Sociologija
Agregat
Roman Kuhar

Roman Kuhar

Izr. prof. dr. Roman Kuhar (1973), sociolog, predava (od leta 2004) na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete predmete s področja sociologije kulture, spola in seksualnosti. Njegovi raziskovalni interesi so: gejevske in lezbične študije, manjšine, nestrpnost, množični mediji in kultura. Mdr. je član Slovenskega sociološkega društva, član nadzornega odbora Evropskega inštituta za enakopravnost spolov in urednik skupnostne glbt-revije Narobe.

Več o avtorju

Azra

Roman Kuhar

Pred dvema mesecema se je v mojem elektronskem poštnem nabiralniku znašlo pismo neke ameriške odvetniške pisarne, ki je na prvi pogled izgledalo kot junk mail. V skopem sporočilu je pisalo, da je njihova klientka državljanka BiH in da v ZDA prosi za azil na osnovi istospolne usmerjenosti. Pripisana je bila še telefonska številka in prošnja, naj jih pokličem, da jim bom pomagal pri pojasnitvi položaja gejev in lezbijk v bivši Jugoslaviji. Prst je bil že na tipki delete – skozi misli so mi šle vse zgodbe o tem, kako ljudje naivno kličejo na neznane številke in na koncu meseca dobijo ogromen račun za telefon –, a vendarle mi nekaj ni dalo miru. Pošta mi vendarle ni obljubljala milijonskih nagrad, poceni viager ali, bogsigavedi zakaj, povečanje penisa. In nenazadnje, kako vedo, da se ukvarjam z gejevskimi in lezbičnimi študijami? Menda industrija junk mailov ni tako napredovala, da zdaj pošilja »personalizirano« nezaželeno pošto?

Google mi je nato povedal, da odvetniška pisarna, omenjena v sporočilu, res obstaja. Odločil sem se, da odgovorim in – še vedno v dvomih – ponudil svojo pomoč. Naslednji dan so me poklicali po telefonu in po dobri uri »zasliševanja«, v katerem so želeli izvedeti kar največ o položaju gejev in lezbijk v Bosni in širše, sem postal priča na ameriškem sodišču. Skupaj smo spisali več strani dolgo izjavo v podporo azilu, sam pa sem v branje in pripravo na zaslišanje dobil zgodbo dekleta, ki je zaprosilo za azil.

Bila je posiljena. Trije fantje so jo videli, kako je v parku svojo punco prijela za roko in jo poljubila. »Prekleta lezbična kurba!« so v zrak zarezali glasovi, ki so razpokali spokojnost tistega pomladnega večera. Fantje so se počutili poklicane pokazati dekletoma, kako se stvarem streže. Brce se letele – kamor so pač priletele … Potem je izgubila zavest. Naslednji dan se je zbudila v bolnici. Zdravnik ji je povedal, da sta jo posilila dva moška. Ko jo je obiskala mama, jo je obtožila, da je celotno družino spravila v sramoto. Oče se ji je odpovedal, saj za hčerko pač ne more imeti lezbijke, soseda pa ji je pozneje zabrusila, da si je vse to zaslužila, njeni mami pa očitala, da je rodila defektnega otroka.

