne preprečiš izvajajočega se genocida, potem si popolen kolaborator genocidnega procesa. Izredno pomembno je, da noben zakon ni suspendiran. Ne mislim fetišizirat zakone, a če ukinemo zakon, potem nimamo možnosti obsoditi dejanja.

Če se na kratko dotakneva revolucionarnih vrenj v Iraku. V letu 2011 so protesti v Iraku potekali neprestano, mediji pa jih nikakor niso pokrili. Kaj se skriva v ozadju protestov in medijskega poročanja?

V letu 2011 so nastali v Iraku majhni »Tahrirji« – v Suleyjmaniji, Mosulu, Basri, Nasriji … Upori so potekali na ne-sektaški bazi, kot socialna gibanja, ki želijo doseči zahteve, ki bi ustrezale vsem. Irak je bil brutalno okupiran in ljudje so še v juniju 2011 brez strahu protestirali vsak petek.

O tem se ne poroča v medijih, temveč le na Facebooku. Iraški premier Al Maliki je bil prisiljen zaprositi za 120-dnevni vladni načrt, zaradi masovnih protestov. Minister ZDA za obrambo Robert Gates je izjavil, da bodo zaprosili iraški režim za podaljšanje mandata vojske v Iraku, kot da so res primorani vprašati iraško vlado. To je shizofrena izjava. ZDA si ne morejo dovoliti zapustiti Irak. Oziroma, njihov interes je, da zapustijo Irak, a glede na vso vpletenost v Iraku, bi odhod pomenil samomor.

Ali jim ni uspelo navsezadnje implementirati, vse kar je vlada ZDA želela? Finančne pogodbe za nafto s 40-letno licenco, izgradnja največje ameriške ambasade na svetu, diplomatsko in ekonomsko »prevrednotenje« Iraka?

Ne, se ne strinjam. Ne morejo izkoriščati in skomericalizirati naravnih virov Iraka. Stopnja iraških virov je pod nivojem, kakor je bila v času sankcij! Devet let po okupaciji je stopnja črpanja nafte nižja kakor v ekonomsko najtežjem obdobju iraške zgodovine – v  času embarga. 2.3 milijard proti 2.1 milijardam. kar pomeni, da ne morejo doseči stopnje črpanja iz časa Sadama Huseina. To je »škandal«! Iračani importirajo nafto iz Irana in drugih držav, to pa pomeni višjo ceno nafte na tržišču, kjer jo primanjkuje. S tem profitira naftna industrija, ker se nafta prodaja v dolarjih, medtem ko ameriška ekonomija zaradi pretiranega tiskanja dolarjev, izgublja sredstva, saj dolar devaluira.

Kar se tiče politične propagande, so prav tako »izgubili«. Pred invazijo na Irak se v evropskih kavarnah ni nihče resno upal kritizirati Izrael. Danes se pogosteje sprašujemo v javnosti, kakšna je agenda Zahoda via Izrael.

Kako potem implementirati spremembe v Iraku, vkolikor ne obstaja niti legalen zakon o nafti?

Naftne združbe bodo morale nekoč prekiniti sodelovanje z Irakom, ker niso legalne. Vlada danes nadzira Zeleno cono, Bagdad in nekaj naftnih okrožij. Američani nadzirajo zračni prostor Iraka. Če se ZDA umaknejo, bo vlada pod velikim pritiskom in celo pod smrtno obsodbo. In točno to se dogaja danes. Iraška vlada v bistvu prosi ZDA, da ostanejo, ker je brez njihove pomoči obsojena na propad. Vladne sile Iraka so najbolj nelegalne sile v imenu okupacije oz. njihova največja legitimnost je zaščita okupacije.

Ustvarili so situacijo »anti-razvoja« – to je genocid v samem bistvu! Ekonomija je povezana z varnostjo, kar pomeni tudi ubijanje civilistov. Ekonomija poteka pretežno preko milic in edina možnost za delo v Iraku je danes oborožen boj proti sodržavljanom. Irak je bil med letom 2004-2009 četrta najbolj skorumpirana država na svetu. Prva je Somalija, druga je Afganistan, medtem ko Bagdad ostaja najbolj nevarno mesto na svetu …

Ni prihodnosti Iraka brez konca okupacije. Nato mora biti implementirana mednarodna garancija, da Irak ne zapade v simultano okupacijo s strani sosedov (Turčija, Iran), kar pomeni, da mora biti iraška suverenost zaščitena s strani ZN v pravnem pomenu besede. Če bi razmišljali pragmatično, bi vsak lahko imel nekaj od Iraka – cene nafte se dvigajo in tako bo ostalo, vkolikor iraška nafta ponovno ne steče na trg. Eden izmed aspektov genocida je tudi ekologija – Irak nima več pitne vode, Tigris in Efrat sta presahnila zaradi jezov v Turčiji, osiromašen uran je preplavil državo, zrak in zemljo, Irak je bil največji izvoznik dateljev na svetu, danes skorajda palm ni več …

Arabske države si delijo skupen jezik in religijo, do neke mere tudi kulturno zgodovino. Po drugi strani je njihova politična aktivnost zelo različna, kakor tudi geo-strateška pomembnost in ekonomija. Kaj imajo Tunizija, Libija, Jemen in Egipt skupnega skozi prizmo upora, ki se je zgodil?