Ko sem stran za stranjo bral grozovite podrobnosti o posilstvu in odzivih okolice, so mi skozi glavo švigale podobe iz video posnetkov prve, z nasiljem ustavljene parade ponosa v Beogradu leta 2001. Razjarjeni mladeniči brez kančka človeškosti brcajo v glavo fanta, ki so ga zbili na tla in ki ga, vsega okrvavljenega, rešuje neka ženska in ob tem vpije: »Sramota za Srbijo!« Spomnim se na 26-letnega Ahmeta Yildiza, geja iz Turčije, ki ga je družina leta 2008 dala ubiti zaradi časti. V mislih mi odzvanjajo besede Kadrija in Demirja, dveh gejev s Kosova, ki sta v Sloveniji zaprosila za azil. »Vaš sin je peder, ki se fuka v rit. Če ga ne boste sami odstranili, ga bomo mi, ker v našem mestu ne potrebujemo pedrov.« Tako se je glasilo pismo, ki so ga neznanci poslali njunima staršema. Oče enega od njiju je nato odšel na sodišče, se vrnil z listom papirja, ga vrgel pred njega in rekel: »Nisi več moj sin«. Spomnim se grozljivih podob pobitih transvestitov in transseksualcev, ki jih občasno vidim v medijih. Njihova mrtva telesa mečejo v smetnjake ob cesti. Spomnim se na gonjo v Ugandi, kjer bo vlada v kratkem uzakonila smrtno kazen za homoseksualnost. Za vsem tem stojijo pretkani ameriški predstavniki cerkve, ki jim uspeva ponovno kolonizirati revne predele sveta s svojo nestrpno vero o tem, da so homoseksualci hudičevi odposlanci. (Oglejte si dokumentarni film Missionaries of Hate na Youtube.) In potem se spet spomnim na tistega sedemnajstletnega fanta, ki je pred leti sodeloval v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji – takrat je bil že eno leto na cesti. Ko je mami povedal, da je gej, ga je – pri šestnajstih – vrgla iz stanovanja.

Vsi ti primeri niso problem posameznikov, posamezni ekstremni ekscesi. To je problem celotne družbe. Že skoraj brezupno se zdi dopovedovanje, da strpnost, v katero takoj, ko je izrečena, zareže beseda »ampak« (nič nimam proti, ampak …) ni strpnost. Ta lažniva »ampak-strpnost« namreč še kako generira homofobično sovraštvo. Morda je res, da po gejih in lezbijkah v Sloveniji redkeje padajo pesti nestrpnežev, a tisti »ampak« pušča odprta vrata za najrazličnejše prefinjene oblike izključevanja. Koliko vrat zaloputne po slovenskih domovih, ko otrok pove, da je istospolno usmerjen? Koliko hrbtov se obrne stran? Koliko obrazov se razleže v zafrkljiv posmeh? Koliko mladeničev misli, da svojo »pravo moškost« dokazujejo s tem, ko udrihajo po pedrih in zgled za to iščejo v svojih idolih v parlamentu in na drugih prižnicah? Kolikokrat bodo za to še nagrajeni?

O vseh teh zgodbah sem ponovno razmišljal dan pred telefonskim zaslišanjem na sodišču v New Yorku. Z odvetnico sva naredila »suho vajo«; pripravljala me je na vprašanja, ki mi jih bo zastavila na sodišču, hkrati je poskušala predvideti, kako me bo spodbijala nasprotna stran in kaj me bo vprašal sodnik. Ko mi je povedala, da bom na začetku najprej moral priseči, da bom govoril »resnico, vso resnico in nič drugega, kot resnico«, se mi je vse skupaj zazdelo kot dobro zrežiran ameriški film.

Ob uri, ko bi moral biti zaslišan, telefon ni zazvonil. Niti pol ure pozneje. Ves živčen sem preverjal, če je z mobitelom vse v redu. Telefon je bil tiho tudi uro po dogovorjenem času. In še pol ure pozneje. Pomislil sem, da mora nekaj biti zelo narobe. Potem pa je le zazvonilo in na drugi strani se je zaslišal navdušen glas odvetnice: »Dobila ga je! Dobila je azil!« Sodniku je zadostovalo moje pisno pričevanje in ni zahteval dodatnega zaslišanja. Nisem mogel verjeti, da ima zgodba, ki se je odvila kot ameriški film, ob izteku tudi srečen konec. »Hvala, najlepša hvala,« se je nato zaslišalo v slušalki. Bila je Azra. Prvič sva se slišala po telefonu. S cmokom v grlu sem lahko izdavil le: »Ni za kaj.«

Comments are closed.