Zgodovinsko in civilizacijsko si seveda delijo kulturno bogastvo, jezik idr. V smislu upora si delijo sodobno izkušnjo avtoritarnih režimov. Revolucijo v Egiptu sem podpirala od samega začetka; se angažirala, pisala članke, prenašala informacije, skvotala, a sama nisem bila na Tahrirju, kajti to je boj egiptovskega ljudstva. Arabski svet trenutno živi v času konca modela globalizacije, ki bazira na vladavini manjšine in ki preprečuje arabskim masam politično udejstvovanje. To ne pomeni, da je ves narod antikapitalističen, temveč da kot državljani želijo aktivno participacijo.

Kar smo videli v arabskem svetu, je močan znak pan-arabske solidarnosti, zato je težko zanikati, da populacija ne razume geo-političnega interesa in svobodo gibanj. Vsak upor predstavlja trans-nacionalno gibanje. Upori se ne dogajajo v imenu arabskega nacionalizma, ampak glede na specifičnost posameznih držav in njihovih realnosti.

Kako pomemben je bil v očeh Egipčanov upor proti režimu? Če je dogajanje v Egiptu pomenilo revolucijo, potem se mora zgoditi tudi neke vrste ekonomska sprememba strukture (problem delavcev, Mubarakov kapitalizem, mednarodne pogodbe z Izraelom itd.). Po drugi strani pa je to bila ena »najmirnejših revolucij v zgodovini …«

Kapitalizem je razlog za mojo globoko jezo v življenju, vseeno pa se mi zdi, da obstajajo ljudje, ki nikdar niso dosegli revolucije, ki imajo knjigo, kjer lahko preverijo ali egiptovska revolucija ustreza tem standardom ali ne, in če ne ustreza, potem jo ne morejo imenovati revolucija. Populacija se je dvignila brez avantgardnih ideologij, potrebe po voditelju, ali celo dogmatičnemu sistemu, ki bi lahko spodbila 30-letni režim, ki je bil drugi v vrsti po količini denarne pomoči, prejete na letni osnovi od ZDA. To je zame karakteristika revolucije. Za levičarje to ni bila revolucija, ker ni nazvala rovolucionarnega vodstva. A ljudje so revoltirali, zahtevali konec korupcije, socialno pravičnost, ne konec kapitalizma v svetovnem smislu. Seveda je to lahko kritično za »dogmatične marksiste«, kar se mi zdi nesmiselno, saj mislim, da je ta upor prinesel novo obliko humanosti, zaupanja v ljudstvo, v boj, in če je tako, potem lahko mirne vesti obsodimo tiste levičarje, ki ne vidijo upora v Egiptu kot priložnost za prevrednotenje strukture, in celo žalujejo za Sovjetsko zvezo, ki nikdar ni bila socialistični sistem, ter ki v svojih državah zavračajo partije iz povsem pragmatičnih razlogov. Ti ljudje se imenujejo »komunisti« oz. »socialisti« znotraj kapitalističnega sistema, kjer plačujejo davke in dostavljajo »predavanja« državam v razvoju, ali imajo kapaciteto biti revolucionarne ali ne, medtem ko so sami v svojem sistemu opustili koncept socializma. Imajo res pravico predavati o tem ali je to »prava« ali »neprava« revolucija? Celotno ljudstvo se je dvignilo in vzelo stvar v svoje roke – to je revolucionarno.

Sprejeti moramo angažma naroda, ki se razlikuje od zahodnih intelektualcev, ki mislijo, da bodo s svojimi pamfleti in prispevki dosegli uspeh. Ti ljudje, ki prisustvujejo na demonstracijah (v Egiptu) so bili sistematično mučeni, tudi mnogi intelektualci, dosegli pa so nekaj zgodovinskega.

Egipt je najštevilčnejša arabska država, ima pomembno zgodovinsko ozadje, je sosed okupirane Palestine. Seveda bo to vplivalo na celotno regijo in potrebno bo omejiti vlogo »kolonialnih sil«. Spomnim se dne, ko je padel Hosni Mubarak … Čutila sem, da bom zelo kmalu obiskala Bagdad, občutek je bil zelo močan, fizičen. Na Tahrirju se vidijo palestinske, sirijske, libijske, iraške zastave, tu poteka pan-arabsko dogajanje – ne  v smislu nacionalne, temveč geo-politične situacije.

Ali je potemtakem nujno med temi arabskimi državami ustvariti skupni arabski blok na ekonomsko-politični ravni?

Vedno ko arabski narodi skušajo ustvariti mdesebojno sodelovanje, je percipirano kot fašizem, zato bi bilo pametno začeti graditi na sodelovanju v smislu pomoči. Egipt ima izredno velik potencial človeške moči, a mu primanjkuje pšenice, Irak ima ogromno nafte, a premalo ljudi. Potreben je beneficialen sistem, brez strahu za izgubo identitete, kulturnih razlik. Če so Evropejci, ki ne govorijo istega jezika in si mnogi ne delijo iste zgodovinske izkušnje – kot da je Evropa homogena tvorba – ustvarili skupen sistem in tržišče, ne vidim razloga, zakaj bi bilo to na vzhodu percipirano kot kriminalno dejanje. Arabski blok ne bi pomenil grožnjo drugim državam. Če gledamo na svet kot multipolaren, ne imperialističen, potem so regionalni bloki, ki sodelujejo med seboj, povsem možni. So le drugačna vizija človeške družbe.

Danes je v Egiptu veliko novih političnih strank, demonstracije se nadaljujejo na Tahrirju skoraj vsak petek, v letu 2011 smo bili priča tudi t.i. »med-verskemu« nasilju med kopti in muslimani. Vseeno pa narod zahteva enotnost in želi ubraniti miren prehod oblasti v času tranzicijske vlade.

Razmere so nevarne. Sektaški aspekt ne obstaja, je pretiran in ne odraža realnosti na ulici. Ne pravim, da se ga more zapostaviti, nasprotno, neprestano se ga poskuša implementirati – obstajal je pred in po revoluciji. Dokazano je, da je vsak sektaški napad do zdaj bil organiziran v imenu Mubarakovega režima oz. tajne policije. Notranje ministrstvo je obtoženo orkestriranja teh napadov proti koptom. Seveda težava obstaja, tudi kar se tiče diskriminacije, a v egiptovski družbi ni konfrontacij med muslimani in kopti, kakor se jih prikazuje v medijih.

Ne glede na to kar se je maja 2011 zgodilo v koptski soseski Imbaba v Kairu, ko so bili salafiji obtoženi napada na egiptovske kopte?

Moj zelo dober prijatelj, ki je dan po napadu šel osebno tja, v samo središče dogajanja, je poročal, da so muslimani in kopti v intervjuju zatrdili, da so to zakrivili t.i. »baltagiji«, plačanci s ceste, ki so izvedli napad. To so plačani napadi, sektaškost ne obstaja. Je pa res, da del družbe želi radikalno spremembo zdaj, drugi del, ki je zaskrbljen, pa zagovarja počasen prehod v novo obdobje. In potem je tu še tretji del družbe, ki je izrabljen, da provocira napade in konfrontacije med prvima dvema.

Organiziran s strani bivšega režima ali začasne vlade?

Nimam dokazov, a preko mojih analiz, oboje. To imenujemo »kontra revolucija« (counter-revolution), ki skuša konfrontirati med tema dvema skupinama. Prvi del predstavljajo mali poslovneži, ki morajo zavarovati svoj posel, vedo, da reforme zahtevajo čas, druga skupina pa zahteva spremembo nemudoma in ni pripravljena čakati. Demonstracije ne spremenijo svetonazora nemudoma. Mislim, da so oboji uporabni; druga skupina pritiska na konzervativce, ki so do nedavnega predstavljali mehanizem države, medtem ko prva skupina umirja revolucijo, da ne postane kaotična.

Potem je tu še izredno velik ekonomski problem. Ene tretjina državnega dohodka je odvisna od turizma. Revolucija je proces in zato obstaja grožnja primanjkljaja sredstev. In bodoči vodja Egipta se tega dobro zaveda. Poleg tega, letna denarna pomoč ZDA Egiptu narekuje posebne pogoje: da revolucija pomeni tudi svobodno tržišče, liberalizacijo trga, kar nasprotuje ideji egiptovske revolucije.

Je bila pomoč ZDA Egiptu odobrena tudi po revoluciji?

Da. Ali bo implementirana ali ne, je odvisno kdo bo novi voditelj, a za zdaj so pripravljeni preplaviti Egipt z miljardami. Egipt potrebuje sredstva, a mora se zavedati pogojev teh posojil – da želi ubraniti svojo suverenost. Egipt se ne želi osamiti kakor Severna Koreja, hkrati pa fondi za razvoj ekonomije ne pomenijo dolgoročne samooskrbe.

Obstaja torej recept za ekonomsko prosperiteto in ohranitev suverenosti v Egiptu? V čem je lahko politična scena Egipta drugačna od ostalih v regiji in celo širše? Kaj nam lahko egiptovska politika ponudi v bližnji prihodnosti?

Odstranitev avtokratskih režimov ne bo spremenila mehanizma države, ki je prekrival endemično korupcijo. Potrebujemo mehanizme, ki bi to preprečevali in to seveda traja. Zakon ni problem, težava je implementacija novega zakona, zato sem jezna na tiste, ki obsojajo dejanja vojaških sil. Da ne bo pomote, obsojam vsakršno mučenje protestnikov, a kazati s prstom na nepravilnosti ni dovolj. Potrebno se je boriti za mehanizme, ki bi to preprečili. Egiptu je vladal 30 let nasilen sistem; CIA je prenašala metode mučenja egiptovskim silam. Potrebno je vodstvo, miltantneži, borci za človekove pravice, ki bi raziskovali nepravilnosti sistema. Egipt je bil pod vojaškim zakonom v času revolucije. Egiptovska vojska je nastarejša institucija v arabskem svetu, ki je bojevala vojne z Izraelom in ima izobražene kadre, to seveda ne pomeni, da ne obsojam njihovih dejanj v času tranzicije.

Politične stranke rastejo danes. Ljudski upor je zavrnil stari režim in vojska je prevzela začasno oblast. Vojska je v katerikoli državi konzervativna sila. Ta institucija je zagotovila prehod v novo obdobje in ti isti ljudje, ki so ji podali to pravico, zahtevajo od vojske, da postane anarhistično gibanje. To se nikdar ne bo zgodilo. Kdo postavlja največ predlogov? Liberalci, seveda. Medtem ko se levičarji pritožujejo, a ne ustvarjajo progresivnega gibanja za dobrobit naroda. Na tak način ne bodo zmagali na volitvah[5], kar pomeni, da stara stranka NDP še zmeraj lahko igra določeno vlogo, predvsem v ruralnem področju, ker poseduje sredstva. Po drugi strani pa je muslimanska bratovščina, ki ima zdaj večino, morda moralno primerna za večino Egipčanov, a je ekonomsko dokaj liberalna in lahko doživi iste kompromise kot stari režim. Muslimanska bratovščina operira s politiko na način morale, to pa v današnjem svetu politike morda ne pomeni nujno rešitve.


[1] »Brussels Tribunal« je mednarodna platforma akademikov in političnih aktivistov visokega profila, proti vojni v Iraku, s sedežem v Bruslju. Za več glej: http://www.brussellstribunal.org/

[2] CPA je bila ustanovljena kot tranzicijska vlada, ki se je samo-klicno imenovala kot pravni, zakonodajni in izvršilni organ ter avtoriteta Iraka od aprila 2003 do junija 2004. V tem obdobju je CPA odstanila vse plasti prejšnjega režima, vključno z republikansko gardo, iraško vojsko, policijo, in vse člane basističnega režima. Dogajali so se skrivnostni umori znanstvenikov, profesorjev, učenjakov izobaženega srednjega razreda Iraka.

[3] »Po mojih izkušnjah je Irak v zadnjih desetih letih doživel spremembe brez primere. Še leta 1989 je nivo pismenosti dosegalo 95 odstotkov populacije in 93 odstotkov ljudi je imelo brezplačno zdravstvo. Starši, ki svojih otrok niso pošiljali v šole, so bili kaznovani. V Iraku takrat niso poznali otrok beračev ali otrok ulice. Konec osemdesetih let je Irak dosegel stopnjo razvoja, ki je bila ena najvišjih na svetu, saj je zagotavljal vse temeljne pogoje za človekovo blaginjo, kot jih merimo z indikatorji razvoja, ne le za prebivalstvo, pač pa tudi

za otroke. Danes sodi med 20 odstotkov najrevnejših držav. V desetih letih se je umrljivost otrok povzpela od države z najnižjo umrljivostjo v državo z najvišjo umrljivostjo otrok.« Anupama Rao Singh v intervjuju z Johnom Pilgerjem »Squeezed to death« (Guardian,4. marec 2000)

[4] Glej 239. št. ČKZ »Osvoboditev Iraka«

[5] Intervju s Hano Al Bayaty je bil opravljen pred volitvami v Egiptu

One Response


  1. Gaber Aleš 

    Hvala za tole – kot po naključju ravno berem Doktrino šoka.
    Dobronamerno bi te opozoril samo na pomanjkljivost, ki bode v oči: v zanikanih stavkih se ne uporablja 4. sklona ampak 2. sklon. Primer: "Arabski blok ne bi pomenil grožnjo drugim državam." grožnjo –> grožnje.

    Lp